Jedro

Ker pojem preganjanja v smislu ZAzil zajema tudi trpinčenje oz. mučenje, mora takšno preganjanje izkazovati nepretrgoma in sistematično tveganje, ne pa le osamljene primere krivic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 21.6.2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in določila, da morata v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke, ki je v ponovljenem postopku (v izvrševanju sodbe, št. U 1893/2003-8 z dne 19.11.2003) ugotovila, da tožnika v času odločanja v zadevi, nista preganjana v izvorni državi v smislu 2. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03, UPB1, v nadaljevanju ZAzil). Po dogodku v zvezi z njunim pobegom (ker sta nudila pomoč dvema novinarkama, ki sta kritizirali bivšega predsednika Š.), je že v letu 2003 prišlo do spremembe na oblasti na podlagi predsedniških volitev. Tožnika nista uspela utemeljiti, da bi ju policija kljub zamenjavi Š. na predsedniškem mestu, še vedno preganjala zaradi tega dogodka ali zaradi nekih drugih lastnosti, ki bi pomenile pripadnost določeni družbeni skupini v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, oziroma njun subjektivni strah ni objektivno utemeljen spričo omenjenih nespornih dejstev o zamenjavi oblasti v njuni izvorni državi Gruziji. Možnost, da sta tožnika v Gruziji preganjana v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, zato ker sta gruzijska begunca iz A., pa tudi ne izhaja iz nobenega podatka v spisu. Tudi niso izpolnjeni pogoji za humanitarni azil v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tožnika sta zapustila A. v času vojne in veljata za notranje razseljeni osebi v Gruziji, zato ju ob vrnitvi v matično državo čakajo razmere, ki veljajo za takšne osebe in za tiste, ki se vrnejo v Gruzijo po zavrnitvi prošnje za azil. Glede na poročila mednarodnih organizacij o političnem položaju in položaju notranje razseljenih oseb v Gruziji (ki jih prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka podrobno navajata), je socialno ekonomski položaj notranje razseljenih oseb zelo težak, vključno z nezadostnim standardom bivališč za te osebe. Strinja se s presojo tožene stranke, da so socialno ekonomske razmere v Gruziji slabe, vendar pa iz nobenega poročila ni razvidno, da bi vrnitev oseb lahko pomenila kršitev pravila o subsidiarni zaščiti beguncev. Po presoji prvostopnega sodišča dejstva v navedenih poročilih zadoščajo za presojo, da z zavrnitvijo prošnje za azil niso kršene določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da pogojev za azil ni, če se prosilec za azil lahko vrne v kateri koli drug del izvorne države, ker mu ne grozi preganjanje oziroma tveganje v zvezi z določbo 3. člena MKČP. Tožnika imata dostop do varnejšega dela Gruzije, iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi za prijavo v zbirni center ali morda k sorodnikom, tožnika morala tvegati z vidika njune varnosti in da glede na starost in njuno skupno življenje ne bi bila sposobna poskrbeti za svoje preživljanje. Tožnika tudi po presoji prvostopnega sodišča na podlagi izpodbijane odločbe nista zavezana, da se vrneta na območje A. ali P. doline, kjer so, po podatkih v spisu, za notranje razseljene osebe razmere še vedno nestabilne. Ugotavlja, da je tožena stranka v postopku sicer naredila več napak, vendar te po njegovi presoji niso mogle vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Podrobneje tudi pojasnjuje, zakaj ni razpisalo glavne obravnave, ki sta jo tožnika zahtevala.

Tožnika v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Med drugim navajata, da prvostopno sodišče samo ugotavlja, da je tožena stranka v postopku naredila več napak, zato bi moralo po njunem mnenju izpodbijano odločbo tožene stranke razveljaviti in ji zadevo vrniti v ponovno odločanje. Prvostopno sodišče je zavrnilo razpis glavne obravnave, čeprav je bilo v tožbi podrobno obrazloženo, da tožena stranka ni celovito preverila družbenopolitične situacije v Gruziji, še posebej ne v dolini P. Sodišče je po njunem mnenju samo ugotavljalo dejansko stanje. Iz izpodbijane sodbe med drugim izhaja, da je socialno ekonomski položaj notranje razseljenih oseb v Gruziji zelo težak, vključno z nezadostnim standardom bivališč, in da ni nobene perspektive, da bi se v prihodnosti izboljšal, vendar vse to ni zadoščalo za ugoditev njuni prošnji za azil. Pri presoji ogroženosti se je sodišče oprlo na Direktivo o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev, ki kakorkoli potrebujejo mednarodno pomoč, ki še ne velja, namesto da bi uporabilo 3. odstavek 1. člena ZAzil. Predlagata da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v matično državo, v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ prve stopnje, ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok v katere-m mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi.

