Jedro

Glede na to, da je tožena stranka v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na regres za letni dopust za leto 2010, podala obrazložen odgovor na tožbo (sicer brez prilog), sodišče prve stopnje ni ravnalo zakonito, ko je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti (razen za odvod prispevkov od regresa in plačilo plače za en dan) ugodilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del zamudne sodbe se v prvem odstavku 1. točke izreka in v 4. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljanem izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku 1. točke izreka izpodbijane zamudne sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 741,49 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in ji izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2010 dalje, v roku osmih dni pod izvršbo. V drugem odstavku 1. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka več, to je odvod prispevkov od bruto zneska regresa za letni dopust. V prvem odstavku 2. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati plačo za mesec december 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevki in ji izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2011 dalje do plačila, v roku osmih dni, pod izvršbo. V drugem odstavku 2. točke, ki ni pod pritožbo, je v preostalem zahtevek tožnice (to je za obračun razlike bruto plače za mesec december v višini 7,34 EUR, od tega zneska odvod predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska, kot tudi za izplačilo zakonskih zamudnih obresti za en dan) kot neutemeljen zavrnilo. V prvem odstavku 3. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in ji izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2012 dalje do plačila, v roku osmih dni in pod izvršbo. V drugem odstavku 3. točke izreka je v preostalem zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za obračun razlike nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2010 v višini 7,34 EUR, od tega zneska odvod predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati stroške tega postopka v višini 90,48 EUR v osmih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno zamudno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 90,48 EUR, se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka, smiselno iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da tožnici regresa za letni dopust za leto 2010 ni bila sposobna izplačati zaradi likvidnostnih težav, v katerih se še vedno nahaja. Obenem navaja, da priznava zakonske zamudne obresti od 2. novembra dalje, saj je skrajni rok izplačila regresa 1. november tekočega leta. Nadalje navaja, da je bruto plača za december 2010, ki tožnici ni bila izplačana, znašala 698,27 EUR in ne 734,15 EUR. Nadomestila za neizrabljen letni dopust tožena stranka ni dolžna izplačati, saj je tožnica imela možnost ta dopust koristiti. Iz tega razloga ji ne pripadajo niti zamudne obresti. Tožnica do stroškov postopka ni upravičena, saj so ji nastali zato, ker je sprožila predmetni spor.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela zamudne sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo regresa za letni dopust za leto 2010, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z odločitvijo o preostalem delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki ga je obravnavalo v okviru pritožbe tožene stranke, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bilo storjenih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP) in da je bilo na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbe (oziroma njene razširitve), pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče izpodbijanega dela sodbe iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni preizkušalo, ker se z ozirom na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba iz tega pritožbenega razloga ne more izpodbijati.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica v tožbi vtoževala obračun regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 741,49 EUR, odvod davkov in prispevkov in izplačilo ustreznega neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, v osmih dneh in pod izvršbo. Prav tako je zahtevala povrnitev pravdnih stroškov. Razen tega je v razširitvi tožbe svoj tožbeni zahtevek razširila še na plačilo neizplačane plače za mesec december 2010, na izplačilo nadomestila za čas neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2010 v trajanju 23 delovnih dni, vse v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz razširjenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tako tožbo kot tudi razširitev tudi razširitev tožbe poslalo toženi stranki skupaj s pozivom na odgovor. Tožena stranka je podala le odgovor na tožbo v zvezi z vloženo tožbo, kljub pozivu pa ni odreagirala na razširitev tožbe. Tako tožba kot razširitev tožbe sta bili toženi stranki pravilno vročeni v odgovor. Nadalje je potrebno ugotoviti, da tožbeni zahtevki tožnice, ki jih je vtoževala v tožbi oziroma v razširitvi tožbe, ne spadajo med zahtevke, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (člen 3/3 ZPP), prav tako pa utemeljenost tožbenih zahtevkov izhaja iz dejstev, ki so v tožbi oziroma razširitvi tožbe navedena. Dejstva, na katera se opirajo tožbeni zahtevki tožnice, tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, oziroma z dejstvi, ki so splošno znana.

Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je tožnici z zamudno sodbo prisodilo tudi obračun dela vtoževanega regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 741,49 EUR in izplačilo ustreznega neto zneska po odvodu predpisanih dajatev, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2010 dalje do plačila, v osmih dneh in pod izvršbo. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožena stranka v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka podala odgovor na tožbo. V tem odgovoru na tožbo, ki je sicer zares skop, je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka, povrnitev pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in navedla, da tožnici regresa za letni dopust za leto 2010 ni mogla izplačati, ker je tožena stranka zapadla v likvidnostne težave (izguba posla, neredno plačilo naročnikov in blokada poslovnih računov). Po stališču pritožbenega sodišča iz tega odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku, pri čemer je tudi obrazložila razloge svojega nasprotovanja oziroma pojasnila, zakaj se tožbenemu zahtevku upira. Glede na to je potrebno ugotoviti, da je odgovor na tožbo tožene stranke šteti za obrazložen skladno z določbo 278. člena ZPP. Dejstvo, da tožena stranka odgovoru na tožbo ni priložila nobene listine, ne pomeni, da iz tega razloga njenega odgovora na tožbo ni mogoče šteti za obrazloženega z ozirom na člen 278/2 ZPP. Tožena stranka bo imela na podlagi 1. odstavka 286. člena ZPP možnost najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb oziroma se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih tožnice.

Ker je potrebno na podlagi zgoraj navedenega zaključiti, da je tožena stranka v zvezi z delom tožničinega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo regresa za letni dopust za leto 2010, podala obrazložen odgovor na tožbo, v tem delu ni bilo izpolnjenih vseh pogojev za izdajo zamudne sodbe. Iz 1. odstavka 318. člena ZPP namreč izhaja, da je predpogoj za izdajo zamudne sodbe (poleg ostalih pogojev, ki morajo biti za izdajo takšne odločbe podani), da tožena stranka ne odgovori ne tožbo v roku iz 277. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razpisati narok za glavno obravnavo in odločiti še o tožničinem tožbenem zahtevku za obračun in izplačilo vtoževanega regresa za letni dopust za leto 2010, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega bo moralo odločiti tudi o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora. Zaradi delne razveljavitve izpodbijane zamudne sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, tako da bo lahko prvostopenjsko sodišče o teh stroških ponovno odločalo, upoštevaje člena 154 in 155 ZPP.

Pritožbeno sodišče pa nadalje zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zvezi z preostalim delom tožničinega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo tožničine plače za december 2010 in na izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust v letu 2010 povsem utemeljeno izdalo zamudno sodbo. Kot je bilo že ugotovljeno, tožena stranka odgovora na tožbo v zvezi z razširitvijo tožbe, ki se je nanašala na zgoraj omenjena tožbena zahtevka tožnice, ni podala, prav tako pa so bili v tem delu za izdajo ugodilne zamudne sodbe izpolnjeni pogoji iz 1., 2., 3., in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Obrazložitev tega dela izpodbijane zamudne sodbe je ustrezna, saj je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, na katere materialnopravne določbe je oprlo svojo odločitev in iz katerih razlogov sta ta tožbena zahtevka tožnice utemeljena.

Pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na to, da tožničina plača za december 2010 ni znašala 734,15 EUR bruto, temveč 698,27 EUR bruto oziroma da tožnica do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ni upravičena, ker je imela ta dopust možnost izkoristiti, predstavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki z ozirom na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ni dovoljen pritožbeni razlog v primeru izpodbijanja izdane zamudne sodbe. S tem, ko toženec ne odgovori na tožbo, se v skladu z načelom afirmativne litiskontestacije šteje, da priznava dejanske navedbe tožnika v tožbi. Ker tožena stranka v zvezi z razširitvijo tožbe odgovora na to razširitev ni podala, je potrebno šteti dejanske navedbe tožnice v tej razširitvi za resnične.

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo preostali del ugodilne zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj glede tega dela niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pravdnih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP.