Jedro

Pavšalne oz. neizkazane so tožničine navedbe, da se je odločila za nakup paketa 11.5000 delnic I., ker naj bi pričakovala prevzem. V postopku tožnica glede utemeljenosti svojega pričakovanja, da bo prišlo do prevzema I. ni predložila nobenih dokazov. Poleg navedenega toženka tudi ni navedla subjekta, ki naj bi prevzem I. izvedel, ni navedla kdaj naj bi podal prevzemno ponudbo in kakšna naj bi bila pričakovana ponujena cena. Zato je tožnica po presoji sodišča prekludirana z navajanjem novih dejstev, ki jih ni podala že v ugovoru zoper Odredbo. Zato sodišče ne more upoštevati tožničinih navedb v tožbi o domnevnem pričakovanem prevzemu I. s strani K.K., družbe M., N. ali družbe A. ter tržni vrednosti delnic. Sodišče iz navedenega razloga zavrača tudi dokazna predloga z zaslišanjem tožničine direktorice L.L. in postavitvijo izvedenca finančne stroke.

Izrek

I. Tožba zoper odredbo Banke Slovenije oznaka 0.05.0.7-12/2019-42, ref. oznaka PBH-24.50-004/19-01 z dne 29. 5. 2019 se zavrže. II. Tožba zoper odločbo Banke Slovenije oznaka 0.05.0.7-12/2019-86, ref. oznaka PBH-24.50-004/19-02 z dne 5. 8. 2019 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z Odločbo Banke Slovenije oznaka 0.05.0.7-12/2019-86, ref. oznaka PBH-24.50-004/19-02 z dne 5. 8. 2019 (v nadaljevanju Odločba o ugovoru) je toženka med drugimi zavrnila tudi ugovor tožnice zoper predhodno izdano Odredbo o odsvojitvi delnic z oznako 0.05.0.7-12/2019-42, ref. oznaka PBH-24.50-004/19-01 z dne 29. 5. 2019 (v nadaljevanju Odredba) ter podaljšala rok za odpravo kršitev, določen z Odredbo, za čas od vložitve ugovorov do vročitve izpodbijane Odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane Odločbe o ugovoru izhaja, da je toženka v postopku opravljanja nadzora nad subjekti nadzora: družbe A. iz Švice (v nadaljevanju A.), B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o. in fizični osebi: G.G. in H.H. izdala Odredbo, naslovljeno med drugimi tudi na tožnico, v kateri je ugotovila, da so po stanju na dan 27. 5. 2019 družbe: A., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o. in fizični osebi: G.G. in H.H. skupaj imetniki 82.007 rednih imenskih delnic I. d.d., (v nadaljevanju I.) z oznako... (v nadaljevanju delnice), kar predstavlja 70,78 % delež v kapitalu in glasovalnih pravicah I.. Tožnica je imetnica 11.500 delnic I., kar predstavlja 9,93 % delež v kapitalu in glasovalnih pravicah I.. Toženka je na podlagi okoliščin, ki jih je presojala skupaj in ki so navedene v obrazložitvi Odredbe, tj. zaradi načina izvedbe kupoprodaje delnic I., ekonomskih okoliščin posla in drugih okoliščin, ki jih navaja, ugotovila, da so v Odredbi navedeni subjekti nadzora (med temi tudi tožnica) imetniki delnic v svojem imenu in za račun družbe A. v višini 70,78 % deleža v kapitalu in glasovalnih pravicah I., ki ga ima na podlagi 8. točke drugega odstavka 62. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2), niso pa pridobile dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža po 60. členu ZBan-2, s tem pa so vsi navedeni subjekti nadzora na podlagi 73. člena ZBan-2 neupravičeni imetniki delnic I. in iz njih nimajo glasovalnih pravic. Toženka je od navedenih subjektov nadzora zahtevala, da morajo skladno z 267. členom ZBan-2 v roku štirih mesecev od vročitve Odredbe odsvojiti delnice I., ki jih imajo v nasprotju z ZBan-2 in o tem toženki pisno poročati, hkrati pa je odločila, da bodo na njenih spletnih straneh po dokončnosti postopka javno objavljene informacije v zvezi s tem ukrepom nadzora. Zoper Odredbo toženke so vložili ugovor vsi navedeni subjekti nadzora, med njimi je tudi tožnica.

