Jedro

Če sodišče na podlagi drugih dokazov, ki jih ima na razpolago ugotovi, da je obtoženec kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po 4. odst. v zvezi s 1. odst. 135. člena KZ storil na mah, odreditev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi ugotavljal močno razdraženost pri storilcu, ni potrebna.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo, citirano uvodoma je sodišče prve stopnje obtoženega V.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 4. v zvezi s 1. odst. 135. čl. KZ. Na podlagi 50. čl. Kazenskega zakonika mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opozorilne narave pa mu na podlagi 4. odst. 135. čl. KZ določilo kazen šestih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Po 4. odst. 95. čl. ZKP je sodišče sklenilo, da je obtoženec dolžan plačati povprečnino v znesku 50.000,00 SIT, medtem ko ga je povračila ostalih stroškov iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP oprostilo.

Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba okrožne državne tožilke ni utemeljena.

S pritožnico se ni mogoče strinjati, ko meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Meni namreč, da je opis kaznivega dejanja, kakor ga je v grajani sodbi sprejelo prvostopno sodišče nesklepčen, oz. kakor pravi pritožnica, mnogo preskop, saj naj bi sodišče le nakazalo, v čem je bila razžalitev, ki je v končni posledici pripeljala do tega, da je obtoženec oškodovanca na mah poškodoval s tem, da ga je v močni razdraženosti večkrat brcnil v predel trebuha.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis kaznivega dejanja sklepčen in da tedaj za zatrjevano kršitev ne gre. Sodišče prve stopnje je namreč v opisu kaznivega dejanja zapisalo, da je med obtožencem in oškodovancem prišlo v času neposredno pred obravnavanim dogodkom do prerekanja, med katerim je oškodovanec na obtoženca naslovil neresničen očitek o tatvini nekega denarja. Ob tem tedaj tudi ni potrebno, tako, kakor to zatrjuje pritožnica, da bi moral opis kaznivega dejanja vsebovati tudi okoliščino, da je krajo pred kritičnim dnem obtoženec očital preko brata poškodovancu in ne obratno, poškodovanec pa da je to kritičnega dne le oponesel obtožencu. Besedno zvezo, ki jo uporablja sodišče, češ da je močna razdraženost pri obtožencu nastopila "v zvezi z očitkom neresnične obdolžitve o tatvini nekega denarja" si je mogoče razlagati le tako, da je obtoženec neresnično očital oškodovancu, da mu je denar vzel, pri čemer pa okoliščina, da je to storil preko brata v kontekstu obravnavanega kaznivega dejanja ni bistvena, v posledici te ugotovitve pa tedaj tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP ni podana.

Kolikor pa pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Navaja, da bi odločilno vlogo, če se je sodišče že odločilo za privilegirano obliko kaznivega dejanja po 4. odst. 135. čl. KZ, moral imeti izvedenec in da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku za tako odločitev, kot jo je sprejelo, dokazne opore nima. Prvostopno sodišče z gotovostjo ugotavlja, da je kritičnega dne ob žganjekuhi prišlo do prerekanja med obtožencem in oškodovancem, ki se je pričelo s tem, ker obtoženec oškodovancu, ki je bil že vinjen, žganja ni hotel dati. Prav tako je tudi gotovo, da je obtoženec oškodovanca uspel izriniti iz prostora, v katerem je kuhal žganje, kar potrdi tudi priča A.A. Oškodovanec pa v zvezi s prepirom pove, da je obtožencu rekel, da mu je prišel vrnit dve milijardi, ki mu jih je ukradel. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je šlo pri sedaj že pokojnem oškodovancu za osebo, pri kateri se je stopnjevala agresivnost, še posebej, ko je bil pod vplivom alkohola. V zvezi s tem nevropsihiater ugotavlja, da je bil oškodovanec, tudi ko je bil trezen, čudaška osebnost, ki se je brez vsakega razloga postavljal okolici po robu, jo izzival in se nasploh vedel proti njej agresivno. Ob taki osebnostni strukturi oškodovanca, dejstvu, da je bila ta obtožencu, pač glede na to, da sta se že dolgo časa poznala, gotovo znana in upoštevaje okoliščino, da je bil oškodovanec kritičnega dne vinjen ter zaradi tega tudi nepredvidljiv, je zaključek sodišča prve stopnje o močni razdraženosti obtoženca tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljiv.

Seveda pa je na ta zaključek potrebno gledati v kontekstu celotnega dogajanja tistega dne, ko je oškodovanec, kakor je razvidno iz spisa na vsak način hotel priti do žganja in v zvezi s tem neprestano nadlegoval obtoženca, v takem položaju pa je očitno, da je dokaj cinično izrečen očitek oškodovanca obtožencu v zvezi s tatvino denarja bila tista kapljica čez rob, ki je v končni fazi pripeljala do obravnavanega kaznivega dejanja. Glede na vse povedano se tedaj zaključek prvostopnega sodišča, da je obtoženec ravnal na mah, izkaže kot prepričljiv, pritožba okrožne državne tožilke glede dejanskega stanja in posledično uporabe materialnega prava pa neutemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. čl. ZKP nepravilnosti ni pokazal. Glede na to je bilo tedaj pritožbo okrožne državne tožilke na podlagi 391. čl. ZKP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženega V.P. zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi 2. odst. 98. čl. ZKP kot nepotreben odpade.