Jedro

Stroški servisiranja niso v zvezi s prevozom blaga, saj so s tem mišljeni zgolj s prevozom tesneje povezani stroški kot so npr. carina, voznina, parkirnina, cestnina … Strošek servisiranja pa s prevozom ni povezan na takšen način. Zahtevek naj bi se za nadomestno klima komoro nanašal predvidoma na tri mesece po prevzemu poškodovane klima komore. CMR pa določa trajanje prevozniške odgovornosti, in sicer ta traja od prevzema stvari za prevoz do njene izročitve prejemniku. Tudi iz tega razloga je treba zahtevek v tem delu zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: - zavrnilo ugovor krajevne nepristojnosti tretje toženke (I. točka izreka), - naložilo prvotoženki in drugotoženki, da morata solidarno plačati tožeči stranki znesek 7.102,00 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 5 % na leto od 22. 4. 2010 dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), - tretjetoženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati solidarno (obenem s prvotoženko in drugotoženko) znesek 6.602,00 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 5 % na leto od 22. 4. 2010 dalje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), - v ostalem delu (zoper vse tri toženke za solidarno plačilo glavnice v višini 13.674,60 EUR in ostalega obrestnega dela zahtevka – razliko med priznanimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi, zoper tretjetoženko pa tudi za solidarno plačilo glavnice v višini 500,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka), - tožeči stranki je naložilo, da mora prvotoženi stranki in drugotoženi stranki solidarno plačati stroške tega postopka v znesku 259,27 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu (točka IV in V izreka) pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu – za plačilo stroškov popravila in servisiranja klima komore na Madžarskem v znesku 3.406,60 EUR in za plačilo najema nadomestne komore v znesku 5.760,00 EUR), stroške pa odmeri tako, da upošteva, ne le, da je tožeča stranka uspela s 34 % višine zahtevka, ampak tudi po temelju s 100 % zahtevka. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost toženih strank napram tožeči stranki za škodo zaradi poškodovanja stvari (klima komore), izročene za prevoz. Iz utemeljitve prvostopne sodbe izhaja, da je bila klima komora v škodnem dogodku tako poškodovanja, da za tožečo stranko pomeni njeno popolno izgubo oziroma (ekonomsko) uničenje, zaradi česar je tožeča stranka upravičena do povračila celotne te stvari. Tožeči stranki je priznalo tržno vrednost klima komore pred njenim poškodovanjem oziroma prevzemom na prevoz, ki je glede na izvedeniško mnenje znašala 6.802,00 EUR (pri tretjetoženi zavarovalnici je ta znesek zmanjšan na račun odbitne franšize v višini 500,00 EUR). Poleg tega je prvostopno sodišče tožeči stranki priznalo tudi povrnitev plačanih prevoznih stroškov v višini 300,00 EUR za prevoz na relaciji Veszprem (Madžarska) – Sežana, kjer je do poškodbe stvari prišlo.

6. Pritožnica napada odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov popravila in servisiranja klima komore na Madžarskem z utemeljitvijo, da ta strošek ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in da ne predstavlja pravno priznane škode v smislu prvega odstavka 25. člena CMR v zvezi s četrtim odstavkom 23. člena CMR (Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga).

7. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je že izvedenec pri oceni poškodovane klima komore ustrezno upošteval, da je bila klima komora pred poškodbo ustrezno servisirana oziroma popravljena in je torej strošek teh popravil (zaradi katerih je bila klima komora višje ocenjena) že zajet v višini priznane vrednosti klima komore. Ker so ti stroški torej že vkalkulirani v vrednost klima komore, ki je tožeči stranki že bila priznana, bi v primeru priznanja stroškov popravila le-ti bili upoštevani kar dvakrat, kar ni sprejemljivo. Odškodnina namreč ne sme presegati nastale škode.

8. Pritožba napada zaključek sodišča prve stopnje, da strošek servisiranja ni v vzročni zvezi z uničenjem komore, saj se je po mnenju pritožnice prav zaradi ravnanja toženih strank ta strošek izkazal kot nepotreben. Sodišče druge stopnje z navedenimi pritožbeni izvajanji ne soglaša. Stroški servisiranja bi tožeči stranki nastali tudi brez škodnega dogodka, zato z njim niso v neposredni vzročni zvezi. Pritožba si vzročno zvezo med poškodbo v prevoz dane stvari in nastalo škodo razlaga preširoko. Glede na četrti odstavek 23. člena CMR mora prevoznik poleg odškodnine zaradi poškodbe stvari v primeru popolne izgube povrniti prevozne stroške, carino in druge stroške v zvezi s prevozom blaga. S tega vidika se pokaže kot pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da stroški servisiranja niso v zvezi s prevozom blaga, saj so s tem mišljeni zgolj s prevozom tesneje povezani stroški kot so npr. carina, voznina, parkirnina, cestnina … Strošek servisiranja pa s prevozom ni povezan na takšen način.

9. Pritožnica napada tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek na povrnitev stroškov za najem nadomestne klima komore v višini 5.760,00 EUR z utemeljitvijo, da ne predstavljajo pravno priznane škode v smislu zgoraj navedenih določb CMR (niti Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu ali Obligacijskega zakonika). Poleg tega se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča da niti po ugovorih toženk tega dela zahtevka ni specificirala. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe namreč izhaja, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bil ta strošek v vzročni zvezi z nastalo poškodbo, in ni razvidno, da se ni nanašal (tudi) na daljše obdobje, ko je bila klima komora pred nezgodo v popravilu na Madžarskem, zato je zaključilo, da tožnica zahtevka ni določno opredelila niti izkazala po temelju in višini.

10. Pritožnica navaja, da tožene stranke zahtevku v tem delu sploh niso ugovarjale, zato bi sodišče neugovarjani del zahtevka moralo šteti za priznan. Pritožbene navedbe ne držijo, saj so tožene stranke tudi temu delu zahtevka izrecno ugovarjale (prim. odgovore na tožbo na list. št. 12, 15 in 19). Namen zanikanja dejstev v zvezi s tem zahtevkom pa izhaja tudi iz siceršnjih navedb toženih strank (drugi odstavek 214. člena ZPP).

11. Pritožnica vztraja, da je ta del zahtevka specificirala in se sklicuje na zapisnik o poškodbi klima komore z dne 2. 10. 2009, račun K. d.o.o. z dne 29. 1. 2010 in dokaz o plačilu z dne 1. 3. 2010 v višini 5.760,00 EUR. Vendar se po ugotovitvah pritožbenega sodišča zneski ne ujemajo, dokaz o plačilu ne glasi na 5.760,00 EUR, niti iz zapisnika niti iz računa ni razvidna specifikacija zahtevka, niti ni pojasnjeno, na katero obdobje se zahtevek nanaša. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ni dolžnost sodišča, da iz predlaganih dokazov samo izbere dejstva, ki podpirajo zahtevke ali ugovore strank, temveč mora stranka dejstva zatrjevati sama, dokazi služijo le potrditvi ali ovrženju pravočasno zatrjevanih dejstev (prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP). Končno iz zapisnika o poškodbi klima komore med prevozom z dne 2. 10. 2009 smiselno izhaja, da naj bi se zahtevek za nadomestno klima komoro nanašal predvidoma na tri mesece po prevzemu poškodovane klima komore. CMR pa določa trajanje prevozniške odgovornosti, in sicer ta traja od prevzema stvari za prevoz do njene izročitve prejemniku. Tudi iz tega razloga je treba zahtevek v tem delu zavrniti.

12. Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče napačno odmerilo stroške postopka. Ne glede na to, da je tožnica po temelju uspela v celoti, je vendarle bilo dosojeno le 34 % zahtevka po višini. V tej luči se pokaže odmera pravdnih stroškov glede na določilo drugega odstavka 154. člena ZPP kot pravilna.

13. Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene in ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnost (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi