Jedro

Pri tožnici so zaradi zdravstvenih težav potrebne določene omejitve pri delu v okviru III. kategorije invalidnosti. Tožnica dosedanjega dela ni več sposobna opravljati, zato se ji zaradi posledic bolezni prizna pravica do premestitve na drugo, psihofizično manj zahtevno delovno mesto, z določenimi omejitvami.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe zniža na 498,49 EUR.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice. Drugostopenjsko odločbo toženke št. ... z dne 24. 10. 2012 je odpravilo, prvostopenjsko odločbo z dne 4. 7. 2012 pa je odpravilo v prvem odstavku izreka (I. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo, psihofizično manj zahtevno delovno mesto, z uporabo zaslonske opreme do dve uri dnevno s prekinitvami, brez vsiljenega tempa in ritma dela, brez sodelovanja na razpravah in brez dela s strankami, s polnim delovnim časom od 9. 5. 2012 dalje (II. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, torej časovno razbremenitev pri delu in ugotovitev drugačnega datuma invalidnosti, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženko je zavezalo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 508,86 EUR (IV. točka izreka). Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je pridobilo tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. menilo, da zatrjevanje tožnice, da bi bila za delo zmožna le še v polovičnem delovnem času ni objektivizirano, saj tožnica, ob izkazanih depresivnih motnjah, zaradi katerih so potrebne že navedene omejitve pri delu, zmore delo v polnem delovnem času.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka meni, da je tožnici potrebno priznati pravico do skrajšanega delovnega časa 4 ure dnevno od 9. 5. 2012 dalje s stroškovno posledico. Meni, da je izvedensko mnenje, da je zmožna opravljati delo v polnem delovnem času, kakor tudi glede datuma nastanka invalidnosti nepravilna, kar je tožnica že izrecno izpostavila v pripombah na izvedensko mnenje in na zadnjem naroku pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je bila ogromno časa v bolniškem staležu tako, da je delala s polovičnim delovnim časom, koristila je tudi dopust in dela v zadnjem letu in pol v polnem delovnem času skoraj ni opravljala. Tožnica ni bila zmožna opravljati dela v polnem delovnem času, ko ga je, je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Meni, da je potrebno pri invalidnosti upoštevati naravo dela in naravo njenih zdravstvenih težav. Tožnica je pri svojem delu praktično brez prestanka v sedečem položaju in v prisilni drži, saj je narava dela taka, in dela drugače ni mogoče opravljati. Vsa dela se praktično opravljajo sede in za računalnikom. Tožnica bo kljub omejitvam še vedno 8 ur dnevno primorana sedeti, česar dlje časa ne zmore, še zlasti ne sedem do osem ur, kar ji onemogočajo bolečine v vratnem, hrbtnem in ramenskem predelu. Pri delu ima tožnica, glede na naravo dela, vsiljen tempo in ritem dela, razprave, delo s strankami. Ob upoštevanju omejitev pomeni, da praktično nima kaj delati. Da je tožnica zmožna delo opravljati v skrajšanem delovnem času, izhaja tudi iz mnenja njenega lečečega psihiatra in ortopeda, ki tožnico poznata bolje kot sodišče in izvedenski organi. Ravno iz tega razloga je bil tudi podan predlog, da se izvedensko mnenje dopolni, saj iz dosedanjega mnenja ne izhaja nikakršna obrazložitev. Sodišče je takšen dokazni predlog zavrnilo, kar je tožnica grajala kot procesno kršitev, saj meni, da v zvezi s ključnim vprašanjem ni bilo mnenje ustrezno obrazloženo in ga tudi ni bilo mogoče preizkusiti. Iz izvedenskega mnenja tudi ne izhaja, zakaj izvedenski organ meni, da je invalidnost pri tožnici podana od 9. 5. 2012 in ne od 14. 3. 2012. V zvezi s tem mnenje ni bilo ustrezno obrazloženo in ga tudi ni bilo mogoče preizkusiti.