3. Toženka je z izpodbijano Odločbo o ugovoru ugovore vseh subjektov nadzora zavrnila, med njimi tudi tožničine ugovore. V obrazložitvi Odločbe o ugovoru navaja, da je vse okoliščine predmetne kupoprodaje delnic I. presojala skupaj in nato zaključila, da je bilo sedem subjektov nadzora motiviranih s pridobitvijo delnic I. v svojem imenu in za račun družbe A.. Kot neutemeljene je zavrnila ugovorne navedbe, da posamezne okoliščine ne morejo pomeniti fiduciarnega razmerja, saj je potrebno vse objektivne okoliščine obravnavnih poslov presojati skupaj. Toženka v nadaljevanju vsebinsko obravnava in obrazloženo zavrne ugovorne navedbe posameznih subjektov nadzora in sicer tako glede dejanskega stanja, kot tudi uporabe materialnega prava (glede načina izvedbe ter ekonomskih in drugih okoliščin kupoprodaje delnic I.) in glede očitane neizvršljivosti Odredbe ter postopkovnih kršitev. Po mnenju toženke so za konkreten postopek relevantna naslednja dejstva: da imajo vsi subjekti nadzora delnice I. v svojem imenu in za račun družbe A., da njihov skupni delež v kapitalu in glasovalnih pravicah I. presega kvalificiran delež (presega 10% delež v kapitalu I.) in da bi skladno z ZBan-2 morali za pridobitev takšnega deleža predhodno pridobiti dovoljenje toženke, skladno s prvim odstavkom 60. člena in z 8. točko drugega odstavka 62. člena ZBan-2, česar pa niso naredili in so tako kršili določbe ZBan-2 in so zato neupravičeni imetniki delnic I., kot to določa prvi odstavek 73. člena ZBan-2. Sam obstoj fiduciarnega razmerja ni protipraven. Do kršitve pride, če subjekt nadzora doseže ali preseže kvalificirani delež, kot ga določa ZBan-2 in pred tem ne pridobi ustreznega dovoljenja toženke. Glede tožničinih ugovornih razlogov toženka navaja, da so navedbe o prevzemanju tveganja le za 5 % kupnine in zagotovitve bančne garancije za preostalih 95 % kupnine v primeru prevzema pavšalne in špekulativne, možnost prevzema se omenja le na abstraktni ravni, kar naj bi izhajalo iz medijev. Zato niso bili predloženi nobeni dokazi. Moč je najti le objave glede domnevnega prevzema družbe A., kar potrjuje, da je družba A. delnice I. prenesla med drugimi tudi na tožnico tako, da jih imajo imetniki za njen račun, da bi se izognil nezakonitemu stanju, ker ni pridobila dovoljenja za kvalificiran delež v I.. Večino tveganja nosi družba A.. Stališče, da naj bi bile delnice I. dobra naložba, ki se bo v nekaj letih oplemenitila, ni skladno z dejstvom, da I. dividend ne izplačuje od leta 2015 in jih tudi ne bo zmožna izplačevati, dokler ne pokrije izgube iz leta 2017. Med drugimi je tudi tožnica delnice kupila kljub bistveno višji ceni od povprečne prodajne cene v enakem obdobju in kljub njenemu izkazanemu finančnemu stanju, ki te višine nakupa ne podpira. Zatrjevani dividendni potencial bi nakazoval tudi namen dolgoročnega lastništva, a je to v nasprotju s trditvami o nakupu delnic zaradi domnevnega prevzema, kar bi kazalo na namen kratkoročnega oz. špekulativnega lastništva. Cena, dogovorjena v kupoprodajnih pogodbah, le odvrača od njihove izpolnitve s plačilom preostalih 95% kupnine.

