Jedro

Glede na ugotovitve izvedenca, ki je poškodbe tožnika ocenil po Fišerjevi šest stopenjski lestvici 1/6 kot lahko poškodbo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine pravilno odmerilo in s tem pravilno uporabilo materialnopravne določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ustrezno upoštevalo subjektivne kriterije za presojo in odmero odškodnine za vsako posamezno vrsto uveljavljane nepremoženjske škode, kakor tudi objektivne kriterije, ki se nanašajo na konkretnega oškodovanca in razmerje med podobnimi škodami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvo tožeči stranki (prvemu tožniku) 1.370,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2015 dalje in drugo tožeči stranki 1.460,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2016, v presežku nad dosojenim zneskom 1.370,71 EUR do vtoževanega zneska 4.693,00 EUR za prvo tožnika in nad dosojenim zneskom 1.460,60 EUR do vtoževanega zneska 8.911,00 EUR za drugo tožnico je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna povrniti tožnikoma 20 % njunih pravdnih stroškov in tožnika morata toženki povrniti 80 % njenih pravdnih stroškov. O višini stroškov bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti predmetne zadeve.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta tožnika. Navajata, da je sodišče prve stopnje prvo tožniku A.K. bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni dovolilo postaviti dodatnih vprašanj izvedencu medicinske stroke, kakor tudi na ustnem zaslišanju ni dopustilo vprašanj v zvezi z utrpelo poškodbo rupture medialnega meniskusa. Sodišče prve stopnje je zmotno zavzelo stališče, da je tožnik prekludiran z navedbami v delu, kjer je po prejemu mnenja izvedenca medicinske stroke dodatno pojasnil položaj noge ob premetavanju tožnika po avtomobilu ob trčenju. Toženka je tožnikove navedbe prerekala na splošno in pri tem nastanek telesnih poškodb vezala izključno na odsotnost potrebnih sil za nastanek telesnih poškodb kot bi jih naj utrpel tožnik. Navajata, da toženka ni obrazloženo ugovarjala tožbenemu zahtevku glede vzročne zveze med poškodbami, ki bi naj nastale v prometni nesreči in med kasnejšim zdravljenjem kolena. Navedba tožnika, da je poškodba kolena nastala ob premetavanju po vozilu pa ni bila s strani toženke prerekana na način, da položaj tožnika ob premetavanju po vozilu ni bil takšen, da bi lahko prišlo do poškodbe rupture meniskusa. Izvedenec pa ni vedel ali je bila noga fiksirana ob tla vozila s peto ali ne, na kar je tožnik opozoril takoj po prejemu izvedenskega mnenja, sodišče pa se na predlog tožnika ni odzvalo in ni dopustilo dopolnitve mnenja glede poškodbe diagnosticirane kot ruptura meniskusa. Zaključek izvedenca o nefiksirani nogi je popolnoma neživljenjski, saj se vozila ne vozijo na način, da bi bila noga s katero se pritiska na stopalko za plin ali zavoro prosto sproščena. Sodišče prve stopnje pa je tudi prvo tožniku prisodilo prenizko odškodnino, saj ni upoštevalo vseh utrpelih poškodb, zato je dopolnitev mnenja nujna. Pri tem pa je odškodnina tudi sicer zelo nizka, prvo tožnik je namreč utrpel bolečine tako srednje hude kot lahke v trajanju kar treh mesecev, pri tem pa ni upoštevana poškodba rupture meniskusa, to je tudi nelagodnosti v obliki obiskov zdravnika, oprave fizioterapij ter omejenost pri opravi vsakodnevnih opravil. Prav tako je sodišče prisodilo prenizko odškodnino iz naslova strahu v višini 100,00 EUR. Ob trčenju je namreč prišlo do premetavanja tožnika v avtomobilu, šlo je za neprijeten in negativen občutek in je takšna odškodnina vsekakor odmerjena prenizko. Tožnika se nadalje ne strinjata z odločitvijo sodišča o priznanih stroških, saj sta po temelju uspela v celoti in bi sodišče slednje moralo pri odmeri stroškov upoštevati. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi v celoti, vse s stroškovno posledico oziroma podredno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo odločanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje samo prvo tožnik, oba tožnika pa se pritožujeta zoper odločitev o stroških postopka.

7. Tožnik je glede nastanka prometne nesreče opisal, da je med zadetjem vozil njegovo vozilo zaneslo v robnik, v posledici česar so nastale pri njem telesne poškodbe. Med poškodbami navaja tudi rupturo meniskusa. Toženka je odgovoru na tožbo zahtevku nasprotovala, saj sile, ki so nastale pri trčenju obeh vozil niso bile tolikšne, da bi lahko povzročile nastanek takšnih telesnih poškodb, kot jih uveljavlja tožnik. Pri tem izpostavlja, da je bil tožnik v vozilu Mercedez Benz, razred E, vanj pa je trčilo vozilo Peugeot 106 in je vozilo tožnika utrpelo poškodbe le po desni bočni strani tako, da so na vozilo tožnika delovale majhne sile, ki niso mogle povzročiti nastanka zatrjevanih telesnih poškodb pri tožniku. V prvi pripravljalni vlogi je zatem tožnik navedel, da je ob trčenju prišlo do „premetavanja" tožnika po vozilu v smeri levo - desno, pri tem je z glavo zadel v vrata avtomobila, z desnim kolenom pa je zadel v srednjo konzolo armaturke“. Prav tako je zaslišan na naroku pojasnil, da je zaradi nihanja avtomobila v levo in desno z nogo zadel v sredinsko konzolo, z glavo pa udaril v šipo na levih vratih.

8. Glede na trditve tožnika in njegovo izpovedbo je sodišče v postopek pritegnilo izvedenca medicinske stroke dr. R.K., dr. med. specialista splošne kirurgije in travmatologije, ki je v izvedenskem mnenju za tožnika navedel, da je v škodnem dogodku tožnik utrpel udarec v glavo, ter v predel desnega kolena. Sicer pa tožnik ob pregledu ni izključil možnosti, da je kot policist že imel težave z desnim kolenom. Na podlagi medicinske dokumentacije za tem izvedenec zaključi, da je tožnik utrpel lahko poškodbo po Fišerjevi šest stopenjski lestvici 1/6, ter ocenil, da je tožnik, glede na izpovedbo imel desno koleno relaksirano in je bila odsotna fleksija in rotacija v desnem kolenu pri fiksiranem stopalu, ki predstavlja patognomoničen mehanizem za nastanek akutne repture meniskusa, s tem pa je obravnavana nezgoda verjetneje razgalila že prej prisotno opisano fisuro medialnega meniskusa in je koleno že pred škodnim dogodkom bilo nepopolno oziroma je bila prisotna ortopedska bolezen.

9. Po pridobljenem mnenju izvedenca medicinske stroke je tožnik pričel zatrjevati, da je v škodnem dogodku moral močno pritisniti na pedalo za zaviranje in da stopalo ni bilo fiksirano in ob dejstvu, da je koleno ob premetavanju nihalo in pri tem zadevalo v armaturno ploščo in oblogo volanskega droga in ob dejstvu, da je koleno ob nihanju desno zadevalo rob srednjega dela armaturke je po njegovem prepričanju prišlo do poškodbe meniskusa. Prav dejstvo nefiksiranega stopala pa za izvedenca medicinske stroke predstavlja dejstvo, da do poškodbe miniskusa ni moglo priti.

10. Glede na odsotnost tovrstnih tožnikovih navedb pred prvim narokom sodišče prve stopnje dopolnitve izvedenskega mnenja v smeri nastanka poškodbe meniskusa ni dovolilo, saj je izvedenec na podlagi izpovedbe in pregleda prvotožnika zaključil, da do zatrjevane poškodbe meniskusa ni moglo priti, zato sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo dopolnitve izvedenskega mnenja v smeri, da izvedenec pojasni pričakovani način poškodovanja za zadobitev poškodbe kot je diagnosticirana pri prvotožniku, saj ni namen izvedenskega mnenja, da opisuje načina kako do posameznih poškodb pride, ampak, da na podlagi trditev tožnika, njegove izpovedbe in osebnega pregleda oceni oz. poda mnenje ali so poškodbe kot jih zatrjuje lahko posledica škodnega dogodka. Na slednje pa je izvedenec odgovoril negativno, zato je vsako nadaljnje dopolnjevanje mnenja ob odsotnosti trditev o nastanku poškodbe na način, ki bi lahko pripeljal do posledic nedopustno in ga sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo. Nenazadnje, je tožnik izvedencu pojasnil, da je imel s kolenom težave že pred škodnim dogodkom. Izvedenec pa je glede na izpovedbo prvotožnika pojasnil, da pri tožniku glede na način, kako je prišlo do trka in je bila odsotna sočasna fleksija in rotacija v desnem kolenu pri fiksiranem stopalu, nastanek poškodbe meniskusa ni mogoč. O slednjem pa ima sodba sodišča prve stopnje razloge v 9. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je prvotožnik v prometni nezgodi utrpel le obtolčenino glave in obtolčenino desnega kolena.