Zoper stroškovni del sodbe se pritožuje toženka, ki se ne strinja z višino priznanih stroškov. Uspeh tožnice je bil namreč delen in ne celoten in bi sodišče moralo odločiti glede na uspeh, v skladu z drugim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku. Uspeh tožnice ni višji od 50 %, saj je tožnica uveljavljala pravico do časovne razbremenitve, s čimer ni uspela, kot tudi ne z drugačnim datumom nastanka invalidnosti. Toženka meni, da ni podan položaj iz tretjega odstavka 154. člena ZPP, saj ne gre za sorazmerno majhni del zahtevka. Sodišče tudi ni imelo podlage za priznanje stroškov po tar. št. 6000, saj toženka meni, da v zadevi ni podan primer iz te tarifne številke. Predlaga, da se izrek o stroških spremeni tako, da se ti znižajo na 245,28 EUR.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v zvezi z glavno stvarjo pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih zatrjuje pritožnica. Sodišče prve stopnje je deloma napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju, glede priznanih stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 24. 10. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote C. z dne 4. 7. 2012. V reviziji je izpodbijano odločbo toženka spremenila tako, da pri zavarovanki ni ugotovila invalidnosti in da ta nima pravic iz invalidskega zavarovanja. S prvostopenjsko odločbo z dne 4. 7. 2012 je toženka tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez sodelovanja na razpravah in brez dela s strankami s polnim delovnim časom od 9. 5. 2012 dalje. Glede pravice in višine nadomestila za invalidnost je odločila, da bo to odločeno s posebno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnica opravlja delo na delovnem mestu „pravosodni svetovalec - vodja vpisnika“. Iz zdravstvene dokumentacije je razvidno, da gre pri tožnici na področju ortopedskih težav za degenerativne spremembe aksialnega skeleta, za kalcinacije v rotatorni manšeti leve rame in za stanje po dvakratni operaciji sindroma prehoda desnega zapestja. Ob osebnem pregledu je bilo ugotovljeno, da je gibljivost vratne hrbtenice prosta, zgornji ekstremiteti sta normalni gibljivi, groba moč je primerna, nevrološki izpadi niso bili ugotovljeni, Tinellov znak je obojestransko negativen, Phanelov znak pa je desno pozitiven, izkazovala je bolečnost na pritisk v predelu posteriorne kriste, gibljivost velikih sklepov spodnjih ekstremitet je normalna, nateg femoralisa in Laseque sta obojestransko negativna. V psihičnem statusu je komisija ugotovila, da je vsestransko primerno orientirana; ob pregledu čustveno ustrezna, za krajši čas jo premaga jok. Navajala je motnje spanja, ki so sicer ob terapiji manj izrazite. Telesno maso vzdržuje konstantno. Pri pregledu niso bile ugotovljene formalne in vsebinske motnje mišljenja. Komisija, ki je bila sestavljena iz specialistov s področja ortopedije, psihiatrije in medicine dela, prometa in športa je menila, da je pri tožnici zaradi posledic bolezni od 9. 5. 2012 dalje podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožna za delo na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je „pravosodni sodelavec - vodja vpisnika“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihofizično manj zahtevno delo z uporabo zaslonske opreme do dve uri dnevno (s prekinitvami), brez vsiljenega tempa in ritma dela, brez sodelovanja na razpravah in brez dela s strankami. Poleg teh degenarativnih sprememb aksialnega skeleta ter stanja po dvakratni operaciji sindroma zapestnega prehoda desnega zapestja in kalcinacij desnega ramena, je pri tožnici v ospredju ponavljajoča se depresivna motnja, ki se poleg ostalih težav kaže z emocionalno labilnostjo s pogostimi pomiki v depresivnost, tesnobnostjo, izrazito vegetativno stigmatizacijo, težavami s koncentracijo in pozornostjo, ki so po mnenju lečečega psihiatra že klinično opazne. Iz navedenih razlogov (v izogib popolne dekompenzacije predlagane razbremenitve), so potrebne določene omejitve pri drugem delu tožnice, razlog za časovno omejitev dela pa zaenkrat strokovno ni mogoče opredeliti. Poleg psihofarmakoterapije so potrebni tudi ukrepi psihoterapije (morda tudi stacionarne) ter spodbujanje k delovni aktivnosti v delu, ki ga glede na svoje sposobnosti še zmore (tako v količinskem kot zahtevnostnem obsegu).

Ob tako ugotovljenem dejanskem zdravstvenem stanju je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo izvedensko mnenje Fakultetne komisije, tako glede ortopedskega statusa, kakor glede tožničine depresivne motnje. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje.

Pri tožnici so zaradi njenih degenerativnih sprememb aksialnega skeleta, stanja po dvakratni operaciji sindroma prehoda desnega zapestja in kalcinacije ramen ter ponavljajoče se depresivne motnje, ki se kaže z emocionalno labilnostjo, s pogostimi pomiki v depresivnost, tesnobnost v težavah s koncentracijo in pozornostjo potrebne določene omejitve v okviru III. kategorije, kakor so opredeljene v II. točki izreka izpodbijane sodbe. Tožnica dosedanjega dela ni več sposobna opravljati, zato se ji zaradi posledic bolezni prizna pravica do premestitve na drugo, psihofizično manj zahtevno delovno mesto, z uporabo zaslonske opreme do dve uri dnevno s prekinitvami, brez vsiljenega tempa in ritma dela, brez sodelovanja na razpravah in brez dela s strankami v okviru polnega delovnega časa. V okviru navedenih omejitev so upoštevane vse zdravstvene težave tožnice. Pritožba meni, da je pri tožnici potrebna tudi časovna razbremenitev. Sodišče je navedeno vprašanje razčiščevalo z pomočjo Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Naloga izvedenskega organa je bila predvsem tudi v tem, da ugotovi, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti in da poda mnenje, ali je pri tožnici potrebna tudi časovna razbremenitev.

Zdravstvene težave, ki jih ima tožnica so tudi po mnenju pritožbe enake, kakor so bile ugotovljene s strani izvedencev psihiatrije, ortopedije in medicine dela, prometa in športa. Razlika je le v zaključkih. Ocena izvedenskega organa je na podlagi ugotovljenega stanja bila, da tožnica časovne razbremenitve ne potrebuje, pritožba pa meni, da je na podlagi mnenje lečečega psihiatra, ortopeda in delodajalca potrebno tožnico tudi časovno razbremeniti. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da sodišče ni našlo nobenega razloga, da ne bi sledilo izvedenskemu mnenju, ki je prepričljivo ocenilo, da časovna razbremenitev iz medicinskih razlogov ni indicirana oziroma da je zaenkrat ni mogoče opredeliti. V tem delu je mnenje povsem identično tudi z mnenjem invalidske komisije I. stopnje iz predsodnega upravnega postopka. Ob izkazanih depresivnih motnjah, zaradi katerih so potrebne že navedene omejitve pri delu, so pri tožnici poleg pishofarmakoterapije potrebni še ukrepi psihoterapije ter celo spodbujanje k delovni aktivnosti pri delu, ki ga tožnica glede svoje sposobnosti še zmore.

Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje pri priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja tožnici ni upoštevalo njenega zdravstvenega stanja in naravo dela tožnice ter da Fakultetna komisija, razen gole navedbe, da razlogov za časovno razbremenitev ne vidi, ni podala nikakršne obrazložitve. Mnenje izvedenskega organa je silogističen zaključek, do katerega so prišli izvedenci, ko so, glede na ugotovljena dejstva (izvidi in osebni pregled) uporabili pravila znanstvene stroke in izkušenj. Sodišče je dokazni predlog tožnice na glavni obravnavi po dopolnitvi izvedenskega mnenja zavrnilo, saj je menilo, da je dopolnitev nepotrebna, ker je že osnovno mnenje dovolj prepričljivo utemeljeno in obrazloženo. Tožeča stranka je želela, da se pridobi dopolnilno mnenje v zvezi s pripombami glede časovne razbremenitve in datuma ugotovljene III. kategorije invalidnosti. Tožnica meni, da je potrebno njeno invalidnost ugotoviti že z dnem 14. 3 . 2012, ko je osebni zdravnik podal predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in ne z 9. 5. 2012, ko je mnenje podala invalidska komisija I. stopnje v predsodnem postopku. Iz IV. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče dokaz z dopolnilnim mnenjem zaradi ugotovitve drugačnega datuma invalidnosti in časovne razbremenitve kot nepotreben zavrnilo, ker je ocenilo, da je že na podlagi izvedenih dokazov zdravstveno stanje in preostala delovna zmožnost tožnice pravilno ocenjena ter dejansko stanje v celoti razčiščeno. Pri tem je v 8. točki obrazložitve glede datuma invalidnosti navedlo, da tudi sicer v ničemer ne bi vplival na pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi preostale delovne zmožnosti, to je na pravico do premestitve na drugo delovno mesto z ustreznimi omejitvami in s tem povezano pravico do ustreznega denarnega nadomestila za invalidnost. Pravico iz invalidskega zavarovanja na podlagi preostale delovne zmožnosti je namreč mogoče realizirati šele na podlagi dokončnega posamičnega upravnega akta ali pravnomočne sodne odločbe.

Pritožbeno sodišče je že navedlo, da je ena izmed nalog izvedenskega organa bila, da po preučitvi celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, proučitvi zdravstvenega kartona tožnice, pridobitvi in preučitvi psihiatrične medicinske dokumentacije ter na podlagi opravljenega osebnega pregleda tožnice, poda izvid in mnenje glede tožničine zmanjšane delovne zmožnosti, v okviru tega glede morebitnih potreb po časovni razbremenitvi, prav tako pa tudi glede datuma nastanka invalidnosti. V dosedanjih ugotovitvah je pritožbeno sodišče že navedlo, iz katerih razlogov šteje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri tožnici ni potrebe po časovni razbremenitvi. Iz tega razloga meni, da tudi ni bilo potrebno pridobiti dopolnilno izvedensko mnenje, saj je že v osnovnem izvedenskem mnenju navedeno vprašanje bilo v zadostni meri razčiščeno.

Glede datuma nastanka invalidnosti je sodišče prve stopnje odločilo, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, v polnem delovnem času, od 9. 5. 2012 dalje. Po mnenju pritožbenega sodišča je datum, ko je invalidska komisija I. stopnje podala izvedensko mnenje, to je 9. 5. 2012 tisti datum, ko je pri tožnici na podlagi celotnega zdravstvenega stanja bila najprej ugotovljena invalidnost III. kategorije. Pred tem so podani le izvidi in mnenja, da je tožnica zmožna za opravljanje povprečno zahtevnih del, ki so sestavljeni iz krajših opravil, priporočil, da se predstavi na invalidski komisiji, da opravlja polovični delovni čas do mnenja IK ipd.. Šele v okviru predsodnega upravnega postopka je s strani invalidske komisije prve stopnje bila ugotovljena invalidnost III. kategorije s potrebami po razbremenitvi na delovnem mestu. Pri tem se pritožbeno sodišče tudi strinja z stališčem sodišča prve stopnje, da drugačni datum invalidnosti tudi v ničemer ne vpliva na pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi preostale delovne zmožnosti, kakor ga je zavzelo sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Glede dosojenih stroškov postopka je sodišče prve stopnje tožnici priznalo nagrado za postopek v višini 183,00 EUR, nagrado za narok v višini 169,20 EUR, potne stroške za dvakratno poslovno potovanje z lastnim motornim vozilom na relaciji D. - E. - D. v višini 29,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, pavšalni znesek za izdelavo dokumentov po tar. št. 6000 v višini 15,00 EUR in 22 % DDV, skupno 508,86 EUR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je uspeh tožnice takšen, da ni podan položaj iz tretjega odstavka 154. člena ZPP, kakor je to ocenilo sodišče prve stopnje. Nasprotno, pritožbeno sodišče meni, da tožnica ni uspela samo v sorazmerno majhnem delu svojega zahtevka, zaradi tega dela pa posebni stroški niso nastali. Z dokončno odločbo toženke tožnici niso bile priznane nobene pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo manj zahtevno delovno mesto z določenimi omejitvami. Edino kar tožnici ni bilo priznano je časovna razbremenitev pri delu in drugačen datum invalidnosti. Zaradi tega dela tožbenega zahtevka pa niso nastali posebni stroški.

Pritožba pa ima deloma prav, da sodišče ni imelo v celoti podlage za priznanje stroškov po tar. št. 6000. Tarifna številka 6000 določa od vrednosti predmeta neodvisen znesek za izdelavo in izročitev dokumentov. Določena sta dva načina izdelave oziroma izročitve dokumentov. V 1. točki je določena izdelava dokumentov s fotokopiranjem ali tiskanjem, v 2. točki pa izročitev elektronsko shranjenih datotek. Za fotokopiranje ali tiskanje dokumentov lahko odvetnik zaračuna povrnitev izdatkov v višini 0,25 EUR za vsako stran za prvih 50 zaračunanih strani, za vsako nadaljnjo stran pa po 0,10 EUR. Dejanski stroški tukaj niso pomembni, odvetnik dobi znesek izračunan po tar. št. 6000. Odvetnik bo dobil povrnjene stroške za izdelavo dokumentov v štirih različnih primerih oziroma za štiri različne tipe dokumentov. Pod točko 1a so določeni dokumenti, ki predstavljajo sodne ali upravne spise, povrnitev izdatkov je možna samo v primeru, če je njihova izdelava potrebna za strokovno obdelavo zadeve. Gre za dokumente, ki se nahajajo v sodnem oziroma upravnem spisu, fotokopije pa naredi odvetnik za lastno uporabo. Za dodatne varnostne kopije (dokument fotokopira drugič oziroma ponovno) odvetnik ne dobi povrnjenih izdatkov od stranke, saj te kopije niso potrebne za strokovno obdelavo zadeve, ampak so le neke vrste zavarovanja za uničenje ali založitev prvih fotokopij. Vsa pisanja, ki jih odvetnik prejme od nasprotne stranke, sodišča ali drugega organa, ne spadajo pod točko 1a, saj te dokumente dobi in jih ni potrebno fotokopirati iz spisa. Dokumenti pa morajo izpolniti še dodatni pogoj, za so za obdelavo zadeve potrebni. Pod točko 1b spadajo dokumenti, ki jih je potrebno dostaviti nasprotni stranki ali drugim udeležencem postopka ter njihovim pooblaščencem. Za povrnitev teh izdatkov je potrebno, da sta izpolnjena dva pogoja. Prvi je ta, da je potrebno izdelati več kot 100 strani kopij, drugi pogoj pa, da je potrebno dokumente dostaviti zaradi predpisa ali pa zaradi zahteve sodišča, državnega organa ali druge uradne osebe, ki vodi postopek. V točki 1c so urejeni dokumenti, ki so potrebni za informiranje odvetnikove stranke. Dodatni pogoj je isti kot pri točki 1d. Točka 1d zajema vse primere, ko se je stranka z odvetnikom dogovorila, da naj dodatno informira določene tretje osebe. Sodišče je iz naslova te tar. št. priznalo za stroške tiskanja in fotokopiranja pavšal 15,00 EUR, kar pa je glede na zgoraj navedeno napačno, tožeči stranki za 26 strani dokumentov pripada 6,5 EUR (0,25 x 26). V posledici navedenega je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno priznati tožeči stranki 498,49 EUR stroškov.

Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnica, ki v pritožbi ni uspela sama krije stroške pritožbe.

Glede pritožbe tožene stranke je pritožbeno sodišče sklenilo, da je potrebno v skladu s 5. alinejo 358. člena glede stroškov postopka pritožbi toženke iz prej navedenih razlogov deloma ugoditi.