4. Tožnica s tožbo izpodbija zakonitost Odločbe o ugovoru in Odredbe v delu, v katerem se nanašata na tožnico ter navaja, da sta izpodbijana akta nezakonita ter dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tožnica uvodoma poudarja, da obrazložitev izpodbijanih aktov kaže na temeljno nerazumevanje toženke glede poslovnih procesov in poslovne logike, ki je tožnico vodila pri odločitvi za nakup delnic. Ugotovitve toženke so utemeljene na povsem nelogični verigi zaključkov in povezav, kar tožnica pojasnjuje v nadaljevanju. Tožnica navaja, da prodajalec, družba A. ni financirala prvega dela kupnine za delnice v višini 5 %, ki ga je plačala tožnica. Ta del kupnine je tožnica financirala sama. Denar si je izposodila na trgu, kar je ugotovila tudi toženka. Denarja za preostanek kupnine v višini 95 % kupnine pa tožnici nikoli ni bilo treba zagotoviti, kar jasno izhaja iz vsebine poslovne transakcije, ki jo je tožnica sklenila z družbo A.. Toženka logike, zakaj tožnici preostanka kupnine dejansko v nobenem primeru ne bo treba zagotoviti, očitno ne razume. Glede na to, da tega denarja tožnica v nobenem primeru ne bo potrebovala, je presoja toženke v tem delu povsem zgrešena. Tožnica je namreč skladno s pogodbo dolžna zagotoviti zgolj 5 % celotne kupnine za delnice. Preostanek kupnine pa bi tožnica zagotovila preko nadaljnje prodaje teh delnic. Tudi za primer, da prodaja delnic ne bi bila mogoča, tožnici preostanka kupnine ne bi bilo potrebno zagotoviti, saj bi delnice skladno s pogodbo vrnila prodajalcu, to je družbi A.. Tožnica bi pri tem tvegala zgolj začetnih 5 % kupnine, saj bi, v primeru vračila delnic prodajalcu, kupnino v tem delu skladno s pogodbo izgubila. Tožnica je navedeno tveganje sprejela zavestno, kar bo na zaslišanju lahko potrdila zakonita zastopnica tožnice, katere zaslišanje predlaga. Tožnica poudarja, da je bila v trenutku (oktober in november 2018), ko se je odločila za nakup delnic, velika verjetnost, da bo prišlo do prevzema I., kar je splošno znano dejstvo. Obetajoči prevzem delniške družbe pa potiska ceno njenih delnic navzgor. Navedeno je težko izkazati, ve pa o tem povedati direktorica tožnice na podlagi zanesljivih informacij, saj se je o ceni delnic takrat pogovarjala z veliko interesenti za nakup. Prav tako se je o ceni dosti pisalo v medijih. Zakonita zastopnica tožnice se dobro spomni, da se je v zvezi s ceno delnic takrat govorilo celo o ceni 200,00 EUR, kolikor naj bi ponujal K.K.. Tožnica zato predlaga, da sodišče za potrebe ugotovitve tržne vrednosti cene delnic I. v novembru 2018 imenuje izvedenca finančne stroke ter predlaga tudi zaslišanje direktorice tožnice, L.L..

