Jedro

Ker je krivdno ravnanje tožene stranke povzročilo preložitev naroka, na katerem bi sodišče izvajalo dokaze in morebiti o zadevi tudi že odločilo, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki ne glede na izid pravde stroške postopka, ki obsegajo v ZOdvT predvideno nagrado za narok in DDV.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom ugodilo predlogu tožeče stranke za povrnitev separatnih stroškov ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 709,92 EUR.

V pritožbi zoper sklep tožena stranka navaja, da je poslala pooblaščencu nasprotne stranke vlogo z dne 10.9.2010 zjutraj na dan naroka, ki je bil razpisan šele ob 12.30 uri. Vloga se je v bistvenem osredotočala le na pravna vprašanja, zato bi se pooblaščenec tožeče stranke o vlogi lahko mirno izjasnil že na naroku. Tožene stranke zato ni mogoče bremeniti, da je kriva za preložitev naroka. Podrejeno opozarja, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o tem, da bi bili tožeči stranki sploh povzročeni stroški. Zakon o Odvetniški tarifi ne predvideva možnosti zaračunavanja nagrade za preložen narok, pač pa le nagrado v nižjem količniku za narok, na katerem se je postopek končal z umikom tožbe, odpovedjo ali pripoznavo zahtevka ali je bila na njem izdana zamudna sodba. Nagrade za preložen narok pooblaščenec svoji stranki niti ni upravičen zaračunavati ter tako tožeči stranki ti stroški niso nastali.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki del pravdnih stroškov, ki se nanašajo na zastopanje na naroku dne 10.9.2010, oprlo na določbo 156. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, po kateri mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Ugotovilo je namreč, da je bil narok za glavno obravnavo dne 10.9.2010 preložen samo zato, ker je tožena stranka tik pred narokom tožeči stranki poslala pripravljalno vlogo, sodišču pa jo je izročila na samem naroku. Pri tem pa je vabilo na narok za glavno obravnavo prejela že 23.6.2010, z ugotovitvami izvedenca gradbene stroke, na katere je podala pripombe, pa je bila seznanjena že 11.6.2010. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sklepa o tem, da pomeni takšno ravnanje tožene stranke primer zavlačevanja postopka, gre torej za zakrivljeno ravnanje, ki se sankcionira s priznavanjem separatnih stroškov. Ne drži namreč pritožbena trditev, da se je tožena stranka v pripravljalni vlogi ukvarjala le s pravnimi vprašanji in da bi se pooblaščenec tožeče stranke o vlogi lahko izjasnil že na samem naroku. Sicer pa je tožena stranka sama pozno vložitev pripravljalne vloge pojasnila zgolj z razlogi, ki nikakor ne izključujejo njenega krivdnega ravnanja.

Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno ugotavlja, da Zakon o Odvetniški tarifi (ZOdvt) v tarifnem delu ne predvideva možnosti zaračunavanje nagrade za preložen narok, pač pa v tarifni št. 3102 določa nagrado za narok (količnik 1,2), pri čemer se ta nagrada zniža (na količnik 0,5) v primerih, ko se odvetnik udeleži le naroka, na katerem se je postopek končal z umikom tožbe ali predloga za začetek postopka, odpovedjo ali pripoznavo zahtevka, ali pa je bila na njem izdana zamudna sodba. ZOdvt je torej uvedel plačilo ene nagrade za celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve, kar torej pomeni, da odvetniku pripada ena nagrada ne glede na število narokov. Ob sprejetju ZOdvt je bil namreč namen zakonodajalca določiti takšen sistem nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranki spodbujal k čim hitrejši rešitvi zadeve. Ker je krivdno ravnanje tožene stranke povzročilo preložitev naroka, na katerem bi sodišče izvajalo dokaze in morebiti o zadevi tudi že odločilo, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki ne glede na izid pravde stroške postopka, ki obsegajo v ZOdvt predvideno nagrado za narok in DDV v višini 709,92 EUR. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Zadeva je odstopljena v odločitev senatu na podlagi 3. odstavka 366.a člena ZPP.