Jedro

Pri določitvi preživnine se je treba opreti na okviren obseg potreb, katerih nujnost zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do prostočasnih. Katere od teh potreb se lahko zadovoljijo oziroma njihov obseg, je odvisno od (materialne in pridobitne) zmožnosti otrokovih staršev. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Tega ni mogoče matematično natančno odmeriti, ampak gre za rezultat vrednotenja. Pri določitvi preživnine gre zato za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega nesorazmerja in je hkrati ne bo porušila že vsaka novota v preživninskih potrebah upravičenca oziroma zmožnostih preživninskega zavezanca.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o preživnini (2. alineja tč. III. izreka sodbe sodišča prve stopnje) spremeni tako, da se preživnina, določena za čas od 1. 9. 2012 dalje, zviša za 35,00 EUR (skupaj 260,00 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 88,49 EUR v roku 15. dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se mladoletna hči pravdnih strank...., rojena ….. v Ljubljani, zaupa v varstvo in vzgojo tožnici. Hkrati je sodišče določilo stike mladoletnega otroka s tožencem in določilo mesečno preživnino za mladoletno hčer, ki jo je toženec za čas od 9. 11. 2011 do 31. 8. 2012 dolžan plačati v znesku 175,00 EUR mesečno, za čas od 1. 9. 2012 pa v znesku 225,00 EUR mesečno. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnica uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku za plačilo preživnine v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje k tožničinim dohodkom ne bi smelo prišteti otroškega dodatka v znesku 74,83 EUR. Sodišče ni upoštevalo, da je stanovanje v A. lastnina njene matere, ki od stanovanja prejema najemnino. Napačen je zato zaključek, da gre za premoženje in dohodke tožnice. Tožnica je bila neenakopravno obravnavana, saj je sodišče poklonilo preveliko težo navedbam toženca. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da se tožnica še nadalje šola. Sodišče tudi ni pravilno ovrednotilo toženčeve zmožnosti za preživljanje. Stvari, ki naj bi jih toženec nabavil, je obdržal na svojem domu, zato to ni bila pomoč tožnici k preživljanju mladoletne hčerke. Darilni boni se nanašajo na čas pred vložitvijo tožbe, veliko stvari, ki jih omenja toženec pa je bilo kupljeno prav iz teh bonov. Če je toženec plačal 1.139,00 EUR DDV-ja za tri mesece, pomeni, da ima približno 1.898,34 EUR mesečnih prihodkov. Toženec ima očitno visoke prihodke, če mu je banka odobrila kredit z anuiteto 1.103,74 EUR mesečno. Iz podatkov spisa izhaja, da je čisti prihodek toženčeve prodaje 47.804,00 EUR. Iz podatkov plačil podjetja M., d.o.o., sledi, da ima toženec v povprečju 4.830,00 EUR prihodkov na mesec. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ima toženec med svojem premoženjem skuter v vrednosti 4.000,00 EUR. Vozilo, ki ga je vzel toženec na leasing, bi lahko menjal za cenejše vozilo. Hiša, v kateri živi toženec, s površino 116 m2 je za eno osebo nadstandardna. Lahko bi z njo razpolagal in s tem prispeval k preživljanju otroka. Po tožničinem vedenju naj bi toženec na uro zaslužil 20,00 EUR. Nepravilna je odločitev, da naj tožnica za preživljanje skupnega otroka pravdnih strank prispeva približno polovico stroškov. Sodišče bi moralo upoštevati tudi tožničin nematerialen prispevek k preživljanju. Navaja, da bo s prisojo preživnine tožničina obveznost plačila vrtca višja in sicer 179,35 EUR. Pavšalna je tudi ocena, naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ker tožnica s tožbenim zahtevkom glede preživnine ni v celoti uspela, toženec pa je na glavni obravnavi soglašal, da se deklica zaupa v varstvo in vzgojo tožnici ter tudi s stiki. Odločitev o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo njej je bila pričakovana, zato ni šlo za nikakršno relevantno toženčevo popuščanje. Toženec je celo zahteval skupno skrbništvo in trmasto zahteval več stikov. Stroškovna odločitev je nepravična in neprimerna tudi s stališča opisanega materialnega stanja ene in druge stranke in glede na sorazmerni delež zahtevka, s katerim je tožnica uspela.

4. Toženec s pritožbo uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da določi nižjo preživninsko obveznost oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče ni pravilno presodilo zmožnosti obeh staršev, saj je izhajalo iz enakih premoženjskih zmožnosti obeh. Tako ni upoštevalo, da tožnica razpolaga z nepremičnino v A., ki ne predstavlja njene eksistenčne potrebe. Tožnica bi jo lahko prodala ali drugače tržila. Sodišče je tudi v preveliki meri upoštevalo njegovo premoženjsko zmožnost, ker ima hišo v obsegu 116 m2. Hiša je obremenjena z leasing obroki, ki znižujejo toženčevo sposobnost za plačevanje preživnine. Ker je nepremičnina kupljena na leasing, ne predstavlja njegovega premoženja, zato z njo tudi ne more razpolagati. Oba starša sta enako prispevala k nakupom opreme za otroka, vendar pa je toženec poleg tega v tem obdobju tožnici nakazal dvakrat 160,00 EUR za preživljanje. Navedenega plačila sodišče ni upoštevalo pri odmeri preživnine. Prav tako ni upoštevalo, da je toženec v mesecih september, oktober in november 2012 plačal preživnino v višini trikrat 160,00 EUR, zato bi morala biti preživninska obveznost zmanjšana za navedene tri mesece. Napačna je ugotovitev sodišča, da plačilo dvakrat 160,00 EUR predstavlja darilo otroku. Za obdobje od 1. 9. 2012 je sodišče napravilo napačen obračun, saj bi moralo ugotoviti, da znaša obveznost toženca 215,00 EUR in ne 225,00 EUR. Toliko bi znašala polovica njegove obveznosti. V sodbi ni nikjer pojasnjeno, zakaj bi toženec moral plačevati več od tožnice. Napačno je tudi stališče sodišča, da je treba pri preživninski obveznosti upoštevati dejstvo, da za otroka več skrbi. Tožnica je bila tista, ki je stike preprečevala, toženec pa tisti, ki je bil prisiljen s pomočjo začasne ureditve stikov, te zagotoviti. Meni, da njegova preživninska obveznost ne bi smela presegati zneska 160,00 EUR mesečno.

5. Vsaka od pravdnih strank je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. V pritožbenem postopku je sporna odločitev o določitvi preživnine za mld. otroka pravdnih strank. Materialnopravna podlaga sodni določitvi preživnine je v določbi 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Po navedeni določbi se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Po določbi prvega odstavka 129.a člena mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Po določbi drugega odstavka 129.a člena pa mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Pri določitvi preživnine se je treba opreti na okviren obseg potreb, katerih nujnost zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do prostočasnih. Katere od teh potreb se lahko zadovoljijo oziroma njihov obseg, je odvisno od (materialne in pridobitne) zmožnosti otrokovih staršev. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Tega ni mogoče matematično natančno odmeriti, ampak gre za rezultat vrednotenja. Pri določitvi preživnine gre zato za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega nesorazmerja in je hkrati ne bo porušila že vsaka novota v preživninskih potrebah upravičenca oziroma zmožnostih preživninskega zavezanca.

8. V obravnavani zadevi ugotovljen obseg potreb in njihova vrednostna ocenitev ni sporen. Sodišče je ugotovilo, da znašajo mesečni stroški s preživljanjem mld. L. za čas od vložitve tožbe 9. 11. 2011 do 31. 8. 2012 približno 344,00 EUR, za čas od 1. 9. 2012 pa 490,00 EUR. Navedena razlika gre na račun vrtca, ki ga je šestnajstmesečna L. začela obiskovati septembra 2012, ki pogojuje dodaten strošek v znesku 146,00 EUR (1). Od ugotovljenih stroškov za preživljanje je sodišče odštelo otroški dodatek v znesku 58,75 EUR. Gre za znesek, ki je namenjen preživljanju mlad. L., zato je prvostopenjsko sodišče zanj pravilno zmanjšalo preživninsko breme obeh staršev, ki tako za obdobje od 9. 11. 2011 do 31. 8. 2012 znaša 285,00 EUR, za čas od 1. 9. 2012 pa 431,00 EUR.

9. Za prvo obdobje je prvostopenjsko sodišče pravilno naložilo višje preživninsko breme tožencu, in sicer v razmerju 60 % proti 40 %. Pravilno je ocenilo, da je materialna in pridobitna zmožnost toženca višja od tožničine. Glede tožničinih mesečnih dohodkov iz delovnega razmerja je sodišče lahko razpolagalo z eksaktnimi podatki. Tako je ugotovilo, da znaša tožničin mesečni zaslužek okoli 550,00 EUR. Drugače pa je bilo pri tožencu. Toženec je samostojni podjetnik. Kot je pogosto v slovenski sodni praksi, je sodišče lahko razpolagalo s podatki njegove poslovne dejavnosti oziroma s podatki izkaza poslovnega izida, ki ne predstavljajo realnega stanja. Tako iz podatkov izkaza poslovnega izida za leto 2011 res izhaja, da znašajo njegovi čisti prihodki od prodaje 47.894,00 EUR, kar toženka v pritožbi posebej poudarja, vendar pa iz navedenih podatkov izhaja, da po odštetju stroškov in drugih poslovnih odhodkov znaša njegov dohodek zgolj 5.688,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je zato pri ugotavljanju njegove materialne in pridobitne zmožnosti pravilno oprlo na indikatorna dejstva, ki izkazujejo, da je njegovo premoženjsko stanje ugodnejše od tistega, ki ga izkazujejo navedeni podatki. Tako je toženec sam izpovedal, da v približno sedmih mesecih na leto s svojimi viličarji opravi v P. U. n od 250 do 300 delovnih ur v vrednosti po 9,40 EUR, v preostalem delu letu pa približno 100 delovnih ur. Nekajkrat na leto opravi delo tudi v H. T. za približne zneske 250,00 EUR. Toženec uporablja avtomobil N. M., ki je avto višjega cenovnega razreda in za katerega vsak mesec plačuje leasing obroke. Toženec je tudi lastnik nepremičnine (2) v vrednosti 258.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da bi toženec lahko hišo s površino 116 m2, v kateri živi sam, lahko racionalneje izrabil v smeri pridobitve sredstev za preživljanje mladoletnega otroka, saj je za preživljanje mladoletne L. dolžan storiti vse kar je v njegovi moči, da za to pridobi potrebna sredstva.

10. Prvostopenjsko sodišče je v okviru materialne in pridobitne zmožnosti tožnice upoštevalo tudi njeno lastništvo garsonjere v A. Njeni pritožbeni trditvi, da je lastnica garsonjere njena mati, ni mogoče slediti. V vlogi z dne 19. 12. 2011, ki jo je naslovila „Odgovor na odgovor na tožbo,“ sama navaja, da je lastnica garsonjere. Enako je izpovedala tudi, ko je bila zaslišana kot stranka (3). Ob ugotovitvi, da oba preživninska zavezanca razpolagata z nepremičnim premoženjem in ob hkratni ugotovitvi, da so toženčevi mesečni prejemki iz dela vendarle višji od tožničinih, je omenjena porazdelitev preživninskega bremena (60% toženec in 40% tožnica), po katerem je toženec dolžan za obdobje od 9. 11. 2011 do 31. 8. 2012 plačati mesečno preživnino po 175,00 EUR pravilna. Prav nikakršnega razloga pa ni, da bi se navedeno razmerje porazdelitve preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca za čas od 1. 9. 2012 spremenilo. V obdobju od 1. 12. 2012 znašajo stroški, ki sta jih dolžna kriti oba starša za preživljanje mladoletne L., po odbitju otroškega dodatka, 431,00 EUR. Od tega zneska je zato toženec dolžan kriti 260,00 EUR (60%). Pri porazdelitvi preživninskega bremena je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo tudi okoliščino, da je bistveno breme vzgoje in varstva otroka na tožnici, ki ji je bila L. zaupana v vzgojo in varstvo. Tega večjega bremena ni mogoče denarno ovrednotiti, v skladu s sodno prakso pa predstavlja okoliščino za večjo denarno preživninsko obremenitev tistega starša, katerega breme vzgoje in varstva je manjše. 11. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je pri oceni stroškov preživljanja mld. L. za čas od 9. 11. 2011 do 31. 8. 2012 upoštevalo, da sta oba starša v približno enaki meri prispevala za nakup osnovne opreme dojenčka. Pri tem je pri oceni enakega prispevka izrecno upoštevalo tudi dve plačili po 160,00 EUR, ki jih je na račun preživljanja mladoletnega otroka plačal toženec. Ni pa moglo upoštevati, da naj bi toženec za čas od septembra do novembra 2012 na račun preživljanja od mld. otroka plačal še tri zneske po 160,00 EUR, ki ga toženec v prvostopenjskem postopku ni zatrjeval. Tudi zaslišan kot stranka je izrecno navedel zgolj plačilo dveh zneskov po 160,00 EUR. Pritožbena trditev o navedenih treh zneskih je zato dejanska novota, ki jo toženec z ničemer ne dokazuje, zato tudi ne more biti upoštevna.

12. Dejansko pritožbeno novoto predstavlja tudi tožničina trditev o šolanju. Če s temi navedbami poskuša utemeljevati svojo manjšo preživninsko zmožnost, bi moralo svoje trditve o stroških šolanja tudi dokazati, pa jih ni.

13. Tožnica neutemeljeno graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, po kateri naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Pri tem je treba poudariti, da v postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V teh sporih je načelo uspeha strank v postopku le eden od kriterijev, kot izhodiščno načelo pa se izkazuje načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena. Kot izhaja iz ugotovitev v tej zadevi je bil spor med pravdnima strankama pogojevan z njuno nezmožnostjo, da bi ob razumni oceni nastale situacije sama prišla do ustrezne rešitve v zvezi z njunim razmerjem do otroka. Oba sta iskala rešitev v odločitvi sodišča, zato je prav, da enake stroške, ki sta jih imela s tem (oba sta imela v postopku pooblaščenca) krijeta v enaki meri oziroma vsak svoje.

14. Ugotovljena dejstva so ob pravilni uporabi omenjenih materialnopravnih določb pogojevala določitev preživnine za čas od 1. 9. 2012 v znesku 260,00 EUR. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče delno ugodilo tožničini pritožbi in mesečno preživnino za navedeno obdobje zvišalo za 35,00 EUR. V preostalem delu je bilo treba pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožničina pritožba je bila potrebna, saj je z njo dosegla zvišanje preživnine. Načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena narekuje, da ji toženec za njeno pritožbo, s katero je delno uspela, povrne polovico stroškov. Tožničine stroške pritožbe je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 176,98 EUR (nagrada za postopek 110,40 EUR po tarifni številki 3210 (vrednost spora 1.500,00 EUR – drugi odstavek 23. člena OT), materialni stroški, 20,00 EUR, DDV, sodna taksa 20,50 EUR). Toženec je tako dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 88,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje. Pritožbeno sodišče pa tožnici ni priznalo strošek odgovora na pritožbo toženca, saj ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP), zato ga je tožnica dolžna kriti sama.

(1) Strošek vrtca je tožnica izkazala s plačanimi položnicami.

(2) Pritožbena trditev, da je nepremičnina kupljena na leasing in zato ne predstavlja premoženja toženca, je pritožbena novota, ki je toženec dokazno ne podpre. Iz listin v spisu in podatkov zemljiške knjige pa izhaja njena neresničnost. Toženec je lastnik nepremičnine, ki pa je obremenjena s hipoteko v višini 170,00 EUR.

(3) Sodba ne vsebuje ugotovitve, da naj bi se garsonjera v A. oddajala v najem, zato je tožničina pritožbena kritika v tej smeri brezpredmetna.