5. Tožnica izrecno prereka ugotovitve toženke v zvezi s ceno delnic I. 98,00 EUR za delnico, ki jo je toženka ugotovila kar na podlagi trga SI ENTER, kar bo lahko potrdil tudi izvedenec ekonomske stroke, katerega postavitev in zaslišanje predlaga. Tožnica dodaja, da so bili v trenutku nakupa delnic na voljo paketi po 11.500 delnic pod ugodnimi plačilnimi pogoji, saj je bilo plačilo pretežnega dela kupnine odloženo. Dejanski učinek navedenega je bil, da je tožnica tvegala zgolj izgubo sredstev v višini 5 % kupnine, kar je tožnica že pojasnila. Če je tožnica tveganje sprejela zato, da bi v transakciji realizirala kapitalski dobiček, je to dopustna poslovna odločitev tožnice, ki jo toženka ne bi smela omejevati. Omejevanje poslovne odločitve tožnice, do katere je prišlo z izdajo izpodbijanih aktov, predstavlja poseg v ustavno zajamčeno pravico tožnice do svobodne gospodarske pobude. Zato vse okoliščine, ki jih je ugotovila toženka, ne dajejo nobene podlage za zaključek toženke, da naj bi tožnica delnice I. imela za račun družbe A.. Delnice ima tožnica le za lasten račun. Na to kaže tudi dejstvo, da bi v primeru prevzema I. zaslužila tožnica in ne družba A.. Tožnica poudarja, da v navedeni zadevi ni nobenih povezav med tožnico in družbo A., kot tudi ni nobene povezave med tožnico in drugimi kupci teh delnic.

6. Tožnica kot očitno neutemeljene izpostavlja tudi druge navedbe in materialnopravno presojo v obrazložitvi Odločbe o ugovoru. Tako je napačna ugotovitev toženke, da naj bi ZBan-2 ne zahteval od imetnika delnic, da proda delnice v obsegu, ki presega kvalificiran delež. Celoten sistem opredelitve kvalificiranega deleža v ZBan-2 je določen na način, da se pravnim subjektom prepove imetništvo pomembnega deleža v banki (t. i. kvalificirani delež). Takšen delež je namreč dovoljeno pridobiti le na podlagi dovoljenja toženke. Zato je očiten tudi zaključek, da je bil prodajalec, družba A. v novembru 2018 v stiski, ko je (po presoji tožnice) nespretno kupovala delnice in jih je bila zato primorana tudi takoj odsvojiti. Tožnica navaja, da sočasnost izpolnitve ni pravilo. Glede na pojasnjeno stisko prodajalca, družbe A., je logično, da je prodajalec ponujal ugodne pogoje za prodajo, kar je vključevalo tudi nesočasnost izpolnitve pogodbenih obveznosti. Tudi v poslovnem svetu je pogosto, da izpolnitvena ravnanja strank niso sočasna.

7. Tožnica nadalje navaja, da ji pred izdajo izpodbijane odredbe ni bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku. Toženka bi ji morala pred izdajo izpodbijane odredbe omogočiti, da se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah izreče pred izdajo izpodbijane odredbe. Da ugovor, ki kontradiktornost vzpostavi šele naknadno, ne zadošča, izhaja iz dejstva, da ima izpodbijana odredba takojšen učinek. Tožnica se pred tem o okoliščinah in ugotovitvah ter nameravani odločitvi toženke ni mogla izreči, zato ji v predmetnem postopku pravica do izjave ni bila zagotovljena. Kot je tožnica že pojasnila, pa sistematika ZBan-2 izrecno predvideva, da se subjekt nadzora seznani z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev (322. člen ZBan-2 v povezavi z drugim odstavkom 338. člena ZBan-2) pred izdajo odločitve. Tožnica predlaga, da sodišče odpravi Odločbo o ugovoru in izpodbijano Odredbo v delu, v katerem se nanašata na tožnico, ter postopek ustavi oziroma podredno, da odpravi izpodbijana akta in zadevo vrne toženki v ponovni postopek oziroma podredno, da ugotovi nezakonitost izpodbijanih aktov.

