Jedro

Družinska pokojnina je v ZPIZ-1 opredeljena kot pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega, vdovska pokojnina pa kot pokojninski prejemek, ki pripada preživelemu zakonskemu partnerju, ob tem da se pogoji za priznanje družinske oz. vdovske pokojnine presojajo v času nastanka zavarovalnega primera. ZPIZ-1, za razliko od ZPIZ/92, za vdovo ne uporablja več pojma družinska pokojnina, temveč vdovska pokojnina. Gre torej le za terminološko preimenovanje vsebinsko istovrstne pokojninske dajatve.

Z odločbo tožene stranke je že bilo odločeno o pogojih za priznanje pravice do družinske (sedaj vdovske) pokojnine. S to odločbo je tožena stranka pravnomočno odločila, da tožnici preneha pravica do družinske pokojnine z določenim dnem. Ker je bilo o uveljavljani pravici že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, je tožena stranka na podlagi 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP zahtevo tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine pravilno zavrgla. Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani tožnice na dan nastanka zavarovalnega primera se niso spremenili, prav tako se ni spremenila pravna podlaga za uveljavitev pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 6. 2011 in sklep št. ... z dne 23. 3. 2011, ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je zoper odločbe zavoda pravočasno uveljavljala pravna sredstva. Meni tudi, da družinska pokojnina, ki jo je prejemala nima nobene zveze z vdovsko pokojnino. Tožnica namreč ni vložila zahteve za ponovno določitev pravice do družinske pokojnine, temveč zahtevo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, in sicer na temelju dejstva, da je njen pokojni mož pridobil delovno dobo v Sloveniji. Sedaj je stara 55 let in izpolnjuje pogoje za pridobitev vdovske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ni storilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo tožene stranke z dne 29. 5. 1996 priznana pravica do družinske pokojnine od 1. 5. 1995 dalje po možu, umrlem dne 17. 8. 1993. Tožnici je bila družinska pokojnina priznana kot vdovi, ki ji je po moževi smrti ostal otrok, ki je imel pravico do družinske pokojnine, vdova pa dolžnost preživljanja otroka. Tožnica sama pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine ob smrti moža ni izpolnjevala, ker ni izpolnjevala zahtevane starosti. Do smrti moža je namreč dopolnila starost 36 let in 9 mesecev. Z odločbo tožene stranke z dne 30. 3. 2004 je tožnici pravica do družinske pokojnine prenehala z dnem 30. 9. 2000, ko je pravica do družinske pokojnine prenehala tudi otroku, ker je končal šolanje. Tožnica ob prenehanju pravice do družinske pokojnine ni izpolnila pogojev za samostojno uživanje družinske (vdovske) pokojnine, ker v nobenem primeru ni izpolnjevala pogoja starosti, ne za priznanje pravice, ne za nastop čakalne dobe. Odločba tožne stranke z dne 30. 3. 2004, s katero je bilo odločeno, da tožnici preneha pravica do družinske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna. Navedena dejstva tudi v pritožbi niso sporna.

Tožnica tudi v pritožbi neutemeljeno navaja, da družinska pokojnina nima nobene zveze z vdovsko pokojnino. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnici družinska pokojnina priznana glede na čas nastanka zavarovalnega razmerja, po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Ob prenehanju pravice do družinske pokojnine je tožena stranka odločala že v času veljavnosti ZPIZ-1 in izpolnjevanje pogojev za nadaljevanje uživanja pravice do družinske oz. vdovske pokojnine presojala po določbah ZPIZ-1. Ugotovila je, da tožnica nima pogojev za samostojno uživanje družinske (vdovske) pokojnine. Sodišče prve stopnje nadalje pravilno razloguje, da je družinska pokojnina v ZPIZ-1 opredeljena kot pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega, vdovska pokojnina pa kot pokojninski prejemek, ki pripada preživelemu zakonskemu partnerju, ob tem, da se pogoji za priznanje družinske oz. vdovske pokojnine presojajo v času nastanka zavarovalnega primera. ZPIZ-1, za razliko od ZPIZ/92 za vdovo ne uporablja več pojma družinska pokojnina, temveč vdovska pokojnina. Gre torej le za terminološko preimenovanje vsebinsko istovrstne pokojninske dajatve.

Z odločbo tožene stranke z dne 30. 3. 2004 je že bilo odločeno o pogojih za priznanje pravice do družinske (sedaj vdovske) pokojnine. S to odločbo je tožena stranka pravnomočno odločila, da tožnici preneha pravica do družinske pokojnine z dnem 30. 9. 2000. Tožnica je namreč na dan 30. 9. 2000 (dan odpada družinskega člana) dopolnila 43 let in 10 mesecev starosti, s čimer pa ni nastopila t. i. čakalne dobe (45 let in 6 mesecev), da bi lahko pridobila pravico do vdovske pokojnine pri starosti 50 let in 6 mesecev (110. čl. v zvezi z 421. čl. ZPIZ-1). Ker je bilo torej o uveljavljani pravici že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo z dne 30. 3. 2004, je tožena stranka na podlagi 4. tč. 1. odst. 129. čl. Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) zahtevo tožnice z dne 23. 4. 2010 pravilno zavrgla. Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani tožnice na dan nastanka zavarovalnega primera se niso spremenili, prav tako se ni spremenila pravna podlaga za uveljavitev pravice.

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek, v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZDSS-1 zakonito kot neutemeljen zavrnilo.

Iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih so sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.