Jedro

Glede na to, da so bili v dosedanjem postopku priporni razlogi že večkrat preizkušani in obrazloženi, vložena obtožba pa obdolžencu očita isto kriminalno količino kot v zahtevi za preiskavo, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno podrobno in ponovno obrazložiti vse zakonske pogoje, ki se zahtevajo za odreditev pripora, pač pa je moralo le-te zgolj preizkusiti.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom pod točko I obdolženemu A. A. pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo po vloženi obtožbi. Pod točko II pa je zavrnilo predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora obdolženemu B. B. in je odredilo takojšnjo izpustitev obdolženca na prostost. 2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica obdolženega A. A. Uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve določb Kazenskega zakonika in kršitve Ustave RS. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora obdolžencu po vloženi obtožbi zavrne in odredi takojšnjo izpustitev obdolženca na prostost oziroma, da pripor nadomesti s hišnim priporom na naslovu stalnega prebivališča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obdolženemu A. A. podaljšalo pripor po vloženi obtožbi, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Podan je utemeljen sum storitve očitanega mu kaznivega dejanja, prav tako pa se pri njemu niso spremenile okoliščine, ki so utemeljevale odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti. Ker je dalje ocenilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno zaradi varstva ljudi in sorazmerno s posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode, je predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora ugodilo. Z navedeno odločitvijo sodišče druge stopnje v celoti soglaša in glede pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice odgovarja sledeče. 5. Obdolženčeva zagovornica meni, da odločitev sodišča ni pravilna, pa tudi posplošeno obrazložena tako, da je glede okoliščin, ki naj bi utemeljevale ponovitveno nevarnost, ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sklepa tako ni mogoče razbrati, kaj se obdolžencu očita in katere so tiste konkretne okoliščine, ki utemeljujejo nevarnost, da bi na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Kolikor se sodišče sklicuje na premoženjske razmere obdolženca in zaslužek, ki naj bi ga premamil k storitvi kaznivega dejanja, teh trditev sploh ne obrazloži, po drugi strani pa zanemari, da je šlo pri prodaji mamila za majhne količine in tudi neznatne zaslužke. Ne drži, da bi na prostosti lahko vzpostavil novo prodajno- nakupno mrežo, saj se mu ne očita, da je sodeloval v kriminalni združbi, niti mu ni bila zasežena večja vsota gotovine, saj je skupno prodal manj kot 10 gramov prepovedane droge. Meni, da realna nevarnost pri obdolžencu ni podana, podaljšanje pripora pa tudi ni neogibno potrebno, niti sorazmerno z vidika kriterijev, kot jih je Evropsko sodišče za človekove pravice zavzelo v zadevi Neumeister proti Avstriji. Dalje navaja, da je bil obdolženec 8.11.2022 operiran na hrbtenici in nujno potrebuje ustrezno rehabilitacijo, ki pa mu v zavodu za prestajanje pripora ne more biti zadostno nudena. Zato bi moralo sodišče tudi preizkusiti, ali ponovitvene nevarnosti ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom hišnega pripora, s čimer bi se obdolžencu omogočilo, da na prostosti obiskuje fizioterapijo, ki bi jo moral izvajati. Tudi glede na doseganje trajanje pripora sedmih mesecev se izkaže, da podaljšanje pripora ni več utemeljeno.

6. Z navedenimi pritožbenimi stališči se sodišče druge stopnje ne strinja. Odločilne okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev so namreč povsem ustrezno in tudi razumno obrazložene. V sklepu je izrecno navedeno, da je o realni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja mogoče sklepati na podlagi objektivnih okoliščin, ki se nanašajo na težo in način storitve kaznivega dejanja, kakor tudi spričo subjektivnih okoliščin pri obdolžencu, ki se kažejo v njegovi dosedanji kaznovanosti za premoženjska kazniva dejanja in dejstvu, da ga tudi drugi kazenski postopek, ki se zoper njega vodi zaradi enakega kaznivega dejanja, kakor tudi, da je bil njegov sin prijet v Italiji, nista odvrnila od nadaljnjega izvrševanja kaznivega dejanja. Glede na to, da so bili v dosedanjem postopku priporni razlogi že večkrat preizkušani in obrazloženi, vložena obtožba pa obdolžencu očita isto kriminalno količino kot v zahtevi za preiskavo, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno podrobno in ponovno obrazložiti vse zakonske pogoje, ki se zahtevajo za odreditev pripora, pač pa je moralo le-te zgolj preizkusiti. Sicer pa se pritožnica ukvarja predvsem z zatrjevano formalno pomanjkljivostjo izpodbijanega sklepa, zanemari pa tiste ugotovitve sodišča, ki že same zase potrjujejo ponovitveno nevarnost. Dejstvo namreč je, da se obdolžencu očita kontinuirana dejavnost v zvezi s prometom mamil in torej naj ne bi šlo le za enkratno početje. Ta ugotovitev je še posebej pomembna spričo tega, da se obdolženec nahaja še v enem kazenskem postopku zaradi enakega kaznivega dejanja in tudi, da je zaradi premoženjskega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1 že bil obsojen na kazen dve leti in en mesec zapora (sodba III Kp 42472/2017). Ker se je tedaj tudi nahajal v priporu in bil obsojen na relativno strogo zaporno kazen, je očitno, da ga tudi ta izkušnja ni odvrnila od storitve novega, sedaj obravnavanega kaznivega dejanja. Ker že ta dejstva dovolj zgovorno potrjujejo pravilnost zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti, se ostale, v pritožbi zatrjevane okoliščine izkažejo kot drugotnega pomena.

7. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbeno trditvijo opravilo test sorazmernosti, saj ga je obrazložilo v 14. točki sklepa. Ker dosedanje trajanje pripora glede na obsežnost zadeve tudi po oceni pritožbenega sodišča še ne presega razumne meje, ni bilo potrebe, da bi moralo sodišče prve stopnje nadaljnjo podaljševanje pripora ocenjevati tudi v smislu kriterijev v zadevi Neumeister proti Avstriji. Sicer pa obramba napoveduje možnost pogajanja s tožilstvom glede priznanja krivde, narok pa je, kot izhaja iz spisa, tožilstvo že določilo na 12.1.2023, kar dopušča možnost, da se bo postopek lahko hitro zaključil. Glede obdolženčevih zdravstvenih težav, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je izpodbijani sklep do njih opredelil v 13. točki in k povedanemu ni treba kaj bistveno novega dodati. Je pa že iz zdravstvene dokumentacije in navedb v pritožbi jasno, da operacija ni bila tako zahtevna, da bi bivanje v priporu onemogočalo nadaljnjo rehabilitacijo obdolženca, še sploh, ker se ta lahko izvaja tudi izven zavodskih prostorov. Zdravstveno stanje obdolženca torej ni takšno, da bi mu onemogočalo ponavljanje kaznivih dejanj, pa tudi, da bi opravičevalo nadomestitev pripora s predlaganim milejšim ukrepom hišnega pripora. Glede na obdolženčevo dosedanjo kaznovanost in zgoraj izpostavljene okoliščine, milejši ukrep tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja zadostne garancije za odpravo ponovitvene nevarnosti. Ker torej spričo vsega obrazloženega, vložena pritožba ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.