8. Toženka v obširnem odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnice in opisuje potek postopka do vložitve tožbe ter dodaja, da je tožnica zoper odredbo ugovarjala. Ugovoru ni predložila nobenih listinskih dokazov, prav tako ni predlagala izvedbe drugih dokazov. Ugovor tožnice je toženka v celoti zavrnila. Sklicuje se na 359. člen ZBan-2, ki določa, da tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov in na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica je bila v pravnem pouku izpodbijane odredbe izrecno opozorjena tudi, da po poteku roka za ugovor nima pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Kljub temu je tožnica zoper izpodbijano odredbo vložila pavšalen in nekonkretiziran ugovor, za svoje pavšalne navedbe pa tudi ni predlagala nobenih dokazov. Svojo neskrbnost hoče sedaj sanirati s tožbo, v kateri je večina navedb prepoznih, saj bi jih tožnica morala uveljavljati že v ugovoru zoper izpodbijano odredbo. Ne glede na navedeno, pa se toženka iz previdnosti tudi vsebinsko opredeljuje do navedb in dokaznih predlogov tožnice. Glede zatrjevane napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačnega sklepa o dejanskem stanju toženka opozarja, da so tožničine navedbe in predlagani dokazi v tem delu v celoti nedovoljena novota in sodišču predlaga, da novih navedb ne upošteva in dokazne predloge zavrne. Toženka poudarja, da je obstoj okoliščin iz 8. točke drugega odstavka 62. člena ZBan-2 ugotavljala na podlagi več okoliščin, ki jih je presojala skupaj ter na njihovi podlagi izdelala oceno, da te okoliščine ustrezajo pravnemu standardu imetništva delnic v svojem imenu in za račun tretje osebe. Kot je razvidno iz odredbe, toženka ni ugotavljala, da bi 5 % kupnine za delnice, dogovorjene v pogodbi med tožnico in družbo A., financirala slednja, zato je tožba v tem delu neutemeljena. Toženka je v zvezi s financiranjem ugotovila, da večino dejanskega finančnega bremena nakupa delnic nosi družba A.. Tudi tožnica sama navaja, da je nameravala plačilo preostalih 95 % kupnine zagotoviti s prodajo delnic domnevnemu prevzemniku I., s tem pa tožnica tudi sama priznava, da sredstev za nakup delnic nima. Pri tem se tožnica sklicuje na domnevni prevzem, ki predstavlja bodoče negotovo dejstvo, ki je izven sfere tožnice. Tožnica za svoje trditve o domnevnem prevzemu I. ni predložila nikakršnih dokazov. Iz ugotovitev tožene stranke, ki jih tožnica ne izpodbija, pa izhaja, da je bil ravno subjekt, ki je tožnici prodal delnice, tisti, ki je želel pridobiti kvalificiran delež v I.. Zato so tožbene navedbe tožnice tudi v tem delu v celoti neutemeljene. Navedbe tožnice v zvezi z domnevnim prevzemom so zgolj na pavšalni ravni. Zgolj navedba, da naj bi o domnevnem zanimanju vlagateljev pisali mediji, pa ne zadošča. Toženka poudarja, da za obdobje od oktobra do novembra 2018 ni mogoče zaslediti medijskih objav o pričakovanem prevzemu I.. Edini interesent, ki se je pojavljal v medijih, pa je bila družba A.. Dne 25. 5. 2018 se je poročalo o odločitvi družbe M. d.d., da je odstopila od namere za prevzem I.. V skladu z navedenim je nepotreben tudi predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, saj so trditve tožnice glede domnevno višje vrednosti delnic I. povsem pavšalne in nepodprte z dokazi. V zvezi s tožničinimi navedbami, da je bila družba A. v novembru 2018 v stiski, ker je morala delnice takoj odsvojiti, toženka navaja, da gre za tožbene novote, ki pa so tudi vsebinsko zgrešene. Imetništvo kvalificiranega deleža v ZBan-2 samo po sebi ni prepovedano. Pred pridobitvijo le-tega je potrebno pridobiti ustrezno dovoljenje Banke Slovenije. Družba A. je vlogo za izdajo dovoljenja najprej vložila, vendar jo je nato umaknila. Toženka pa zoper slednjo v času prodaje delnic I. ni izdala nobene odredbe o odsvojitvi delnic. Ne drži torej trditev tožnice, da bi bil prodajalec v stiski in zato primoran delnice I. nemudoma odsvojiti na takšen način in pod takšnimi pogoji kot jih navaja tožnica. V zvezi z očitkom tožnice, da ji pred izdajo izpodbijane odredbe ni bila zagotovljena pravica do izjave, toženka pojasnjuje, da ZBan-2 ne predvideva, da se pred izdajo odredbe subjektom nadzora da možnost izjave. Toženka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

