Jedro

Pritožba se v zvezi s tem napačno sklicuje na drugi odstavek 214. člena ZPP, po katerem se nezanikana dejstva štejejo za priznana. Navedena domneva namreč lahko velja le za ustrezno konkretizirane trditve, tožnica pa vseh pravnorelevantnih dejstev glede višine tožbenega zahtevka ni navedla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89948/2013 z dne 3. 6. 2013, po katerem bi toženka morala tožnici plačati 1.118,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da gre za sodbo presenečenja, saj je tožnica ustrezno izkazala podlago za svoj zahtevek. Ker toženka ni konkretno ugovarjala višini članarine, bi sodišče moralo šteti za dokazano tudi višino tožbenega zahtevka, namesto tega pa je napačno naložilo dokazno breme tožnici.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu ter njuni povezanosti, ki ga določa 212. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnica te zahteve ni upoštevala, kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, čemur je nujno sledila odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Te sodišče ni oprlo na kakšno nepričakovano pravno podlago, ki je tožnica ob zadostni procesni skrbnosti ne bi mogla predvideti. Pritožbeni očitek, da gre za sodbo presenečenja, je zato zgrešen.

6. Enako velja za zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če sodišče napačno povzame vsebino izvedenih dokazov (listin ali zapisnikov o zaslišanju strank, prič in izvedencev), ne pa, kadar morebiti prekorači trditveno podlago spora, na kar sicer neupravičeno meri tožničina pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč toženkinim trditvam pripisalo samo takšno vsebino in pomen, kot ju dejansko imajo.

7. Ugovor, s katerim se je toženka zoperstavila izdanemu sklepu o izvršbi, nikakor ni bil presplošen. Iz ugovora je jasno razvidno, da toženka nasprotuje tako podlagi kot višini tožničine terjatve; prvi s trditvijo, da je prekinila članstvo pri tožnici, drugi pa s trditvijo, da zahtevani zneski ne ustrezajo evidenci stanja njenega dolga. Tožnica je res izkazala, da ji toženka tudi po izstopni izjavi vse do konca koledarskega leta v skladu s tožničinim statutom še dolguje članarino, ni pa v zadostni meri pojasnila, kako oziroma po kakšnih merilih je izračunala višino dolgovane članarine, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba. Pritožba se v zvezi s tem napačno sklicuje na drugi odstavek 214. člena ZPP, po katerem se nezanikana dejstva štejejo za priznana. Navedena domneva namreč lahko velja le za ustrezno konkretizirane trditve, tožnica pa vseh pravnorelevantnih dejstev glede višine tožbenega zahtevka ni navedla. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je napačno porazdelilo dokazno breme med pravdni stranki, zato ni utemeljen, saj tožnica v resnici ni zadostila niti svojemu trditvenemu bremenu. Drugačno stališče v judikatih, ki jih izpostavlja pritožba, sodišča ne veže, ker sodna praksa ni formalni pravni vir.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen v zvezi s 442. členom ZPP).

9. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Tožnica do njihovega povračila ni upravičena, ker je s pritožbo propadla (prvi odstavek 165. člena ZPP).