Jedro

ZGO-1 v členu 74.b določa, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta stranka samo investitor. Ta določba se nanaša izrecno in zgolj na postopek izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, tako da v razmerju do splošne določbe 2. odstavka 62. člena ZGO-1 predstavlja specialno določbo in zato v postopkih, na katere se nanaša, izključuje njeno uporabo.

Pri vprašanju, ali je objekt mogoče uvrstiti med nezahtevne objekte, je potrebno uporabiti določbe Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki na konkretni ravni natančno določajo objekte in njihove tehnične značilnosti, za katere je mogoče šteti, da ustrezajo zakonski opredelitvi nezahtevnega objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Cerknica je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-401/2008 z dne 16. 12. 2008, za gradnjo nezahtevnega objekta – ograje, ki je bilo izdano investitorju A.A. V obrazložitvi sklepa navaja, da ograja, ki je predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja, izpolnjuje splošne pogoje za nezahtevne in enostavne objekte po 2. točki 4. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08, dalje Uredba), postavitev take ograje pa je dovoljena tudi z veljavnim prostorskim aktom. Gre torej za gradnjo nezahtevnega objekta, pri kateri je v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja po določbi 74.b člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, dalje ZGO-1) stranka samo investitor. To pomeni, da v obravnavani zadevi tožeči stranki ne pripada status stranke oziroma stranskega udeleženca.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi se tudi drugostopenjski upravni organ sklicuje na določbo 74.b člena ZGO-1, po kateri je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta samo investitor. Tožeča stranka ni investitor, zato ni upravičena do sodelovanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, posledično pa tudi ne do vložitve predloga za obnovo postopka. Prvostopenjski upravni organ je zato po mnenju drugostopenjskega upravnega organa ravnal pravilno, ko je predlog za obnovo postopka na podlagi preizkusa njegove formalne popolnosti zavrgel, ker ga ni podala upravičena oseba (267. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, dalje ZUP).

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da Uredba o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja določa, da znaša širina pasu za določitev strank za gradbeno inženirske objekte, ki niso določeni v 4. členu te Uredbe, eno polovico kvadratnega korena površine objekta. Ograja, ki je predmet gradbenega dovoljenja, je dolga 50 m in visoka 2,2 m, tako da območje za določitev strank presega 5 m, glede na višino ograje pa 2,2 m. Sklicuje se tudi na določbo 36.a člena ZGO-1, ki določa, da so lahko sestavni del projektne dokumentacije tudi študije, zasnove, strokovne ocene, elaborati, geodetski načrti in podobni dokumenti, kadar so zaradi posebnosti posamezne vrste objekta ali lokacije, na kateri se objekt zgradi, potrebni in jih zahtevajo posebni predpisi. Kot primer takšnih predpisov našteva Pravilnik o zvočni zaščiti stavb, Uredbo o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju, Uredbo o mejnih vrednostnih kazalcev hrupa v okolju, Pravilnik o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitornigu za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje in Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu.

Investitorju obravnavane gradnje je požarni inšpektor predpisal ukrep za preprečitev preskoka požara na sosednjo parcelo, ker pa iz gradbenega dovoljenja izhaja, da gre za protihrupno ograjo, je mogoče sklepati, da ima ograja dvojno, protihrupno in protipožarno funkcijo. Zato je ni mogoče enačiti z medsosedskimi ograjami, prav tako pa ne gre za ograjo, ki omejuje dostop tretjih oseb na dvorišče, vrt ali drugo zemljišče. Gre za objekt, ki naj bi preprečeval preskok požara in hkrati tudi širjenje hrupa iz žagarskega obrata. Taka ograja potrebuje ustrezne študije in projektno dokumentacijo s požarnovarstvenega in protihrupnega področja. Zato ne gre za nezahteven objekt, ki je konstrukcijsko manj zahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbeno tehničnega preverjanja. Sklicuje se na tehnično smernico o požarni varnosti v stavbah, po kateri morajo biti zunanje stene in strehe stavb projektirane in grajene tako, da je z upoštevanjem njihovega odmika od meje parcele omejeno širjenje požara na sosednje objekte. Po tej smernici morajo biti za omejitev širjenja požara, ob upoštevanju izbranih materialov, zagotovljeni najmanj 10 m odmiki stavbe od parcelne meje. Neposredno za ograjo je skladišče žaganega lesa, ki za sosednjo parcelo predstavlja večjo požarno ogroženost kot stavba. Tožeča stranka zato meni, da upravičeno pričakuje upoštevanje navedene tehnične smernice.

Tožeča stranka se sklicuje tudi na Odlok o spremembah in dopolnitvah splošnih prostorskih ureditvenih pogojev za Občino Cerknica, ki določajo, da morajo biti nove stavbe od obstoječih stavb oddaljene najmanj toliko, da so zagotovljeni higiensko-zdravstveni in požarnovarstveni pogoji, poleg tega pa še, da morajo biti nove stavbe odmaknjene od parcelnih meja tako, da ni motena sosednja posest. Za predmetno ograjo se bo odvijala dejavnost, ki ima neprimerno večje vplive na okolje od stavbe, tako da ne bodo zagotovljeni higiensko zdravstveni pogoji, prav tako pa bo motena tudi sosednja posest. Za postavitev protihrupne ograje, ki bi preprečila emisijo prekomernega hrupa na sosednjo parcelo, je potrebna izvedba študije, ki bi predvidela karakteristike in lokacijo take ograje. Nameravana ograja ne bo zmanjšala hrupa v mansardi stanovanjske hiše tožeče stranke, saj ne bo prekinila niti vidnega polja do obrata žage. Iz vseh navedenih razlogov tožeča stranka sodišču smiselno predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se dovoli predlagana obnova postopka.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki in stranki, ki ji je bilo izdano obravnavano gradbeno dovoljenje (prizadeti stranki). Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila. Prizadeta stranka A.A., je v odgovoru na tožbo povzela podatke o sosedskih sporih s tožečo stranko in navedla, da je nasprotovanje gradnji zgolj še eden od poskusov tožeče stranke, da bi ovirala opravljanje osnovne in dopolnilne kmetijske dejavnosti na njeni kmetiji.

