Jedro

Vklepanje tožnika s strani policistov je bilo izvedeno neobzirno, zaradi česar je tožniku nastala škoda, ki je v očitnem nesorazmerju s ciljem izvedbe prisilnih sredstev in zaradi česar je podana odškodninska odgovornost RS.

Stanje alkoholiziranosti tožnika in njegovo neprimerno vedenje do policistov v takšnem stanju sam po sebi ne utemeljuje zaključka o takšni osebnosti strukturi tožnika, ki bi le-temu preprečevala, da bi se zaradi nesorazmernega posega v njegovo telesno integriteto ne čutil ponižanega oziroma prikrajšanega v svoji pravici do subjektivne in objektivne časti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati tožniku 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2009 (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in toženki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.919,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Zoper odločitev iz 1. in 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Tako ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje ravno zaradi izjave policistke P. štelo, da obstaja dvom o upravičenosti sledenja policistov U. in S. tožniku. Vsi ostali udeleženi policisti so pojasnili, da so s tožnikom opravljali postopek identifikacije. Policistka P. pa ni neposredno sodelovala pri postopku v zvezi s tožnikom, ker je med tem opravljala drug postopek. Sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo izpovedb treh policistov, ki so dejansko opravljali postopek s tožnikom in so jasno izpovedali kako in zakaj je prišlo do sledenja tožniku in da je bilo to v celoti zaradi nesodelovanja in upiranja tožnika uradnemu postopku identifikacije. Sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje njihove izpovedbe o razlogih o izvajanih prisilnih ukrepih zoper tožnika za neverodostojne. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo le na 4. in 5. člen Pravilnika o policijskih pooblastilih (v nadaljevanju: Pravilnik), (2) prezrlo pa je relevantne določbe 51.b člena Zakona o policiji (v nadaljevanju: ZPol) (3), ki določa, da policist uporabi fizično silo in palico, če ne more drugače obvladati upiranja osebe, ki ne izpolnjuje zakonitih ukazov in moti javni red. Tudi 13. člen Pravilnika določa, da v primeru, če oseba ne upošteva ukaza, policist ukrepa v skladu s pooblastili. Tožnik je sam povzročil situacijo, zaradi katere so policisti uporabili prisilna sredstva zoper njega, in policisti so bili dolžni ukrepati, kar je sodišče prve stopnje pri odločanju v celoti prezrlo. Nadalje opozarja, da med strankama ni bila nesporna trditev, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tožnik tekom uporabe prisilnih sredstev zadobil številne modrice. Po presoji sodišča namreč stanje, ki izhaja iz fotografij v spisu, ne bi moglo nastati, če bi bil postopek uklepanja res izveden na način, kot so ga opisali policisti. Sodišče prve stopnje je pretirano upoštevalo malenkostna neskladja v izpovedbah policistov, ki se je nanašalo zgolj na mesto, kamor je tožnik udaril z glavo. V posledici je njihove izpovedbe zmotno štelo v celoti za neverodostojne, četudi je logično, da v trenutku uporabe prisilnih sredstev vse poteka zelo hitro in ni moč natančno videti, kam se je kdo udaril, da je šlo za majhen prostor (WC), za nočni čas, ko zaradi luči in senc v prostoru v trenutku padca ni bilo moč natančno videti, kam se je tožnik udaril z glavo. Prav tako je aktivno upiranje tožnika povzročilo dodatne poškodbe na njem zaradi njegove sile. Kot je že izvedenec ugotovil, pa ni moč razmejiti poškodb, ki jih je povzročil tožnik zaradi aktivnega upiranja, in tistih, ki naj bi mu jih prizadejali policisti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo vklepanje izvedeno neobzirno in je nastala škoda v očitnem nesorazmerju s ciljem identifikacije. Po mnenju toženke sodišče prve stopnje takšnih ugotovitev ni utemeljilo z dokazi. Prav tako ga ni obrazložilo, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpovedbe vseh policistov izhaja, da je tožnik ignoriral njihove ukaze, da so policisti skušali uporabiti najprej milejša sredstva in sicer ključ na levi roki, vendar tega zaradi tožnikovega upiranja ni bilo mogoče narediti. Iz tega razloga je bila uporabljena tonfa. V nadaljevanju toženka povzema izpovedbe treh policistov, ki so sodelovali v postopku, in opravi svojo dokazno oceno. Na koncu kot nepravilno graja tudi prisojo odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti in posega v osebnostne pravice v višini 300,00 EUR. Poudarja, da je tožnik tisti, ki je bil pod vplivom alkohola in je žalil policiste, kar izhaja tudi iz dokaznega postopka, zato ni mogoče slediti tožnikovi izpovedbi, da je zaradi ravnanja policista doživljal občutke jeze, žalosti in prizadetosti ter da je bil prizadet njegov občutek za čast in dobro ime ter osebno dostojanstvo. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je bilo vklepanje tožnika s strani policistov izvedeno neobzirno, zaradi česar je tožniku nastala škoda, ki je v očitnem nesorazmerju s ciljem izvedbe prisilnih sredstev, in zaradi česar mu je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi strahu ter razžalitve dobrega imena in časti oziroma kršitve dostojanstva.

Takšno odločitev je sprejelo na podlagi dokazne ocene o poteku dogajanja kritičnega dne (22. 2. 2009) in ugotovitve, da so policisti z uporabo prisilnih sredstev tožniku prizadejali poškodbe, ki so nesorazmerne s ciljem takšnega ukrepa, tj. z identifikacijo tožnika zaradi kršitve javnega reda in miru. Upoštevajoč tako izpostavljene odločilne ugotovitve za razsojo v zadevi je očitno, da pritožbena kritika dokazne ocene sodišča prve stopnje, v okviru katere je le-to podvomilo v verodostojnost izpovedbe policistov glede namena izvedenega postopka, ni pravno pomembna, saj je sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka vendarle sprejelo zaključek, za katerega se toženka zavzema v pritožbi, torej da je bil postopek s tožnikom opravljen zaradi njegove identifikacije, na kar je tudi oprlo svojo odločitev. V zvezi z razlogi sodišča prve stopnje, zaradi katerih le-to toženki ni sledilo niti glede preostalih trditev o poteku dogodkov kritičnega dne, pa sodišče druge stopnje opozarja (in kar bo podrobneje pojasnilo v nadaljevanju), da toženkine trditve o poteku dogodkov, četudi bi bile resnične, ne utemeljujejo zavrnitve zahtevka v obravnavanem primeru. Opredeljevanje do takšne dokazne graje zato za odločitev o pritožbi ni bistveno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti ravnanja policistov pravilno izhajalo iz 4. in 5. člena Pravilnika, ki le-tem nalaga dolžnost, da način izvedbe ukrepa prilagodijo njegovemu namenu in cilju. Če je bil v obravnavanem primeru namen ukrepa uporabe fizične sile in palice (tako je zatrjevala toženka) zadržanje tožnika, njegov cilj pa njegova identifikacija zaradi kršitve javnega reda in miru, je treba upoštevati, da so policisti s takšnim ukrepom v obravnavanem primeru posegli v pravno zavarovano dobrino telesne integritete. Slednja je na lestvici pomembnosti pravno zavarovanih dobrin na višjem mestu kot javni red in mir. Pri odločanju, ali in do kolikšne mere je treba zaradi izvedbe splošnih pooblastil poseči tudi v telesno integriteto določene osebe, je torej treba med drugim upoštevati pomembnost cilja takšnega postopanja oziroma ukrepanja. V skrajni točki to pomeni, da morajo policisti v primeru, ko določenega ukrepa ni mogoče izvesti brez posega v pravno zavarovano dobrino, ki je nesorazmeren s samim ciljem izvedbe takšnega ukrepa, njegovo izvedbo oziroma izvedbo na določen nesorazmeren način opustiti. Drugačna interpretacija določbe 5. člena Pravilnika bi namreč privedla do situacije, ko bi lahko policisti zaradi kakršnega koli, tudi „lahkega“ prekrška grobo posegli v pravno zavarovane dobrine, ki so največjega pomena v družbi, kar pa ni sprejemljivo.

Toženka pravilnost takšnega materialnopravnega izhodišča izpodbija s sklicevanjem na v času škodnega dogodka veljaven 51b. člena ZPol, katerega naj bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi prezrlo. Navedeni zakonski člen določa, da lahko policist uporabi plinski razpršilec, fizično silo in palico, če ne more drugače obvladati upiranja osebe, ki ne izpolnjuje zakonitih ukazov, moti javni red, ali upiranja osebe, ki jo je treba prijeti, privesti ali ji odvzeti prostost, kot tudi, če mora odvrniti napad na osebe ali objekte, ki jih varuje, ali napad na sebe ali koga drugega. Sodišče druge stopnje se strinja, da takšna zakonska določba utemeljuje zakonitost stopnjevanja ukrepov v primeru, ko milejši ukrepi zoper osebo, ki ne izpolnjuje zakonitih ukazov in moti javni red, niso uspešni. Vendar opozarja, da navedeno v obravnavni zadevi, ni sporno.

Toženka namreč zanemarja vsebino 51. člena ZPol, ki je v času škodnega dogodka določal, da smejo policisti uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim opravijo nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabijo. Pri uporabi prisilnih sredstev pa morajo spoštovati človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo in prenehati z njegovo uporabo takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bilo uporabljeno. Povzeta določba ter določba 5. člena Pravilnika predstavljata konkretizacijo ustavno zagotovljene pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS – v nadaljevanju URS) (4) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen URS). Nanašata pa se na izbor in način izvedbe prisilnih sredstev, ne pa na samo zakonitost uporabe prisilnih sredstev. Njuna relevantnost se namreč aktivira šele oziroma ravno v trenutku, ko je podlaga za uporabo prisilnih sredstev podana.

Upiranje osebe takó sicer upravičuje policiste, da uporabijo prisilna sredstva, ne daje pa jim zakonske podlage za kakršen koli način njihove izvedbe ali kakršen koli izbor prisilnih sredstev. Zakonsko vgrajeno pravilo iz 51. člena ZPol v besedilu, kakor je veljalo v času obravnavanega škodnega dogodka, namreč od policistov terja, da uporabo prisilnih sredstev prilagodijo okoliščinam primera takó, da je poseg v telesno in duševno integriteto čim manjši. Izpolnjevanje takšne zakonske dolžnosti pa natančneje določa 5. člen Pravilnika, v skladu s katerim izvajanje pooblastil ne sme povzročiti škode, ki ni v sorazmerju z njihovim namenom in cilji njihove uporabe. To pomeni, da so bili policisti v času obravnavanega škodnega dogodka dolžni prilagoditi izbiro in način izvedbe prisilnega sredstva takó načinu upiranja osebe, kakor tudi namenu in cilju izvedbe takšnega ukrepa.

Toženka v pritožbi sicer vztraja, da se je tožnik identifikaciji aktivno upiral ter mahal z rokami. Vendar sodišče druge stopnje opozarja, da predstavlja trditev o aktivnem upiranju trditev o pravno obarvanem dejstvu, ki je torej posledica materialnopravnega sklepanja. Že same pritožbene trditve o poteku dogodkov zunaj in znotraj straniščnih prostorov, pa po presoji sodišča druge stopnje takšnega materialnopravnega sklepa ne utemeljujejo. Določba 76. člena Pravilnika namreč kot pasivno opredeljuje tisto upiranje, v okviru katerega oseba ne upošteva policistovega zakonitega ukaza ali pa s svojim ravnanjem onemogoča izvedbo policijske naloge (se usede, uleže, obrne stran, se prime za predmet ali drugo podobno ravnanje). Za aktivno upiranje pa se šteje upiranje z orožjem, orodjem, drugimi predmeti in sredstvi ali s fizično silo, pri čemer ima oseba, ki se upira, namen policistu preprečiti izvedbo policijske naloge. Za aktivno upiranje se štejejo tudi hujskanje k upiranju, beg osebe in ogrožanje. Pri ogrožanju oseba s svojim položajem, kretnjami ali drugim ravnanjem kaže na to, da bo napadla policista ali drugo osebo ali objekt, ki ga policist varuje (četrti odstavek 76. člena Pravilnika).

Glede na to, da se je tožnik v obravnavanem primeru upiral tako, da se je od policistov oddaljil v straniščne prostore (navedena ugotovitev sodišča prve stopnje v pritožbi ni izpodbijana), da potrditvah toženke ni želel dati roke, da bi ga policisti uklenili in v postopku tudi sicer ni sodeloval, v skladu s pritožbenim vztrajanjem pa je pri tem krilil (mahal) z rokami, je treba zaključiti, da je bilo njegovo upiranje pasivno, posledično pa je pravilen materialnopravni sklep, da so policisti prisilna sredstva izvedli nesorazmerno grobo. Tako glede na ugotovljeno dejansko stanje (torej da so policisti toženca v straniščnih prostorih udarili, zatem pa ga podrli na tla), kakor tudi upoštevajoč trditve toženke o poteku dogodkov, so namreč zaporedoma uporabili več prisilnih sredstev, ki pa so dopustna šele ob ugotovitvi, da milejša sredstva niso uspešna.

Tako so policisti potrditvah toženke potem, ko se je tožnik izmaknil izvedbi ključa na roki, v straniščnih prostorih tožnika udarili s palico - tonfo in izvedli ključ na desni roki, ukrep pa so nadaljevali s podiranjem na tla (primerjaj trditve toženke v odgovoru na tožbo na list. št. 9 sodnega spisa; sodišče prve stopnje je ugotovitev o izvedenem podiranju na tla navedlo na strani 6 obrazložitve). Tožnik je tekom uporabe navedenih prisilnih sredstev zadobil številne in obsežne modrice na prsnem košu, rokah, bokih, sprednji strani stegen in po glavi. Sodišče druge stopnje posledično soglaša tudi z oceno sodišča prve stopnje, da tako obsežne poškodbe tožniku ne bi mogle nastati, če bi policisti zatrjevana prisilna sredstva izvedli obzirno oziroma sorazmerno z načinom upiranja tožnika, kakor ga je zatrjevala sama toženka, ter s ciljem izvedbe prisilnih sredstev, tj. identifikacijo tožnika.

Toženka tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da svoje odločitve v tem delu ni obrazložilo. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč izrazito pragmatične narave, kar pomeni, da je podana zgolj, če preizkus odločitve zaradi pomanjkanja razlogov sploh ni mogoč. Navedenega pa v obravnavnem primeru ni mogoče zaključiti. Sodišče prve stopnje je podalo razloge za oceno nesorazmernosti ukrepanja policistov glede na cilj in namen izvedbe prisilnih sredstev na strani 7 svoje obrazložitve. Pri tem je pojasnilo, zakaj šteje izpovedbe policistov o poteku dogodka za neverodostojne (ugotovilo je namreč neskladje v njihovih izpovedbah), ter navedlo okoliščine, ki jih je upoštevalo pri oceni nesorazmernosti njihovega ravnanja. Tako je pojasnilo, da so poškodbe tožnika, kot izhajajo iz fotografij v spisu, upoštevajoč usposobljenost policistov za izvedbo prisilnih sredstev na način, da čim manj posežejo v telesno integriteto osebe, kakor tudi dejstvo, da so pri izvajanju prisilnih sredstev v obravnavanem primeru sodelovali kar trije policisti, nesorazmerne s ciljem, ki so ga policisti zasledovali, tj. z identifikacijo tožnika zaradi kršitve javnega reda in miru. Takšni razlogi pa so zadostni za preizkus njihove pravilnosti, kar je sodišče druge stopnje tudi storilo v predhodnih točkah svoje obrazložitve.

Toženka sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je prezrlo njene navedbe o aktivnem upiranju tožnika ter ugotovitev izvedenca, da poškodb, ki so le-temu nastale zaradi njegovega upiranja, ni mogoče razmejiti od tistih, ki so mu jih prizadejali policisti s svojim ravnanjem. Navedbe o aktivnem upiranju tožnika so namreč – kot že pojasnjeno – pravno obarvane, kar pomeni, da predstavljajo zapolnitev določenega pravnega standarda z okoliščinami primera. Za obrazloženost odločbe v izpodbijanem delu in zagotovitev toženkine pravice do izjave je zatorej bistveno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do teh okoliščin. Navedeno pa je razvidno iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, v okviru katerih je to ocenilo izpovedbe policistov glede poteka dogajanja kot neverodostojne ter pojasnilo svojo oceno o nesorazmernosti ravnanja policistov glede na cilj izvajanih prisilnih sredstev upoštevajoč 5. člen Pravilnika. Sodišče druge stopnje takšni oceni pritrjuje, se pa ne opredeljuje posebej do pritožbenih očitkov, s katerimi toženka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o neverodostojnosti izpovedb policistov glede poteka škodnega dogodka, saj materialnopravnega zaključka o aktivnem upiranju tožnika, kateremu je slednji tekom postopka ugovarjal, že na podlagi trditev toženke o poteku dogajanja obravnavanega dne, ni mogoče slediti, kar je bilo že pojasnjeno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Toženkinim navedbam o aktivnem upiranju tožnika, zaradi katerih je utrpel poškodbe, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni moč slediti niti v smislu njihovega upoštevanja kot ugovora soprispevka tožnika k nastanku škode. Prispevek oškodovanca je mogoče ugotoviti zgolj na podlagi očitka o njegovem ravnanju, ki ima znake neskrbnosti. V obravnavanem primeru pa takšen očitek ne more biti identičen „golim“ trditvam o upiranju toženca izvedbi zakonitega ukrepa, saj je upiranje kot táko razlog za izvedbo prisilnih sredstev. Jedro spora v obravnavani zadevi pa ni vprašanje obstoja pravne podlage za uporabo prisilnih sredstev, temveč vprašanje, ali je bilo ravnanje policistov ob odločitvi, katera prisilna sredstva uporabiti, in v samem postopku njihove uporabe sorazmerna namenu in cilju izvedbe prisilnih sredstev, tj. cilju identifikacije tožnika zaradi kršitve javnega reda in miru. Za konkretizacijo ugovora (so)prispevka tožnika kot oškodovanca bi morala zato toženka zatrditi dodatne oziroma posebne značilnosti ravnanja toženca, ki je v konkretnih okoliščinah prispevalo k nastanku večje škode.

Velja tudi opozoriti, da je bilo (procesno) dokazno breme glede trditve, da je bil obseg tožnikovih telesnih poškodb večji zaradi njegovega fizičnega upiranja izvedbi ukrepov na toženki, zato gre tudi pritožbeno opozarjanje, da izvedenec navedenih poškodb ni mogel razmejiti od tistih, ki so tožniku nastale zaradi ravnanja policistov, v škodo toženke, ne pa tožnika. Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da gre tožnikove poškodbe v celoti pripisati ravnanju policistov.

Ker toženka sicer ne izpodbija ugotovitev, da so tožniku v obravnavanem dogodku dejansko nastale poškodbe, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (tožnik je tekom uporabe prisilnih sredstev zadobil številne in obsežne modrice na prsnem košu, rokah, bokih, sprednji strani stegen in po glavi), temveč smiselno oporeka zgolj vzročni zvezi med obsegom škode in ravnanjem policistov, česar ni uspela dokazati, je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da obseg utrpljenih poškodb (kakor jih je ugotovilo na strani 7 obrazložitve svoje sodbe) kaže na nesorazmernost uporabe fizične sile s strani policistov glede na cilj takšnega ukrepa.

Toženka se tudi neutemeljeno zavzema za zavrnitev tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova kršitve dobrega imena in časti. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v kritičnem času alkoholiziran ter da je žalil policiste, ne omogoča zaključka, da njegova podoba o sebi, tj. čast, ni bila prizadeta zaradi prekomernosti posega v njegovo fizično integriteto. Drži sicer, da se pojem subjektivne in objektivne časti pri človeku, ki žali policiste in na javnem mestu prekomerno uživa alkohol vrednoti drugače kot pri povprečnem človeku, ki se takšnega ravnanja ne poslužuje. Kljub tako znižanemu standardu presoje objektivne in subjektivne časti tožnika pa je upoštevajoč, da so policisti tožnika glede na zasledovani cilj njegove identifikacije zaradi kršitve javnega reda in miru prekomerno grobo imobilizirali oziroma podrli na tla in uklenili, zatem pa odvlekli v avto, ter tožnikovo izpovedbo, da se je zaradi takšnega postopanja policistov počutil osramočenega, saj so ga ob množici ljudi vklenili kot hudega kriminalca, da je občutil jezo in žalost ter da je bil prizadet njegov osebni občutek vrednosti in časti, njegovo dobro ime in dostojanstvo, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo na takšen način poseženo v tožnikovo osebnostno pravico, zaradi česar mu je nastala pravno priznana škoda.

Kot že predhodno pojasnjeno, je telesna integriteta pravno zavarovana dobrina, ki na lestvici vrednot v družbi zaseda zelo visoko mesto. Posledično pa je malo verjetno, da bi bile duševne bolečine zaradi prekomernega posega vanjo izničene zgolj zaradi stanja alkoholiziranosti tožnika in njegovega neprimernega vedenja do policistov v takšnem stanju. Obstoj navedenih okoliščin namreč sam po sebi ne utemeljuje zaključka o takšni osebnosti strukturi tožnika, ki bi le-temu preprečevala, da bi se zaradi nesorazmernega posega v njegovo telesno integriteto ne čutil ponižanega oziroma prikrajšanega v svoji pravici do subjektivne in objektivne časti. Glede na zgoraj izpostavljene konkretne okoliščine primera (vključno z alkoholiziranostjo tožnika ter njegovim vedenjem) ter odškodnine, ki so bile prisojene za primerljive obsege škod v sodni praksi, prisojena odškodnina v višini 300,00 EUR tudi pravilno odraža načelo ožje individualizacije in načelo objektivizacije odškodnine, ki sta uzakonjeni v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ) (5).

Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane odločne ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 40/2006, 56/2008. (3) Ur. l. RS, št. 49/1998, 66/1998 – popr., 93/2001, 52/2002- ZDU-1, 26/2003 – ZPNOVS, 48/2003 - Odl. US, 56/2002 – ZJU, 79/2003, 50/2004, 43/2004 – ZKP-F, 54/2004 – Zdoh-1, 53/2005, 98/2005, 113/2005 – ZJU-B, 36/2006 - Odl. US, 78/2006, 14/2007 – ZVS.

(4) Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl..

(5) Ur. l. RS, št 83/2001 in nasl..