Jedro

Pravilni so razlogi sodišča druge stopnje glede zatrjevane potrebnosti samostojnega ugotovitvenega sodbenega izreka. Poleg načelne ugotovitve, da pri dospelem dajatvenem zahtevku poseben ugotovitveni zahtevek ni potreben (in tudi ne pravilen), revizijsko sodišče še dodaja, da je tudi zakonsko besedilo 1. odstavka 59. člena sedaj veljavnega SZ drugačno od zakonskega besedila 65. člena prej veljavnega ZSR. Končno revizijsko sodišče še dodaja, da je ob pazljivem branju sodbenega izreka mogoče jasno ugotoviti, da je v njem kot podlaga za izpraznitveni zahtevek navedena prav odpoved najemne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mora toženec na podlagi odpovedi najemne pogodbe skupaj z vsemi uporabniki izseliti iz stanovanja številka 35 v sedmem nadstropju stavbe K. v M. in stanovanje prazno oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotno je uporabljeno materialno pravo iz 1. odstavka 59. člena Stanovanjskega zakona ( UL RS št. 18/91, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ), saj tožeča stranka ni zahtevala, da naj sodišče s sodbo ugotovi, da je najemna pogodba odpovedana. Ker pogodba sama od sebe ne more biti odpovedana, sodba ni pravilna.

Vsebovati bi morala ugotovitveni izrek o odpovedi najemne podobe, šele temu izreku bi lahko sledil dajatveni izrek. Razlogi za izdajo sodbe so nejasni in med seboj v nasprotju, ker sodba ne vsebuje ugotovitev, ali je toženec uporabljal stanovanje v nasprotju z zakonom in pogodbo ter v čem je ta kršitev. V kolikor gre za kršitev zaradi nerednega plačevanja najemnine oziroma stroškov, pa bi morali biti jasni razlogi, kaj in v kolikšnem znesku toženec dolguje tožeči stranki. Pri tem revident zatrjuje, da so ugotovitve sodišča o dolžnih zneskih v nasprotju s trditvami pravdnih strank in listinami, ki jih je predložil toženec. Opozarja še na težko socialno stisko, v kateri se je znašel skupaj s svojo družino in meni, da naj se veljavni zakoni ne bi interpretirali "ex lettera", pač pa glede na njihov namen, namen sporne zakonske določbe pa je zagotoviti redno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pa tudi ne do v reviziji uveljavljanih procesnih kršitev. Revizijski očitek o pomanjkanju razlogov glede uporabe stanovanja v nasprotju z zakonom in pogodbo je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo iz drugega odpovednega razloga, in sicer zaradi nerednega plačevanja najemnine in stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine. Tudi trditve o nejasnih in nasprotujočih si razlogih glede višine dolga so neutemeljene. V sodbi sodišča prve stopnje ni nejasnih ali nasprotujočih si ugotovitev o teh okoliščinah. Glede na sedanji revizijski trditvi enako pritožbeno trditev so razlogi sodišča druge stopnje o tem še obširnejši in obsegajo podrobno analizo vseh listin v spisu. Sodišče druge stopnje je med drugim poudarilo, da toženec ni plačal najemnine npr. v obdobju od februarja do decembra 1996, da ta ugotovitev temelji tudi na izpisku iz knjigovodske evidence po stanju na dan 23.5.1997, ki ga je predložil sam toženec in pri tem poudaril, da ta dolg dejansko še obstoji, pa tudi, da je prejel ustrezen opomin pred tožbo. Takim ugotovitvah obeh nižjih sodišč ni mogoče očitati nasprotja z listinami v spisu in tudi ne nejasnosti.

Pravkar povzete dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč so bile odločilne za odločanje v tej pravdni zadevi, glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP pa je nanje vezano tudi revizijsko sodišče. Z njimi je izpolnjen zakonski dejanski stan iz tretje alinee 1. odstavka 53. člena SZ, po kateri lahko lastnik odpove najemno pogodbo iz krivdnega razloga, če najemnik ne plača najemnine in stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna podoba, dvakrat zaporedoma ali dva meseca v zadnjih dvanajstih mesecih. Ker je toženec pred vložitvijo tožbe prejel opomin, ki ustreza zahtevam 2. odstavka 53. člena SZ, sta bili odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku in odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi njegove pritožbe materialnopravno pravilni.

Obe sodišči sta pravilno odgovorili na toženčev ugovor o socialni stiski, da bi namreč v tem primeru toženec moral ravnati v skladu z nadaljnimi določbami 53. člena SZ. Revizijsko sodišče le še dodaja, da toženec niti ni zatrjeval tem zakonskim določbam ustreznega ravnanja. Toženčeva revizijska razlaga, da naj bi bil namen zakonodajalca pri 53. členu SZ le zagotoviti redno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, zaradi česar naj bi nižji sodišči napačno interpretirali zakon le "ex lettera", je glede na jasne zakonske določbe iz 3. do 5. odstavka 53. člena SZ nesprejemljiva.

Pravilni so tudi razlogi sodišča druge stopnje o sedanji revizijski trditvi enaki pritožbeni trditvi glede zatrjevane potrebnosti samostojnega ugotovitvenega sodbenega izreka. Poleg načelne ugotovitve, da pri dospelem dajatvenem zahtevku poseben ugotovitveni zahtevek ni potreben (in tudi ne pravilen), revizijsko sodišče še dodaja, da je tudi zakonsko besedilo 1. odstavka 59. člena sedaj veljavnega SZ drugačno od zakonskega besedila 65. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82, 14/84). Končno revizijsko sodišče še dodaja, da je ob pazljivem branju sodbenega izreka mogoče jasno ugotoviti, da je v njem kot podlaga za izpraznitveni zahtevek navedena prav odpoved najemne pogodbe.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev toženčevih priglašenih revizijskih stroškov.