Tožeča stranka je sodišču nato poslala še pripravljalno vlogo, v kateri obširno in podrobno povzema zgodovino sosedskih sporov s prizadeto stranko, navaja motnje, ki jih povzroča dejavnost prizadete stranke, posebej hrup, in opozarja na številne nepravilnosti pri izdaji uporabnega dovoljenja za žagarski obrat tožeče stranke ter nepravilnosti pri delovanju tega obrata. Sodišču predlaga, da naj po potrebi izvede dokaz o stanju na žagarskem obratu tožeče stranke s pregledom avdiovizualnega materiala, ki ga je posnela.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma opozarja, da je predmet tega upravnega spora izključno pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke, s katero je bil zavržen predlog tožeče stranke za obnovo postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – ograje. Zato v okviru tega spora ni mogoče obravnavati obširnih navedb tožeče in prizadete stranke, ki se nanašajo na sosedske spore, odločbe, izdane v upravnih postopkih, ki niso predmet tega spora (npr. uporabno dovoljenje) ter na okoliščine, ki so bile ali so še predmet različnih inšpekcijskih postopkov (npr. preseganje dovoljene ravni hrupa). Sodišče v nadaljevanju obrazložitve obravnava izključno okoliščine, pomembne za odločitev o predmetu tega upravnega spora.

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi predlagala obnovo postopka iz razloga, ki ga določa 9. točka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, dalje ZUP). Po tej določbi se postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec (...) ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Tožena stranka je ta predlog zavrgla v okviru predhodnega preizkusa po 1. odstavku 267. člena ZUP, ker je ugotovila, da predloga ni podala upravičena oseba.

Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in nadaljnji, dalje ZGO-1) v 2. odstavku 62. člena določa, da se imajo poleg investitorja pravico udeleževati se postopka za izdajo gradbenega dovoljenja še lastniki nepremičnin (...), na katerih bo potekala gradnja in na katere sega območje za določitev strank. Vendar pa isti zakon v členu 74.b določa, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta stranka samo investitor. Ta določba se nanaša izrecno in zgolj na postopek izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, tako da v razmerju do prej navedene splošne določbe 2. odstavka 62. člena ZGO-1 predstavlja specialno določbo in zato v postopkih, na katere se nanaša, izključuje njeno uporabo.

Ker je torej po navedeni določbi ZGO-1 stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta samo investitor, tožeča stranka na podlagi lastništva sosednjega zemljišča v nobenem primeru ne more doseči udeležbe v tem postopku. Zato so po eni strani brezpredmetne njene navedbe o tem, kako bi bilo potrebno določiti območje obravnavanega objekta za določitev strank, po drugi strani pa je iz istega razloga pravilna odločitev tožene stranke, ki je predlog za obnovo postopka zavrgla, ker ga ni vložila upravičena oseba.

Glede na povedano bi bila odločitev tožene stranke napačna le v primeru, če bi se izkazalo, da objekt, za gradnjo katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ni nezahteven objekt. Tožeča stranka v tožbi poleg ostalega zatrjuje tudi to, svoje mnenje pa opira na funkcije, ki bi jih ta objekt – ograja po njenem prepričanju moral izpolnjevati in na dejavnost, ki poteka oziroma bo potekala onstran te ograje, v povezavi z opredelitvijo nezahtevnega objekta v 1.9. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1. Vendar pa na vprašanje o tem, ali je objekt mogoče uvrstiti med nezahtevne objekte, ni mogoče odgovoriti zgolj na podlagi navedene splošne zakonske opredelitve, temveč je potrebno uporabiti tudi določbe Uredbe, ki na konkretni ravni natančno določajo objekte in njihove tehnične značilnosti, za katere je mogoče šteti, da ustrezajo zakonski opredelitvi nezahtevnega objekta. Tožena stranka je po presoji sodišča svoje ugotovitve v tem pogledu ustrezno navedla in obrazložila, tožeča stranka pa po drugi strani ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, zaradi katerih naj bi obravnavana ograja ne ustrezala kriterijem Uredbe za nezahtevne objekte. Tožena stranka je zato tudi po mnenju sodišča svojo odločitev pravilno oprla na ugotovitev, da obravnavana ograja v skladu z določbami Uredbe predstavlja nezahteven objekt. Na pravilnost take ugotovitve ne more vplivati ne dejavnost, ki se bo odvijala za to ograjo (kolikor ograja ni predpisana za opravljanje take dejavnosti), ne motivi investitorja za njeno gradnjo. Investitor je namreč zaprosil izključno za izdajo dovoljenja za postavitev protihrupne ograje z dimenzijami, ki ustrezajo Uredbi in veljavnemu prostorskemu aktu, tako da tožena stranka ni imela prav nobene podlage, da bi to ograjo obravnavala kakorkoli drugače. Sodišče pripominja še, da bo funkcionalnost oziroma učinkovitost te ograje pri zaščiti pred hrupom lahko šele predmet morebitnih inšpekcijskih postopkov v zvezi z dejavnostjo investitorja, za sklepanje, da naj bi zagotavljala še kakršnokoli drugačno funkcionalnost (npr. protipožarno) pa v podatkih upravnega spisa ni nobene podlage.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) tožbo zavrnilo. V tožbi niso bila naveden nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, zato je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.