Jedro

Ni mogoče nalagati policistom, da bi morali izvajati meritve hitrosti s premičnim laserskim merilnikom hitrosti le na takem mestu, da lahko takoj po izvedeni meritvi voznika tudi ustavijo in mu na prikazovalniku pokažejo rezultat meritve neposredno (takoj) po zaključku meritve, zato da je izključen kakršenkoli dvom o pravilnosti meritve in da ima storilec možnost preveriti pravilnost pokazanega rezultata meritve. Storilec ima namreč vso možnost preveriti pravilnost pokazanega rezultata meritve tudi v primeru, če ga policisti ustavijo na drugem mestu, v razumnem času po opravljeni meritvi, saj mu je predočeno, kje naj bi bila kršitev storjena, na kakšni razdalji in kolikšna je bila izmerjena hitrost. Ker je za ugotavljanje in dokazovanje prekrška prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti vožnje dopustna tudi uporaba nesamodejnih merilnikov hitrosti, ki merijo iz nepremične točke, pod zgoraj navedenimi pogoji takojšnje predočitve izmerjene hitrosti vozniku, samo dejstvo, da v obravnavanem primeru storilcu meritev prekoračene hitrosti ni bila dokumentirana in predočena s slikovnim gradivom, v ničemer ne omaje pravilnosti in zakonitosti opravljene meritve in nadaljnjega postopka predočitve prekrška storilcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in način, kot bo pozvan s strani prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Velenje z dne 18. 9. 2020 po uradni dolžnosti in ga na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (ZP-1) spremenilo v delu, ki se nanaša na pravno kvalifikacijo prekrška tako, da se storilca spozna za odgovornega storitve prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter na izrečeno sankcijo tako, da se storilcu za storjeni prekršek izreče glavna sankcija globa v višini 120,00 EUR. V preostalem delu je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, storilcu pa je naložilo tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v skupnem znesku 90,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotne uporabe predpisa, ki določa prekršek (1. in 2. točka 154. člena ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče postopek o prekršku zoper storilca ustavi ter odloči o povračilu stroškov, ki so storilcu nastali s postopkom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je bil z zahtevo za sodno varstvo izpodbijani plačilni nalog storilcu izdan zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ki ga je storil s tem, ko je kot voznik osebnega vozila 18. 9. 2020 ob 18.29 uri na lokaciji Partizanska cesta cesta 15a (oz. v neposredni bližini tega naslova) prekoračil dovoljeno hitrost vožnje za več kot 10 km/h do vključno 20 km/h. Za storjeni prekršek mu je bila izrečena globa v znesku 250,00 EUR in stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije.

5. Glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilca ter poslujoča policista M. Č. in Z. L. kot priči ter prebralo zapisnik o izvajanju meritev hitrosti z dne 18. 9. 2020, potrdilo o opravljenem usposabljanju za uporabo merilnika Prolaser za policista M. Č., potrdilo o skladnosti laserskega merilnika z dne 26. 11. 2019 ter vpogledalo fotografijo in skico v spisu. Na podlagi tako izvedenega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo: (-) da se je policijska patrulja, ki sta jo sestavljala policist M. Č. in Z. L., s službenim vozilom nahajala na bencinskem servisu oziroma na uvozu na bencinski servis na naslovu Partizanska cesta 15a, Velenje, od koder sta izvajala meritve hitrosti z laserskim merilnikom hitrosti Prolaser 4, (-) da je storilec pripeljal iz smeri poslovne stavbe G. d.d. na naslovu ..., ... in v križišču, ki se nahaja nasproti bencinskega servisa, zavijal v desno, pri čemer je pred samim zavijanjem počakal na zeleno luč, (-) da je policist M. Č., ki ima opravljeno usposabljanje za uporabo laserskega merilnika hitrosti Prolaser 4, izmeril hitrost vožnje storilčevega vozila na razdalji 209 metrov od kraja, kjer se je nahajala policijska patrulja, (-) da je bila izmerjena hitrost 74 km/h, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je storilec vozil s hitrostjo najmanj 69 km/h, (-) da sta policista nato zapeljala za storilcem, saj je hitrost vožnje bila izmerjena v trenutku, ko se je storilec z vozilom oddaljeval od mesta, kjer so se izvajale meritve hitrosti, (-) da sta policista storilca ustavljala z modro lučjo in kratkim zvočnim signalom, (-) da je storilec ustavil na znak policistov po približno 500 metrih vožnje, kjer je bil nato opravljen postopek, (-) da mu je v okviru tega postopka med drugim bil tudi predočen prekršek in pokazana izmerjena hitrost vožnje na laserskem merilniku hitrosti. Kot pravilno poudarja zagovornik v pritožbi, je pritožbeno sodišče na te ugotovitve vezano, saj sodbe o zahtevi za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Uvodoma zagovornik prvostopenjskemu sodišču očita, da se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do očitke iz zahteve za sodno varstvo, da prekršek ni bil storjen na naslovu Partizanska cesta 15a, Velenje, saj se na tem naslovu nahaja bencinski servis, na uvozu katerega je bilo parkirano policijsko vozilo, hitrost pritožnikovega vozila pa naj bi bila izmerjena na oddaljenosti 209 metrov od kraja meritve. Posebno opredeljevanje sodišča prve stopnje do teh trditev v okoliščinah konkretnega primera ni bilo potrebno. Iz plačilnega naloga sicer izhaja, da naj bi prekršek bil storjen v Velenju na Partizanski cesti 15a, vendar je povsem očitno, da je do prekoračitve hitrosti prišlo na Partizanski cesti v Velenju in sicer na mestu, ki je za 209 metrov oddaljeno od mesta, kjer so se izvajale meritve hitrosti tj. Partizanska cesta 15a, Velenje, in sicer v smeri P. Natančnejša opredelitev kraja storitve prekrška v smislu opredelitve naslova stavbe, ki bi se nahajala v neposredni bližini storitve prekrška, ni potrebno oziroma niti ni mogoče. Iz samih navedb v zahtevi za sodno varstvo in izvedenega dokaznega postopka pa je jasno razvidno, da je storilcu popolnoma znano oziroma na katerem delu Partizanske ceste v Velenju mu je bila izmerjena hitrost vožnje. Sicer pa je potrebno poudariti, da opredelitev kraja storitve prekrška z opredelitvijo naslova najbližje stavbe za dokazovanje prekrška prekoračitve hitrosti v naselju pomembna le toliko, da je mogoče ugotoviti ali je do prekoračitve hitrosti prišlo v naselju, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, ter da je storilec seznanjen s tem, kje je bila izmerjena hitrost vožnje. Glede tega pa tekom postopka ni bil vzpostavljen nikakršen dvom.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da so bila storilcu prekršena temeljna jamstva poštenega postopka, ker ga policista nista ustavila na kraju, kjer so se izvajale meritve hitrosti in ga seznanila z očitki, temveč sta to storila šele po tem, ko sta po domnevno izmerjeni hitrosti s službenim vozilom peljala za njim in ga ustavila na oddaljenosti 700 metrov od kraja meritve. Glede na to, da je bila hitrost vožnje storilčevega vozila izmerjena kot vozilo, ki se je oddaljevalo od mesta, kjer so se izvajale meritve hitrosti, je tehnično nemogoče, da bi policista storilca ustavila na kraju storitve prekrška. Ker je z laserskim merilnikom hitrosti Prolaser 4 mogoče meriti tudi hitrost vozil, ki se oddaljujejo od mesta meritve, tak laserski merilnik pa ustreza določbam Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Uradni list 91/15), je dopustno tudi tako merjenje hitrosti. Zato ni nič spornega v tem, da sta policista storilca ustavila po tem, ko sta zapeljala za njim in ga ustavljala s svetlobnim in zvočnim signalom ter mu prekršek predočila in meritev pokazala na 700 metrih od kraja, kjer je bila opravljena meritev hitrosti. Temeljna jamstva poštenega postopka so bila storilcu zagotovljena s tem, ko mu je bil prekršek predočen in izmerjena hitrost vožnje prikazana na merilniku hitrosti. Glede na to, da je mogoče merjenje hitrosti vožnje vozil v obeh smereh, to je prihajajočih in odhajajočih vozil, ni videti nobenega razumnega razloga, da bi bila meritev odhajajočega vozila in nato posledična ustavitev na določeni oddaljenosti od kraja meritve bolj nepoštena v razmerju do meritev hitrosti, ko se vozilo približuje kraju meritve in je storilec tudi ustavljen v neposredni bližini izvajanju meritev hitrosti. Storilcu so na tak način zagotovljene vse možnosti glede izjasnitve o prekršku kot bi jih imel, če bi se z vozilom približeval kraju, kjer so se izvajale meritve. Tudi v slednjem primeru bi lahko izražal pomisleke o tem, ali je bila izmerjena hitrost vožnje njegovega vozila ali katerega drugega vozila in uveljavljal svoja stališča o zakonitosti meritve. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedbe v zahtevi za sodno varstvo, da je bil postopek voden nezakonito, ker bi moral biti storilec ustavljen neposredno na kraju meritve in storitve prekrška, kar v obravnavanem primeru ni bilo možno, ker sta policista po tistem, ko sta zaznala prekršek, zapeljala za storilcem in ga ustavila na mestu ustavitve.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo v zahtevi za sodno varstvo izražene pomisleke o zakonitosti meritve hitrosti, ker meritev hitrosti ni bila slikovno dokumentirana. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje drugi odstavek 17. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu sicer določa, da merilnik hitrosti mora dokumentirati meritev hitrosti izmerjenega vozila z enim ali več slikovnimi zapisi, na katerih je razvidna prometna situacija in nedvomno prikazano ali je označeno merjeno vozilo, vendar se ta določba nanaša na drugo vrsto merilnikov hitrosti, in sicer samodejne merilnike hitrosti in nesamodejne merilnike hitrosti, ki merijo iz premične točke ter tiste nesamodejne merilnike, ki merijo iz nepremične točke, ki tudi dokumentirajo meritve1. V obravnavanem primeru pa ni bil uporabljen tak merilnik, temveč nesamodejni merilnik hitrosti, ki je meril iz nepremične točke, ko v skladu s 16. členom Pravilnika zadošča, da ima tak merilnik takojšnji prikaz rezultata, ki mora biti jasen in nedvoumen, ter opremljen z znaki in opisi za obveščanje uporabnika o pomenu merilnega rezultata.

9. Kot izpostavlja zagovornik v pritožbi drugi odstavek 16. člena Pravilnika določa, da mora biti rezultat meritve prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. To pa ne pomeni, da bi izmerjena hitrost morala biti neposredno oziroma takoj po zaključku meritve biti pokazana tudi vozniku, zaradi česar bi moral biti voznik ustavljen na kraju, kjer so se opravljale meritve, temveč da mora tak merilnik hitrosti omogočati prikaz izmerjenega rezultata hitrosti na prikazovalniku brez npr. posebnega brskanja po spominu take naprave oziroma brez potrebe po izpisovanju rezultatov meritev s kakšno drugo napravo. Ker izpis rezultata meritve ostane prikazan na prikazovalniku laserskega merilnika hitrosti še določen čas po opravljeni meritvi, je vsekakor mogoče prikazati izmerjeno hitrost vozniku po tem, ko je ta ustavljen. Pri nesamodejnih merilnikih hitrosti, ki merijo iz nepremične točke in meritev ne dokumentirajo slikovno je zato pomembna predočitev izmerjene hitrosti vozniku s prikazom izmerjene hitrosti na prikazovalniku laserskega merilnika hitrosti. Tako je stališče sodne prakse, ki temelji na določbah 15. člena prej veljavnega Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Uradni list 25/02 in 90/05), ki je določal, da je za dokumentirano meritev hitrosti obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavlja nedvoumno pripisovanje rezultata meritve in drugih podatkov kontroliranemu vozniku, razen kadar je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno pokazati kontroliranemu vozniku. Ker tudi nov Pravilnik o meroslovnih zahtevah z merilniki hitrosti v cestnem prometu dovoljuje uporabo nesamodejnih merilnikov hitrosti, ki merijo iz nepremične točke, je sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oziroma takoj po zaključku meritve, morala biti meritev hitrosti tudi pokazana vozniku, zaradi česar bi moral biti voznik ustavljen na kraju, kjer so se opravljale meritve, pri čemer se je oprlo na stališče, ki ga je zavzelo Višje sodišče v Celju v sodbi PRp 110/2020 z dne 23. 11. 2020.2

10. Res je sicer, da je tako stališče v nasprotju s stališčem, ki ga je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sodbi PRp 189/2019 z dne 5. 9. 2019, na katero se na več mestih sklicuje tudi zagovornik. Iz omenjene sodbe izhaja stališče, da je slikovno dokumentiranje prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti je pravilo, možnost, da se izmerjeni rezultat neposredno predoči storilcu na kraju prekrška, ne da bi bil ta slikovno dokumentiran, pa izjema. Višje sodišče v Celju s takim stališčem ne soglaša, saj očitno temelji na določbi 15. člena starega Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, ki je določal, da je za dokumentiranje meritev obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavljajo nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov (npr. časa meritve) kontroliranemu vozilu, razen kadar je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila, vendar v določbah novega Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu za tako stališče ni podlage.

11. Višje sodišče v Celju pa prav tako meni, da ni mogoče nalagati policistom, da bi morali izvajati meritve hitrosti s premičnim laserskim merilnikom hitrosti le na takem mestu, da lahko takoj po izvedeni meritvi voznika tudi ustavijo in mu na prikazovalniku pokažejo rezultat meritve neposredno (takoj) po zaključku meritve, zato da je izključen kakršenkoli dvom o pravilnosti meritve in da ima storilec možnost preveriti pravilnost pokazanega rezultata meritve. Storilec ima namreč vso možnost preveriti pravilnost pokazanega rezultata meritve tudi v primeru, če ga policisti ustavijo na drugem mestu, v razumnem času po opravljeni meritvi, saj mu je predočeno, kje naj bi bila kršitev storjena, na kakšni razdalji in kolikšna je bila izmerjena hitrost. Kot je pojasnilo že v sodbi PRp 110/2020 pa bi tako stališče pomenilo, da bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa. Zagovornikovo nestrinjanje s takim stališčem, ki ga utemeljuje z navedbami, da je v primeru ustavitve na kraju, kjer je bila izmerjena hitrost, možnost napake ali manipulacije z meritvijo bistveno drugačna kot v obravnavanem primeru, pritožbenega sodišča ne prepriča v spremembo stališča, kot ga je zavzelo v sodbi PRp 110/2020. 12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je nerazumljiva obrazložitev prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na vsebino starega Pravilnika glede na to, da se storilcu očita storitev prekrška na dan 18. 9. 2020, ko stari Pravilnik ni bil več v veljavi. Povsem evidentno je namreč, da je sodišče s sklicevanjem na določbe 15. člena prej veljavnega Pravilnika želelo le poudariti kako se uporablja besedna zveza „takoj po meritvi“ v skladu s sodno prakso, sicer pa je svojo odločitev oprlo na 16. člen veljavnega Pravilnika. Pritožbeno sodišče namreč šteje, da novi Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (ki ne vsebuje določbe, ki bi bila primerljiva 15. členu prej veljavnega pravilnika) ni odpravil možnost, da se z nesamodejnimi laserskimi merilniki hitrosti, ki merijo z nepremične točke, izvajati meritev hitrosti vozil v odhajanju in jim veljavno izrekati sankcije za ugotovljen prekršek prekoračitve hitrosti vožnje, če je bil voznik ustavljen v razumnem času in mu je bila tudi prikazana izmerjena hitrost vožnje. Besedilo drugega odstavka 16. člena sedaj veljavnega Pravilnika se po oceni pritožbenega sodišča nanaša zgolj na tehnične zahteve za take merilnike hitrosti, ne pa ne spreminja pa obveznosti predočitve izmerjene hitrosti vozniku. Iz navedenih razlogov je zagovornikovo nestrinjanje z naziranjem prvostopenjskega sodišča, da besedna zveza „takoj po meritvi“ ne pomeni, da bi morala biti vozniku hitrost predočena na kraju, kjer so se opravljale meritve hitrosti, neprepričljiva. Res je, da nasprotno stališče izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Kopru PRp 58/2015 z dne 23. 7. 2015, vendar kot je poudarilo Višje sodišče v Celju v sodbi PRp 110/2020 je stališče kot izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Kopru PRp 58/2015 v nasprotju s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 43/2012. Poleg tega ob takem stališču meritev hitrosti odhajajočih vozil ne bi bila dopustna, o čemer na podlagi določb veljavnega Pravilnika ni mogoče sklepati. Kot je bilo že zgoraj poudarjeno, meritev hitrosti odhajajočih vozil in naknadna predočitev izmerjene hitrosti po zaustavitvi voznika ne vzpostavlja v ničemer bistveno večjega dvoma o pravilnosti meritve kot v primeru, če je storilca mogoče ustaviti na kraju storitve prekrška, prav tako pa niso v ničemer zmanjšane možnosti storilca, da preveri pravilnost pokazanega rezultata meritve.

13. Ker je glede na navedeno za ugotavljanje in dokazovanje prekrška prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti vožnje dopustna tudi uporaba nesamodejnih merilnikov hitrosti, ki merijo iz nepremične točke, pod zgoraj navedenimi pogoji takojšnje predočitve izmerjene hitrosti vozniku, samo dejstvo, da v obravnavanem primeru storilcu meritev prekoračene hitrosti ni bila dokumentirana in predočena s slikovnim gradivom, v ničemer ne omaje pravilnosti in zakonitosti opravljene meritve in nadaljnjega postopka predočitve prekrška storilcu.

14. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da razlaga, kot izhaja iz sodbe Višje sodišče v Celju PRp 110/2020 ne vzdrži presoje, ker je v takem primeru mogoče storilcu in ne policistom očitati, da je s svojim ravnanjem sam povzročil, da mu izmerjeni hitrosti ni bilo mogoče prikazati neposredno takoj po meritvi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izpostavljeni argument tega pritožbenega sodišča iz omenjene sodbe tj. da storilec ne ustavi na znak policista, s katerim ga ta ustavlja, bil podan zgolj kot primer, do kakšnih nelogičnih posledic bi privedlo tako tolmačenje glede možnosti kaznovanja storilca za storitev prekrška prekoračitve dovoljenje hitrosti vožnje. Za samo razumevanje možnosti uporabe opravljene meritve hitrosti pa ni bistvenega pomena kdo je kriv za to, da storilec ni bil ustavljen na kraju storitve prekrška. Če je izmerjeno hitrost vožnje vozila mogoče prikazati storilcu po zasledovanju, ker na znak policista za ustavitev ni ustavil, ni videti nobenega razumnega razloga, da meritve hitrosti odhajajočega vozila ne bi bilo mogoče uporabiti v primeru, ko je bila hitrost izmerjena v trenutku, ko se je vozilo oddaljevalo od kraja, na katerem so se izvajale meritve in zato voznika ni bilo mogoče ustaviti na kraju izvajanja meritev.

15. Neutemeljeno je tudi stališče zagovornika, da je vztrajanje pri odločitvi prvostopenjskega sodišča v nasprotju z določili 14., 15. in 22. člena Ustave. Tako stališče zagovornik utemeljuje s tem, da ni dopustno, da je obravnava domnevnega storilca ob enakem dejanskem stanju odvisna od tega, katero sodišče bo o zadevi odločalo, ker drugačen zaključek ob primerjavi odločitev Višjega sodišča v Ljubljani PRp 189/2019 in Višjega sodišča v Celju v sodbi PRp 110/2020 pač ni mogoč. V skladu z 125. členom Ustave RS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in vezani le na ustavo in zakon. V Republiki Sloveniji tako ne velja klasični precedenčni sistem in nobeno sodišče ni vezano na stališče, kot izhaja iz odločitev drugih sodišč. Le senati Vrhovnega sodišča so vezani na pravna mnenja, ki jih sprejme občna seja Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih). Sodišče v okviru odločanja v konkretni zadevi lahko upošteva stališča, kot izhaja iz sodb drugih sodišč, vendar bo to storilo le v primeru, če jih prepričajo z močjo argumentacije. Tako vztrajanje tega pritožbenega sodišča pri svojem stališču kot izhaja iz sodbe PRp 110/2020 ne pomeni kršitve določb 14., 15. in 22. člena Ustave RS, kot neutemeljeno navaja zagovornik v pritožbi.

16. Ker je glede na zgoraj navedeno na pravilen in zakonit način v celoti dokazano, da je storilec izpolnil vse zakonske znake očitanega mu prekrška, je neutemeljeno sklicevanje zagovornika na pravilo, da je treba v dvomu odločiti v korist obdolženca oziroma kršitelja. Čeprav zagovornik s pritožbenimi navedbami, da zbrani dokazi prekrškovnega organa ne dosegajo dokaznega standarda potrebnega zato, da se kršitelja spozna za odgovornega prekrška (prepričanje onkraj razumnega dvoma) uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče poudarja, da v konkretni zadevi ni izkazan nikakršen razumen dvom o tem, ali je bila izmerjena hitrost vožnje storilčevega vozila glede na gostoto in oddaljenost meritve taka meritev sploh pravilna ter zapisnik o meritvi hitrosti ne predstavlja javne listine in s tem nekega verodostojnega dokaza. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih okoliščinah, v katerih je bila opravljena meritev hitrosti in storilcu nato predočen prekršek in prikazana izmerjena hitrost vožnje, tako meritev pravilno ocenilo kot zakonito, postopek pa kot pravilno izveden in je na podlagi teh dejstev pravilno zaključilo, da so storilcu dokazani vsi objektivni zakonski znaki storjenega prekrška. Prav tako pa mu je utemeljeno očitalo, da je za prekršek odgovoren in da ga je storil z eventualnim naklepom, kar je zadovoljivo obrazložilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

17. Ob preizkusu storilcu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v zvezi z izrekom glavne sankcije – globe, sodišče prve stopnje zakonito in utemeljeno uporabilo določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1 in ob dejstvu, da se je določba materialnega predpisa, ki določa prekršek s spremembo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona varnosti cestnega prometa (ZPrCP-F), ki se uporablja od 11. 8. 2021, spremenila glede pravne kvalifikacije kršitve, kot se jo očita storilcu ter predpisane globe, utemeljeno spremenilo pravno kvalifikacijo ter odločitev o sankciji tako, da je storilcu za storjeni prekršek namesto globe v višini 250,00 EUR, kot mu je bila izrečena s plačilnim nalogom, izreklo globo v višini 120,00 EUR. Ker pa se predpis, ki določa prekršek, ni spremenil glede izreka stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu, pa je sodišče prve stopnje pravilno potrdilo plačilni nalog v tem delu, to je glede izreka stranske sankcije treh kazenskih točk v cestnem prometu.

18. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

19. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tarifne številke 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

1 Pri tem prikaz rezultata meritve na prikazovalniku merilnika ni mogoče šteti kot dokumentiranje meritve. 2 V tej sodbi je Višje sodišče v Celju pojasnilo, da drugi odstavek 16. člena Pravilnika govori o takojšnjem oziroma neposrednem prikazu rezultata na prikazovalniku ne pa na takojšnji prikaz rezultata vozniku; da je uporaba takih merilnikov hitrosti skladna z zakonom in pravilnikom, če je izmerjeno hitrost mogoče prikazati vozniku takoj po meritvi in da je v skladu s sodno prakso, ki sicer temelji na 15. členu prej veljavnega Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 25/2002 in 90/2005, ki se je uporabljal do 14. 12. 2015), da je meritev hitrosti vožnje zakonita tudi, če je bilo vozilo ustavljeno na drugem kraju in takoj, ko je to bilo objektivno mogoče (brez odlašanja in varno) in mu je tam bil prikazan rezultat meritve hitrosti. Slednje izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Celju PRp 199/2014 in sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 43/2012 z dne 16. 10. 2012.