9. Tožba zoper Odredbo ni dopustna.

10. Tožbo zoper Odredbo je bilo treba zavreči. Tožnica s tožbo izpodbija tako Odločbo o ugovoru, kot tudi predhodno izdano Odredbo. Zoper Odredbo tožba ni dopustna, saj zoper odredbe Banke Slovenije na podlagi šestega odstavka 356. člena ZBan-2 ni posebnega postopka sodnega varstva, zato se tožba v delu, ki se nanaša na Odredbo, zavrže na podlagi četrte točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki se v zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 354. člena ZBan-2, če sam ZBan-2 ne določa drugače. K II. točki izreka:

11. Tožba zoper Odločbo o ugovoru ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana Odločba o ugovoru (v izpodbijanem delu) zakonita. Sodišče se z razlogi Banke Slovenije iz obrazložitve Odločbe o ugovoru strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

13. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je Banka Slovenije zakonito izdala izpodbijano Odločbo o ugovoru, s katero je kot neutemeljene zavrnila tožničine ugovore zoper Odredbo (o odsvojitvi delnic I.) in za katero tožnica sodišču predlaga, da naj ugotovi njeno nezakonitost in naj jo v delu, ki se nanaša nanjo, odpravi.

14. Postopek sodnega varstva urejajo določbe od 354. člena do 362. člena ZBan-2, sicer se na podlagi prvega odstavka 354. člena ZBan-2 uporablja ZUS-1, če z ZBan-2 ni določeno drugače. Na podlagi četrtega odstavka 356. člena ZBan-2 je odločbo, s katero je Banka Slovenije zavrnila ugovor zoper odredbo, možno izpodbijati v upravnem sporu. V skladu z določbo 359. člena ZBan-2 tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZBan-2, ki določa meje preizkusa, ki ga opravi sodišče, je sodišče v predmetni zadevi opravilo preizkus izpodbijane odločbe v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri čemer je presojalo zgolj tožbene razloge, ki jih je tožnica uveljavljala že v ugovoru zoper Odredbo, ostale tožbene navedbe pa po presoji sodišča predstavljajo nedopustno tožbeno novoto (359. člen ZBan-2). Po uradni dolžnosti je sodišče pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 360. člena ZBan-2. 15. Sodišče je v postopku vpogledalo v vse listine predmetnega upravnega spisa in je glede na predhodno navedeno presojalo zgolj tiste tožbene ugovore, ki jih je tožnica uveljavljala že v ugovoru zoper Odredbo. Tožnica je v ugovoru zoper Odredbo navajala, da je delnice I. kupila zato, ker je menila, da bo prišlo do prevzema, saj bi v tem primeru bila cena delnice višja od 145,00 EUR za delnico in ker bo odkup delnic v javni ponudbi garantiran z bančno garancijo, bi zlahka dobila posojilo za preostanek kupnine in pri tem še zaslužila. Tako je zavestno tvegala, da lahko izgubi 5 % kupnine v višini 83.375,00 EUR, po drugi strani pa ji zaradi ugodnih plačilnih pogojev ni bilo treba angažirati cca. 1.584.125,00 EUR, saj bi, kot že pojasnjeno, v takem primeru nedvomno dobila posojilo. Očitki glede tožničine finančne sposobnosti so zato brez vsake podlage. Navedene delnice lahko proda tudi v vmesnem času, saj z njimi prosto razpolaga, na njih ni zastavne pravice, niti prepovedi odtujitve. Po mnenju tožnice je neutemeljen tudi očitek, da so vsi navedeni subjekti nadzora kupili enako število delnic I., to je 11.500 delnic. Prodajalec je namreč prodajal pakete po 11.500 delnic I., kar ni nič nenavadnega in zato ni mogoče sklepati, da delnice hrani v lastnem imenu in za račun prodajalca.

16. V zadevi je najprej procesno-pravno sporno, ali tožnica v tožbi v nasprotju s procesnimi pravili uveljavlja nedopustne tožbene novote, kot to toženka navaja v svojem odgovoru na tožbo. Sodišče se strinja s temi navedbami toženke v odgovoru na tožbo in na podlagi 359. člena ZBan‑2 zavrača v tožbi podane dokazne predloge kot nedopustne tožbene novote. Iz enakega razloga zavrača tudi nove navedbe v tožbi, ki jih tožnica ni podala že v ugovoru zoper Odredbo. Po presoji sodišča večina tožbenih navedb predstavlja nedopustne tožbene novote, ki jih sodišče vsebinsko ni presojalo. Glede ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni zadevi je sodišče v skladu z določbo 359. člena ZBan-2 vsebinsko presojalo zgolj tiste tožbene ugovore, ki jih je tožnica uveljavljala že v ugovoru zoper Odredbo. Sodišče navedenim ugovorom ni sledilo, iz naslednjih razlogov:

17. Pavšalne oz. neizkazane so tožničine navedbe, da se je odločila za nakup paketa 11.5000 delnic I., ker naj bi pričakovala prevzem. V postopku tožnica glede utemeljenosti svojega pričakovanja, da bo prišlo do prevzema I. ni predložila nobenih dokazov. Poleg navedenega toženka tudi ni navedla subjekta, ki naj bi prevzem I. izvedel, ni navedla kdaj naj bi podal prevzemno ponudbo in kakšna naj bi bila pričakovana ponujena cena. Zato je tožnica po presoji sodišča prekludirana z navajanjem novih dejstev, ki jih ni podala že v ugovoru zoper Odredbo. Zato sodišče ne more upoštevati tožničinih navedb v tožbi o domnevnem pričakovanem prevzemu I. s strani K.K., družbe M., N. ali družbe A. ter tržni vrednosti delnic. Sodišče iz navedenega razloga zavrača tudi dokazna predloga z zaslišanjem tožničine direktorice L.L. in postavitvijo izvedenca finančne stroke.

18. Povsem nerelevanten je tožničin ugovor, da prodajalec, družba A. ni financirala prvega dela tožničine kupnine za delnice I. v višini 5 % ter, da je ta del kupnine tožnica financirala sama, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec, družba A., financirala prvi del tožničine kupnine. Ugotovljeno je bilo namreč, da je tožnica 5 % kupnine poravnala z dodatno zadolžitvijo z viri iz tujine (za 55.000,00 EUR od skupaj 83.375,00 EUR, kolikor je znašalo 5 % kupnine). Sodišče zavrača tudi tožničine ugovore o domnevnem prevzemu I. in o pričakovani višji ceni delnice, saj tožnica o tem v postopku ni predložila nobenih dokazov. Dokazi, na katere se sklicuje v tožbi, pa so nedovoljene tožbene novote. Neutemeljeni so tudi tožničini ugovori, da gre za poseg v ustno zajamčeno pravico do svobodne gospodarske pobude. Ob ugotovitvi toženke, da gre v obravnavani zadevi za situacijo iz 8. točke drugega odstavka 62. člena ZBan-2, je toženka s svojim ukrepom nadzora utemeljeno ukrepala, zaradi česar ne gre za nedopusten poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, kot to meni tožnica.

