Jedro

Tožena stranka je tožnici zakonito izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnica na račune, ki se štejejo kot poslovna listina, vpisala številke, čeprav so bili računi s to številko že izdani, denar, ki ji je bil zaupan pri njenem delu obračunskega referenta, pa si je protipravno prilastila. S tem protipravnim ravnanjem, ki ima vse znake kaznivih dejanj poneverbe in ponarejanja poslovnih listin, je kršila obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožnice, ki je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici št. ... z dne 3. 9. 2009 nezakonita (točka 1), da jo je tožena stranka dolžna v roku 3 dni pozvati nazaj na delo, ji za čas od prenehanja delovnega razmerja dne 14. 9. 2009 dalje priznati delovno dobo, ji obračunati vse od 14. 9. 2009 do vrnitve na delo zapadle bruto mesečne plače v višini 955,65 EUR bruto, odvesti pripadajoče davke in prispevke, ter izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka, to je od 15. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka 2) in ji povrniti stroške postopka (točka 3).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je izredna odpoved nezakonita, ker tožnici ni bil omogočen zagovor. Poleg tega je izredna odpoved podana po izteku šestmesečnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR, saj se tožnici očitajo nepravilnosti iz let 2006 in 2008 in je bil le en sam primer iz leta 2009 in sicer račun št. 4014/2009 za znesek 19,90 EUR. To pa je dejanje, ki bi ga lahko kvečjemu opredelili kot dejanje, za katerega bi tožena stranka tožeči podala pisno opozorilo po 1. odstavku 83. člena ZDR. Podredno, v kolikor bi pritožbeno sodišče menilo, da je tožena stranka odpoved podala v zakonsko določenem roku, pa tožeča stranka meni, da niso podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, iz katerega razloga po 111. členu je bila izredna odpoved podana. Če ji je bila izdana po 1. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, iz sodbe ne izhaja, katere znake kaznivega dejanja naj bi imelo ravnanje tožnice, prav tako pa tudi ne, ali je tožnica huje kršila pogodbo o zaposlitvi ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in katere, saj nobeden od očitkov ni konkretiziran. Gre za manjša dejanja, storjena iz malomarnosti in ne iz naklepa, z njimi pa tožnica ni bila obogatena, saj si denarja ni nikoli prilastila, saj v takem primeru ne bi v predalu hranila denarja iz leta 2006. Tako ji ni mogoče očitati nobenega kaznivega dejanja. Po mnenju tožnice ta dejanja niso razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj gre za nepravočasno prenakazilo manjše količine denarnih sredstev, ki jih je tožnica hranila v službi in si jih ni nikdar prilastila. Tožena stranka pa po mnenju tožnice tudi ni nedvomno dokazala elementa iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj so bila dejanja pretežno, razen enega, storjena v letih 2006 in 2008, kar dokazuje, da element nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni dokazan in utemeljen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka tožnici zagovor omogočila in se ga je tožnica tudi udeležila, vendar ne osebno, ampak po pooblaščenki. Izredna odpoved je bila podana pravočasno, saj je tožena stranka šele z blagajniškimi bloki, ki jih je našla dne 11. 8. 2009, in z dne 18. 8. 2009 najdenimi računi izvedela za razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je tožnica kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, njena ravnanja pa so imela vse znake kaznivih dejanj ponarejanja poslovnih listin in poneverbe. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnica kršila pravila o blagajniškem poslovanju in 31., 32. in 35. člen ZDR ter svoje obveznosti iz delovnega razmerja pri blagajniškem poslovanju, kar je izničilo zaupanje med strankama in delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice v celoti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa odgovarja: Pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožeča stranka ni posebej obrazložila in iz pritožbe ne izhaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka očita sodišču prve stopnje. Kot je že navedeno, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila storjena katera izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedla pravočasno in pravilno. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da tožnici ni bil omogočen zagovor. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo tožnici poslano tako vabilo na zagovor kot tudi obdolžitev pred izredno odpovedjo (A1), kar je tožnica prejela dne 24. 8. 2009. Zagovora se je udeležila tožničina pooblaščenka, na zagovoru je sodelovala in predložila zdravniško potrdilo, da je tožnica v bolniškem staležu in se zagovora ne more udeležiti. Tožnica ni navedla razloga, zaradi katerega se zagovora ni mogla udeležiti, vsak zdravstveni razlog pa ne utemeljuje preložitve zagovora, česar pa tožnica tudi ni zahtevala. Tako se je tožnica zagovarjala po pooblaščenki, podala pa bi lahko tudi pisni zagovor.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odpoved podala v roku določenem v 2. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Objektivni rok ni bil zamujen, ker ima tožničino ravnanje pri izdaji spornih računov vse znake kaznivega dejanja ponarejanje poslovnih listin po členu 240. Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/99 in nadalj.) oziroma členu 235. Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), saj je tožnica na te račune, ki se štejejo kot poslovna listina vpisala številke, čeprav so bili računi s temi številkami že izdani. Njeno ravnanje ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe po 245. KZ oziroma 209. členu KZ-1, saj si je denar, ki ji je bil zaupan pri njenem delu obračunskega referenta, protipravno prilastila, ker ga je neupravičeno zadrževala pri sebi. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje tudi glede subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Tožena stranka je šele do 11. 8. 2008 tri račune z blagajniškimi bloki, kasneje do 18. 8. 2009 pa še tri račune. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je datirana s 3. 9. 2009, zato subjektivni 30 dnevni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR ni zamujen.

Sodišče prve stopnje je, kot je že navedeno, ugotovilo, da ima tožničino ravnanje zakonske znake kaznivih dejanj „ponareditev ali uničenje poslovnih listin“ in „poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja“. Tožnica je na račune, ki se štejejo kot poslovna listina vpisala številke, čeprav so bili računi s to številko že izdani, denar, ki ji je bil zaupan pri njenem delu obračunskega referenta, pa si je protipravno prilastila, saj ga ni nakazala na transakcijski račun tožene stranke in ga je neupravičeno zadrževala pri sebi. S tem protipravnim ravnanjem je tudi kršila določila pravilnika o blagajniškem poslovanju, 12. člen pogodbe o zaposlitvi (B5), po katerem se delavec med drugim zavezuje, da bo delo opravljal vestno in pošteno, prijazno in dosledno, da bo lojalen delodajalcu ter da je pri delu dolžan upoštevati vsa pisna in ustna navodila nadrejenega delavca, hkrati pa tudi določbo 31. člena ZDR, po kateri mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevajo organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, določbo 32. člena ZDR, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in 35. člen ZDR, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, znake katerega kaznivega dejanja naj bi imelo ravnanje tožnice. Prav tako ne gre za dejanja storjena iz malomarnosti, kot to skuša prikazati pritožba, saj je na poslovne listine vpisovala številke, pod katerimi so bili računi že izdani in je tako izdajala dvojne račune, denar pa si je prilastila s tem, ko ga ni odvedla, ampak ga je zadržala zase, kar je lahko storila le naklepno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s takim ravnanjem porušila zaupanje, ki ga je imela do nje tožena stranka, do takšne mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče, zato so pritožbena navajanja, da tožena stranka ni dokazala elementa nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka po 1. odstavku 110. člena ZDR, neutemeljena.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).