Jedro

Sklep preiskovalne sodnice in sklep zunajobravnavnega senata tvorita celoto. V skladu s sodno prakso je dopustno, da se sklep sodišča druge stopnje v primeru soglašanja z razlogi sodišča prve stopnje sklicuje nanj, saj bi sicer prišlo do ponavljanja že navedenih razlogov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 25. 5. 2014 odredila pripor zoper obdolženega iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je obdolženi V. B. storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter nadalje, da je v sostorilstvu z obdolženo S. B. storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 21652/2014 z dne 30. 5. 2014 pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti pravočasno, dne 4. 6. 2014, vložil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in izrek milejšega ukrepa prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi oziroma podredno ukrep hišnega pripora oziroma razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat utemeljila vsa potrebna dejstva za odreditev pripora, tako utemeljen sum in ponovitveno nevarnost kot tudi neogibno potrebnost ter sorazmernost pripora. Zagovornikove navedbe predstavljajo drugačno oceno dejstev, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zunajobravnavni senat ni vsebinsko odgovoril na pritožbene navedbe zagovornika. V sklepu zunajobravnavnega senata so zgolj ponovno povzeta stališča dežurne preiskovalne sodnice, zato ni mogoče govoriti o realizaciji obdolženčeve pravice do obrambe in pravnega sredstva. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Iz obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata (točke 6-8 obrazložitve sklepa) je razvidno, da je senat vsebinsko obravnaval zagovornikovo pritožbo in odgovoril na pritožbene navedbe. Sklepu zunajobravnavnega senata ni mogoče očitati pavšalnosti zgolj zato, ker se v izogib ponavljanju sklicuje na zaključke preiskovalne sodnice. Potrebno je pojasniti, da oba sklepa, torej sklep preiskovalne sodnice in sklep zunajobravnavnega senata, tvorita celoto. Ker sklepa predstavljata celoto, je glede na ustaljeno sodno prakso(1) dopustno, da se sklep sodišča druge stopnje v primeru soglašanja z razlogi sodišča prve stopnje sklicuje nanj, saj bi sicer prišlo do ponavljanja že navedenih razlogov, kar ni potrebno. Iz sklepa zunajobravnavnega senata tudi izhaja, da se senat ni le skliceval na sklep preiskovalne sodnice, ampak je svojo odločitev tudi obrazložil (že navedene točke 6-8 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata).

6. V zvezi s kaznivima dejanjema neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami se po navedbah zagovornika sodišče ni konkretno opredelilo do dejanj, ki se očitajo obdolženemu. Tako se sodišče ni opredelilo na podlagi česa je podan utemeljen sum, da je obdolženi neupravičeno prodajal in zaradi prodaje hranil amfetamin ter tudi ne, da je drogo prodajal mladim ljudem. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Tako preiskovalna sodnica kot tudi zunajobravnavni senat sta navedla, da utemeljeni sum, da je obdolženi storil obe kaznivi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, ki sta opisani v zahtevi za preiskavo, izhaja iz neposrednih ugotovitev policistov - kriminalistov PP Velenje, zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe, ki jo je podal M. K., zapisnika o preiskavi stanovanja PP Velenje z dne 21. 5. 2014 in drugih prostorov, dveh zapisnikov PP Velenje o osebni preiskavi z dne 21. 5. 2014 ter poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah PP Velenje z dne 21. 5. 2014 (točka 8 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in točka 6 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Zagovornik s svojimi navedbami izpodbija dokazno oceno sodišč, kar po vsebini predstavlja uveljavljanje razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Zagovornik nadalje navaja, da ni podana ponovitvena nevarnost pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti, saj je bilo dejanje storjeno pred petimi meseci. Časovna oddaljenost dejanja tako dokazuje, da ponovitvena nevarnost ni podana. Glede kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami ponovitvena nevarnost naj ne bi bila podana, saj je bila na obdolženčevem domu izvedena hišna preiskava, v kateri so bili zaseženi sporni predmeti, zato je nadaljevanje dejavnosti onemogočeno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je podana ponovitvena nevarnost tako glede kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti kot tudi glede kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami (točka 9 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in točka 7 sklepa zunajobravnavnega senata). Sodišči sta navedli, da pri obdolženemu obstajajo tako objektivne (teža, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila storjena posamezna kazniva dejanja) kot tudi subjektivne okoliščine (predkaznovanost), ki kažejo na visoko nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Navedbe zagovornika po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, kar predstavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Zagovornik še navaja, da zunajobravnavni senat zgolj ponavlja razloge za pripor, ki jih je navedla preiskovalna sodnica, pri tem pa iz sklepov ne izhaja, za kakšna kazniva dejanja je bil obdolženi pravnomočno obsojen in kakšne sankcije so mu bile izrečene. Iz sklepov tako ni mogoče razbrati, da bi šlo za težja in istovrstna kazniva dejanja. V obravnavanem primeru je, kot že navedeno v točki 5 sodbe, zunajobravnani senat po presoji Vrhovnega sodišča argumentirano odgovoril na pritožbene navedbe tudi glede podanih subjektivnih okoliščin (obdolženčeve predkaznovanosti), ki skupaj z objektivnimi okoliščinami utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti. Zunajobravnavni senat je ponovil razloge, navedene v sklepu preiskovalne sodnice, saj z njimi soglaša, ob tem pa še dodal, da je preiskovalna sodnica v zadostni meri obrazložila obstoj ponovitvene nevarnosti, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. V obeh sklepih (točka 9 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in točka 7 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata) je glede obdolženčeve predkaznovanosti navedeno, da je bil obdolženec najmanj osemnajstkrat pravnomočno obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj, tako zoper premoženje kot tudi zoper življenje in telo ter človekovo zdravje. S tem sta sodišči v zadostni meri pojasnili, za kakšna kazniva dejanja je bil obdolženec že pravnomočno obsojen, vsaka obdolženemu izrečena kazenska sankcija pa za konkretno zadevo ni relevantna, zato jih sodišči v sklepu nista navedli. Kolikor se zagovornik s temi razlogi sodišč ne strinja ter navaja, da je bila obdolžencu nazadnje izrečena pogojna obsodba, zato obdolženčeva predkaznovanost ne predstavlja tako hudega bremena, kot to prikazujeta sodišči, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da sklepa ne vsebujeta prepričljivih razlogov o tem, zakaj milejša ukrepa prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi in hišnega pripora nista primerna. Sodišči naj prav tako ne bi v zadostni meri obrazložili razlogov glede neizogibne potrebnosti pripora. Sodišči sta navedli, da je glede na težo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, že obrazložene objektivne in subjektivne okoliščine, obdolženčevo vztrajnost in brezobzirnost pri izvrševanju kaznivih dejanj pripor sorazmeren in neizogibno potreben ukrep. Sodišči sta ugotovili, da nobeden izmed milejših ukrepov, vključno z ukrepoma, ki ju je predlagal zagovornik, ni primeren, saj z njimi ne bi bilo mogoče zagotoviti, da obdolženi ne bi ponavljal kaznivih dejanj (točka 10 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in točka 8 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Sodišči sta navedli, da je obdolženi s svojim ravnanjem dokazal, da v primeru konflikta ne izbira sredstev za maščevanje, zato ukrep prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi ni primeren, prav tako ni primeren ukrep hišnega pripora, saj lahko v zvezi s kaznivimi dejanji, povezanimi s prepovedanimi drogami, z odjemalci kontaktira preko telefonov ali drugih sredstev komunikacije.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1) : Tako tudi sodbi VSRS I Ips 422/2006 z dne 7. 6. 2007 in I Ips 139/2008 z dne 28. 8. 2008.