11. Zmotno meni pritožba, da toženka ni obrazloženo grajala poškodbe meniskusa pri prvotožniku. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla, da glede na poškodbe na vozilu, nastanek zatrjevanih poškodb pri prvotožniku ni verjeten oz. ni nastal v škodnem dogodku.

12. Tožnik nadalje graja tudi višino prisojene odškodnine. Glede na ugotovitve izvedenca, ki je poškodbe tožnika ocenil po Fišerjevi šest stopenjski lestvici 1/6 kot lahko poškodbo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine pravilno odmerilo in s tem pravilno uporabilo materialnopravne določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ustrezno upoštevalo subjektivne kriterije za presojo in odmero odškodnine za vsako posamezno vrsto uveljavljane nepremoženjske škode, kakor tudi objektivne kriterije, ki se nanašajo na konkretnega oškodovanca in razmerje med podobnimi škodami.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino v višini 800,00 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju izhaja, da je tožnik ob samem trčenju nekaj ur trpel srednje hude telesne bolečine, ki so prešle v lahke trajne telesne bolečine, ki so trajale sedem do deset dni, le te pa so prešle v občasne lahke bolečine, ki so izzvenele v treh mesecih. V bolniškem staležu je bil tožnik od 18. 12. 2014 do 23. 2. 2015 torej dva meseca, v tem času pa je dvakrat obiskal osebnega zdravnika, dvakrat fiziatra ter štirikrat zdravnika v UKC Maribor ter opravil 3 fizioterapije. Zdravljenje v prometni nesreči utrpelih poškodb je potekalo spontano, zdravljenje pa je bilo podaljšano v posledici predhodno prisotne fisure medialnega meniskusa. Drugih posebnih neugodnosti med zdravljenjem tožnik ni utrpel zato tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je upoštevaje objektivizirano intenziteto in trajanje pri tožniku izraženih telesnih bolečin z nevšečnostmi med zdravljenjem, odmerjena odškodnina v znesku 800,00 EUR odraz pravilne uporabe materialnega prava.

14. Tudi odškodnina za strah, ki je tožniku odmerjena v višini 100,00 EUR sodišče druge stopnje ocenjuje kot primerno in skladno s kriteriji iz 179. člena OZ. Tožnik je po mnenju sodišča prve stopnje sicer trpel strah ob samem trčenju, le ta pa je bil prisoten nenadno, kasneje pa strahu ni več trpel saj so mu bile posledice poškodb znane in je trpel le lažjo zaskrbljenost. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je odškodnina za pretrpeli strah v višini 100,00 EUR primerna. Glede na ugotovitve izvedenca, da pri tožniku poškodbe niso zapustile trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, da so se poškodbe pozdravile spontano, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevano odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

15. Pritožba nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje glede odmere stroškov postopka, saj meni, da bi sodišče moralo pri ugotavljanju uspeha v pravdi upoštevati, da sta tožnika po temelju uspela v celoti.

16. V skladu s 154. členom ZPP se stroški postopka priznavajo strankam glede na uspeh v pravdi in ni podlage, da bi se odločalo o stroških glede na uspeh po temelju in glede uspeha po višini, zato je sodišče prve stopnje uspeh strank v postopku pravilno izračunalo glede na končni uspeh pravdnih strank.

17. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člena ZPP v zvezi s 154. člena ZPP).