Jedro

Ker je bil o dejanski odjavi iz sistema zavarovanj tožnik seznanjen šele 29. 7. 2019, je tožba, ki jo je vložil dne 27. 8. 2019, pravočasna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 5. 2019 ničen, brez pravnih posledic, nezakonit in se razveljavi oziroma odpravi, ter za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dne 31. 5. 2019, pač pa je trajalo do 16. 8. 2019, v delovnem času 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2018. Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati neto mesečno nadomestilo plač v znesku 842,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov ter da je dolžna prijaviti v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena prepozno in da naj bi tožnik že v juniju izvedel, da naj bi ga tožena stranka odjavila iz socialnih zavarovanj, kot tudi na kakšni podlagi naj bi bil odjavljen. Meni, da je za pravilno presojo pravočasnosti odločilno, kdaj je tožnik izvedel za prenehanje delovnega razmerja. Sodišče se z navedenim vprašanjem ni ukvarjalo v luči zatrjevanega, da tožnik sporazuma z dne 31. 5. 2019 ni priznal kot veljavnega. Samo dejstvo, da se je tožnik s pomočjo poizvedbe pri ZZZS dne 17. 6. 2019 seznanil s spornim sporazumom, še ne pomeni, da navedeno predstavlja tudi trenutek seznanitve z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Prva prijava odjave tožene stranke ni bila realizirana, zato je utemeljeno sklepal, da do prenehanja pogodbe o zaposlitvi še ni prišlo. Da je tožnik štel, da je delovno razmerje še vedno živo, in tako še ni prenehalo, izhaja iz prijave Inšpektorju RS za delo, ko je prijavil poskus nezakonite odjave iz delovnega razmerja. Meni, da je pravico zahtevati ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pridobil šele, ko se je seznanil s kršitvijo – odjavo iz sistema obveznih zavarovanj in prenehanjem delovnega razmerja in sicer dne 29. 7. 2019. Sama seznanitev tožnika z dejstvom, da tožena stranka poseduje sporazum, ki ga tožnik ni podpisal in se z njim ni strinjal, ne predstavlja kršitve po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, ki bi predstavljala podlago za vložitev tožbe za ugotovitve nezakonitega delovnega razmerja, saj le to v tistem času še ni prenehalo. V postopku je zatrjeval, da je bil v začetku junija 2019 s strani tožene stranke seznanjen o tem, da zanj nima več dela in da je bil nato dne 14. 6. 2019 v telefonskem razgovoru s toženo stranko prvič seznanjen o nameri, da ga bo odjavila iz sistema zavarovanj. Zaradi navedenih groženj o odjavi je tožnik v juniju opravil poizvedbe pri ZZZS, pri čemer je ugotovil, da odjava ni bila dokončno izvedena. Sodišče je tudi samo ugotovilo, da je tožena stranka tožnika šele z dopisom z dne 1. 7. 2019 obvestila o tem, da ga je odjavila iz sistema obveznih socialnih zavarovanj, pri čemer je ključno, da naveden dopis tožniku nikoli ni bil vročen.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. In 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdenga postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožben očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba in sklep nimata, zato ju je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožba uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik že v mesecu juniju izvedel o zahtevi za odjavo delodajalca.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja : - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 8. 2018 na delovnem mestu varilec, za določen čas od 16. 8. 2018 do 16. 8. 2019; - da je bil tožnik do 5. 6. 2019 v BiH, nato pa se je vrnil nazaj na delo k toženki, ko mu je delodajalec povedal, da zanj nima več dela; - da se je tožnik dne 7. 6. 2019 vrnil v BiH in je dne 14. 6. 2019 prejel klic direktorja, ki mu je sporočil, da ga bo odjavil iz podjetja; - da se je tožnik dne 17. 6. 2019 vrnil v Slovenijo in poiskal pomoč pri svetovalcu na sindikatu ter istega dne podal prijavo na Inšpektorat RS za delo zaradi poizkusa nezakonite odjave iz delovnega razmerja (B5); - da je tožnik dne 29. 7. 2019 pri ZZZS izvedel, da je bil dne 26. 6. 2019 odjavljen iz delovnega razmerja na podlagi sporazuma, ki ga nikoli ni videl in podpisal, posebej ne 31. 5. 2019, saj je bil izven Slovenije od 30. 5. 2019 do 5. 6. 2019; - da je tožnik predmetno tožbo vložil dne 27. 8. 2019. 8. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik ob prijavi kršitev dne 17. 6. 2019 na Inšpektoratu RS za delo že vedel, da ga delodajalec želi odjaviti iz zavarovanj, saj je izpovedal, da je to izvedel 14. 6. 2019, ko ga je poklical direktor. Enako pa je izvedel tudi pri ZZZS, kjer so mu potrdili, da je v postopku odjave. Zato je v prijavi Inšpektoratu za delo istega dne 17. 6. 2019 napisal, da poskuša odjavo zadržati. V Sloveniji je bil nato ves čas od 18. 6. 2019 do 29. 7. 2019, ko je izvedel, da je bil 26. 6. 2019 odjavljen iz zavarovanj. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev zaključilo, da je tožnik tožbo za ugotovitev ničnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 5. 2019 oziroma njegovo razveljavitev kot tudi ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 5. 2019, dne 27. 8. 2019 vložil prepozno, ker je že v mesecu juniju 2019 izvedel, da naj bi ga toženka odjavila iz socialnih zavarovanj, kot tudi na kakšni podlagi.