Iz podatkov upravnega in sodnega spisa izhaja, da je tožena stranka v postopku pridobila in vpogledala številna poročila mednarodnih inštitucij (podrobno so navedena v izpodbijani sodbi), ki se nanašajo na politično in družbeno situacijo v Gruziji ter na podlagi tako ugotovljenega stanja o razmerah v tej državi ocenila objektivno in njuno subjektivno ogroženost v primeru njune vrnitve v Gruzijo.

Tožena stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila, da okoliščine, ki so bile neposredni razlog za vložitev prošnje za azil (grožnje "policistov", ker sta v marcu mesecu 2003 na svojem domu nudila prenočišče dvema neznanima ženskama, za katere se je kasneje izkazalo, da sta novinarki in sta napisali članek, ki naj bi kritično govoril o predsedniku Š.) in jih niti nista izkazala, niso take, da bi se lahko čutita ogrožena in njun strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Njuno zatrjevanje o preganjanju v matični državi, zaradi česar naj bi pobegnila, tudi po presoji pritožbenega sodiš-ča ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanja trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Pritožbeno sodišče se strinja z razlago pojma preganjanja, kot sta ga opredelila tožena stranka in prvostopno sodišče. Ker pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje, mora takšno preganjanje tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazovati nepretrgoma in sistematično tveganje, ne pa le osamljene primere krivic. Glede na navedeno je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru neizkazanih izjav tožnikov o grožnjah "policistov" ni mogoče šteti za preganjanje v smislu ZAzil. Glede na podatke in listine v upravnih spisih tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane osebne okoliščine na strani tožnikov za podelitev humanitarnega azila. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne obstaja utemeljen strah tožnikov pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti niti pripadnosti posebni družbeni skupini zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase. Tožnika po lastnih izjavah nista bila člana ali simpatizerja nobene politične stranke, sta pripadnika večinskega naroda in večinske veroizpovedi. Strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da tožnika s svojimi navedbami nista izkazala dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutila ogrožena oziroma preganjana, niti ne, da bi bila njuna varnost ali fizična integriteta ogrožena v primeru vrnitve v matično državo oziroma da bi bila izpostavljena nečloveškemu ravnanju.

Prvostopno sodišče je utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je, kot je že navedeno, oceno stanja v Gruziji oprla na vsebino poročil mednarodnih organizacij, ki so po presoji pritožbenega sodišča verodostojen vir informacij, pri čemer tožnika niti ne navajata nobenih drugih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da vsebina uporabljenih informacij ne bi bila pravilna oziroma na kakšno konkretno okoliščino, zaradi katere bi bila ob vrnitvi v matično državo ogrožena. Zbrane aktualne informacije o politični in družbeni situaciji v Gruziji tudi po presoji pritožbenega sodišča ne potrjujejo razlogov za njun subjektivni strah pred preganjanjem.

Težke ekonomske razmere pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso okoliščine, ki bi pomenile pravno relevanten razlog za priznanje azila.

Neutemeljen je ugovor tožnikov, da je prvostopno sodišče kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave. Določbo 2. odstavka 50. člena ZUS je res mogoče razumeti tudi tako, da bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo vedno, kadar so jo stranke zahtevale. Vendar pa je zaradi morebitne kršitve, ki jo stori sodišče s tem, da v takšnem primeru glavne obravnave ni opravilo, mogoče sodbo izpodbijati le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). V obravnavanem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da je prvostopno sodišče v tej zadevi odločilo na nejavni seji, kljub zahtevi tožnikov, naj se glavna obravnava opravi, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnika v tožbi in v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navajata nobenih novih ali spremenjenih okoliščin glede dejanskega stanja v obravnavanem primeru in tudi ne predlagata nobenih dokazov, ki jih ne bi ugotavljal oziroma izvedel že upravni organ. Tožnika v tožbi nista prerekala odločilnih dejanskih ugotovitev, v pritožbi pa tudi nista navedla takšnih morebitnih novih dejstev, ki bi jih navajala na glavni obravnavi. Zato po mnenju pritožbenega sodišča ni podan dejanski stan po 4. odstavku 72. člena ZUS, to je, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave.

Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe samo navedlo, da je navedeno direktivo uporabilo kot interpretacijsko pomagalo pri razlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil, zato pritožbeni ugovor, da bi se moralo sodišče opreti le na 3. odstavek 1. člena ZAzil, kar je po presoji pritožbenega sodišča tudi storilo, na drugačno odločitev ne more vplivati.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.