Jedro

Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz neupravičene pridobitve. Za takšen zahtevek je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja in prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Ker tožnica v postopku ni zatrjevala in izkazala, da je želela uporabljati sporno stanovanje in da ji je toženec to preprečeval, tožnica ni upravičena do uporabnine.

Izrek

I. Pritožbi toženca se ugodi in se v izpodbijanem delu (točka 1 izreka in v odločitvi o stroških) sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se z a v r n e tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka L. S. je dolžna plačati tožnici L. Š., uporabnino za rabo stanovanja št. 25 v 7. etaži stanovanjskega bloka na naslovu ….., št. stavbe 181, k.o. X v znesku 2.048,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo".

II. Pritožba tožnice se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna povrniti tožencu pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.128,43 EUR in stroške pritožbe v znesku 390,60 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 2.048,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (4. julij 2013). V presežku in drugačen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 804,85 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne. V pritožbi toženec navaja, da se je ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožnica iz stanovanja izselila prostovoljno, da je ključe vhodnih vrat odvrgla in od toženca ni zahtevala, da bi se vrnila nazaj v stanovanje in toženec tožnici uporabe stanovanja ni preprečeval. Tožnica stanovanja ni uporabljala po svoji volji in tožnici ne pripada uporabnina in se toženec sklicuje na odločbe VSL I Cp 3249/2010, I Cp 1964/2012 in odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 118/2010, II Ips 67/2009. Tožnica bi uporabnino od toženca lahko uveljavljala le v primeru, če ji uporaba oziroma souporaba stanovanja ne bi bila omogočena. Toženec je ves čas postopka navajal, da je stanovanje prazno. Toženec od stanovanja ni imel nikakršnih koristi, izpolnjeval je le obveznosti in ga obnavljal. 3. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica, ki v pritožbi navaja, da je sporno stanovanje v letu 1993 razbil toženec, kar sta izpovedala tožnica in G. L., tožnica ni odgovorna za stanje stanovanja, napačne so ugotovitve glede obnavljanja stanovanja. V stanovanju je vseskozi bival toženec z drugimi ženskami. Tožnica je plačevala kredit za nakup stanovanja. Ne drži ugotovitev, da je tožnica šele v letu 2010 pozvala toženca k plačevanju. Ne drži, da je tožnica iz stanovanja šla prostovoljno, ker je imel drugega moškega in je sodišče neutemeljeno verjelo tožencu. Tožnica je iz stanovanja morala oditi, ker je toženec popival in bil nasilen in toženec vseskozi živi v spornem stanovanju. Sodišče neutemeljeno ni verjelo priči L. G.. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj je tožnica uspela po temelju.

4. Toženec je odgovoril na pritožbo tožnice in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožnice in v zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnice pa neutemeljena.

6. Tožnica v konkretni zadevi zahteva plačilo uporabnine za solastno stanovanje na naslovu ..., katere solastnika sta pravdni stranki vsak do ene polovice.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica iz solastnega stanovanja izselila v letu 1993, da sta se pravdni stranki razvezali v letu 2005, da si je tožnica po prostovoljni izselitvi po svoje uredila življenje, da ji toženec ni preprečeval uporabe spornega stanovanja in da tožnica niti ni poskušala priti v stanovanje in da souporabe ni zahtevala. Tožnica tudi ni trdila, da ji je toženec kakorkoli preprečeval souporabo stanovanja, za katerega tudi ni plačevala stroškov. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja ne zadošča za zahtevek iz neupravičene pridobitve (člen 198 OZ). Za takšen zahtevek je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja in prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Ker tožnica v postopku ni zatrjevala in izkazala, da je želela uporabljati sporno stanovanje in da ji je toženec to preprečeval, tožnica ni upravičena do uporabnine (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 118/2010, II Ips 67/2009). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema te ugotovitve sodišča prve stopnje kot logične in prepričljive z nasprotnimi trditvami, da se je odselila od toženca zaradi nasilja in da ji je toženec preprečeval uporabo stanovanja tožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje ob prejšnjih ugotovitvah, da je toženec dolžan plačevati uporabnino od poziva tožnice v mesecu maju 2010, saj ta dopis ne dokazuje, da je njen zahtevek utemeljen po določbi člena 198 OZ.

8. Glede na navedeno je bilo pritožbi toženca ugoditi in v obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti tudi v preostalem delu, pritožbo tožnice zoper zavrnilni del sodbe pa zavrniti (člen 353 in 358 ZPP).

9. Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Toženec je uspel v tej pravdi in tožnica mu mora povrniti pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.128,43 EUR in pritožbene stroške v znesku 390,60 EUR, odmerjene v skladu z OZ in ZST. Pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj toženec z njim ni v ničemer prispeval k razjasnitvi stvari in se ti stroški ne morejo smatrati kot za pravdo potrebni stroški. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.