9. Za odločitev o pravočasnosti tožnikove tožbe v predmetni zadevi je ključno, kdaj je tožnik izvedel, da mu je toženka kršila pravice. Po tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) lahko ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je direktor v telefonskem razgovoru dne 14. 6. 2019 tožniku sporočil, da ga bo odjavil iz zavarovanja. Iz tožnikove prijave Inšpektoratu RS za delo z dne 17. 6. 2019 in sporočila ZZZS z dne 17. 6. 2019 izhaja, da je tožnik poskušal preprečiti odjavo delodajalca iz zavarovanj. Glede na ugotovitev, da je tožnik že 17. 6. 2019 vedel, da toženka izvršuje sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 5. 2019 in da mu direktor že od začetka junija 2019 ne omogoča vrnitve na delo, je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožnik že v juniju vedel, da mu toženka krši pravice in da je od ZZZS zahtevala tožnikovo odjavo iz zavarovanj, ki ni bila uspešna. Utemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je bil tožnik z dejansko (drugo) odjavo iz sistema seznanjen šele dne 29. 7. 2019, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnik je bil v začetku junija 2019 seznanjen s strani direktorja tožene stranke o tem, da zanj nima več dela in o tem, da ga namerava odjaviti iz sistema zavarovanj. Prav zaradi groženj o odjavi, je tožnik v juniju opravil poizvedbe pri ZZZS, pri čemer je ugotovil, da odjava ni bila dokončno izvedena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika šele z dopisom z dne 1. 7. 2019 obveščala o tem, da ga je dne 26. 6. 2019 odjavila iz sistema obveznih zavarovanj, pri čemer je ključno, da navedeni dopis tožniku ni bil vročen. Samo dejstvo, da se je tožnik s pomočjo poizvedbe pri ZZZS dne 17. 6. 2019 seznanil s spornim sporazumom (ki naj bi ga prvič videl), še ne pomeni, da navedeno predstavlja tudi trenutek seznanitve z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, saj prva prijava odjave tožene stranke ni bila realizirana, zato predpostavke za uveljavljanje sodnega varstva dne 17. 6. 2019 tedaj še niso bile izpolnjene. Da je tožena stranka po navedeni prvi odjavi vložila ponovno odjavo in sicer dne 26. 6. 2019 (kot izhaja iz obrazca), je tožnik izvedel 29. 7. 2019. Ker je bil o dejanski odjavi iz sistema zavarovanj tožnik seznanjen šele 29. 7. 2019, je tožba, ki jo je vložil dne 27. 8. 2019, pravočasna.

11. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožba za ugotovitev nezakonitosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja vložena prepozno, ni vsebinsko ugotavljalo, ali je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi sporazuma, oziroma ni presojalo vprašanj glede pristnosti podpisa tožnika na sporazumu z dne 31. 5. 2019 in načina odobravanja odsotnosti zaposlenih pri toženi stranki.

12. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP in 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, če je prenehanje delovnega razmerja na podlagi sporazuma tudi vsebinsko utemeljeno. Ko bo v zvezi z navedenim ugotovilo vsa odločilna dejstva, bo moralo ponovno odločiti o tožbenem zahtevku in o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških (tretji odstavek 165. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče se je odločilo za razveljavitev izpodbijanega sklepa in sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za "odpravo nepravilnosti" po prvem odstavku 355. člena ZPP je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravno določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje odločilnih dejstev, na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost tožbenega zahtevka, ni ugotavljalo, je senat pritožbenega sodišča glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenil, da sam ne more dopolnjevati postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, zato je pristojno sodišče razveljavilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje po stališču pritožbenega sodišča ni bilo namen zakonodajalca pri oblikovanju 355. člena ZPP, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem druge stopnje.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.