19. Sodišče zavrača tudi tožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave tožnice iz razloga materialne neizčrpanosti. Tožnica namreč kršitve procesnega prava v svojem ugovoru ni uveljavljala, posledično pa toženka Odredbe vezano na ta razlog ni preizkusila (prim. 346. člen ZBan-2) in tako možnost uveljavitve tega razloga v upravnem postopku po vsebini ni bila izčrpana. Sodišče sicer na podlagi 360. člena ZBan-2 na bistvene kršitve določb postopka, med drugim tudi, ali je bila subjektu nadzora dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, pazi po uradni dolžnosti, vendar pa tudi na tej podlagi sodišče v obravnavanem primeru sodi, da tožnici pravica do izjave v upravnem postopku ni bila kršena. Kot to pravilno izpostavlja toženka v svojem odgovoru na tožbo je pravica do izjave v postopku, v katerem se izda Odredba, zagotovljena z možnostjo ugovora, tožnica pa je to možnost v postopku tudi izkoristila.

20. Zaključek toženke, da v obravnavani zadevi obstojajo okoliščine iz 8. točke drugega odstavka 62. člena ZBan-2, je sprejet na podlagi več okoliščin, ki jih je toženka v obrazložitvah izpodbijanih aktov argumentirano pojasnila in ki po oceni toženke ustrezajo pravnemu standardu – imetništvu delnic v svojem imenu in za račun tretje osebe. Z navedenim zaključkom se strinja tudi sodišče. Tožnica, ki temu nasprotuje, pa ne izpodbija dejanskega stanja v zvezi s tožničinim nakupom delnic I., pač pa izpodbija zaključke, ki jih je toženka sprejela glede obravnavanega nakupa, za kar pa v postopku ni (pravočasno) predložila nobenih dokazov. Zgolj nestrinjanje z zaključkom toženke, da je tožnica imetnica delnic I. v svojem imenu in za račun družbe A. pa po presoji sodišča tudi ne zadostuje, da bi lahko tožnica uspešno izpodbila Odločbo o ugovoru.

21. Sodišče ugotavlja, da so razlogi, na katerih temelji Odločba o ugovoru, skladni s podatki, ki izhajajo iz upravnih spisov, pri čemer so ustrezno argumentirani in jih sodišče sprejema kot pravilne. Po presoji sodišča so bile v obravnavani zadevi relevantne okoliščine pravilno ugotovljene iz razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi Odločbe o ugovoru.

22. Po povedanem toženki ni mogoče očitati, da je postopala nezakonito. Izpodbijana Odločba o ugovoru je (v izpodbijanem delu) zakonita. Materialno pravo je toženka pravilno uporabila, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (ničnost na podlagi ZUS-1 ter bistvene kršitve določb postopka na podlagi 360. člena ZBan-2), zato je tožbo zoper Odločbo o ugovoru na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K III. točki izreka:

23. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki ne daje pravne podlage za s strani toženke predlagano naložitev plačila stroškov postopka tožnici. Na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi.

24. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da tožnica v upravnem postopku ni podala dokaznega predloga z postavitvijo izvedenca finančne stroke in z zaslišanjem zakonite zastopnice tožnice. V skladu z določbo 359. člena ZBan-2 tožnik v postopku sodnega varstva ne more predlagati novih dejstev in novih dokazov. Predhodno navedeni dokazni predlogi po presoji sodišča predstavljajo nov dokaz, ki v skladu z določbo 359. člena ZBan-2 v postopku sodnega varstva ni dopusten. Na podlagi 2. točke drugega odstavka 361. člena ZBan-2 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in Banko Slovenije sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih v skladu s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (359. člen ZBan-2). Sodišče teh tožničinih tožbenih dokaznih predlogov kot nedopustnih tožbenih novot ne more upoštevati (52. člen ZUS-1 oz. 359. člen ZBan-2), zato je sodišče na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 in 2. točke drugega odstavka 361. člena ZBan-2 o zadevi odločilo na seji senata.