Jedro

Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 4. 2016 in št. ... z dne 16. 12. 2015 ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši s 1. 1. 2000, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je ponovna odmera starostne pokojnine možna le z učinkom za naprej. Tožnica sodbo izpodbija iz razloga po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1, saj je sodba obremenjena z nasprotjem med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče obrazlaga, da pravno podlago za ponovno odmero pokojnine predstavlja odločba Ustavnega sodišča2, na podlagi katere je tožena stranka izdala izpodbijano prvostopno odločbo. Ob tem tožnica navaja, da je tožena stranka na podlagi odločbe Ustavnega sodišča izdala odločbo o ponovni odmeri pokojnine z dne 9. 6. 2015, medtem ko tožnica v predmetnem postopku izpodbija odločbi tožene stranke z dne 16. 12. 2015 in z dne 5. 4. 2016, s katerima je bila zavrnjena njena zahteva za izdajo odločbe o razliki med izplačano pokojnino od upokojitve leta 2000 pa do leta 2015, ko je bila izdana odločba o ponovni odmeri pokojnine z dne 9. 6. 2015. Interpretacija 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča kot jo podaja izpodbijana sodba, ni pravilna. Ustavno sodišče namreč ni izključilo možnosti uveljavljanja zahtevkov na plačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero starostne pokojnine po odločbi tožene stranke v letu 2000 in novo odmero opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Tožničina pravica do pokojnine namreč temelji na temeljnih načelih pokojninskega zavarovanja, zlasti s pogojevanostjo pravice do starostne pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja, saj bi se sicer ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in lastninske pravice (33. člen Ustave RS). Ohranjen bi bil tudi nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države ter v načelo zaupanja v pravo, ki je bistveni sestavni del pravne države (2. člen Ustave RS). Pravica iz pokojninskega zavarovanja je v skladu z zakonom materialna pravica, ki ne zastara in ki je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti in o kateri je moč kadarkoli ponovno odločiti in sicer če se pokaže, da pri izračunu pokojninske osnove in odmeri pokojnine niso bile upoštevane vse plače oziroma vse zavarovalne osnove od katerih so bili obračunani prispevki. Pravnomočna odločba iz leta 2000 tako ni ovira za ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, pa bi moral biti, tudi za nazaj. Poleg tega je bilo dejstvo, da določen del prihodkov pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan, tožnici ob izdaji odločbe z dne 4. 7. 2000 prikrito, saj iz same odločbe to dejstvo ne izhaja. Tožnica ob prejemu odločbe v letu 2000 ni bila seznanjena z neupoštevanjem dela plače, ki je bil namenjen za notranji odkup pri izračunu pokojninske osnove. To pa je vplivalo na njeno pravico do višine pokojnine, kar izhaja tudi iz prilog odločbe iz leta 2015 iz katere je razvidno, da je tožnica upravičena do višje pokojnine, izračunane od višje pokojninske osnove, v katero se upoštevajo tudi deli plač, ki so bili namenjeni za notranji odkup, vse od upokojitve 1. 1. 2000 dalje. Tožnica nadalje opozarja na določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)3 po kateri mora biti odločba obrazložena. Opozarja tudi na 7. člen ZUP-a. Pred izdajo odločbe je tožena stranka dolžna omogočiti zavarovancem, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka pri odmeri starostne pokojnine odločati ob upoštevanju največje koristi stranke in ji torej upoštevati vse plače, od katerih je tožnica plačala prispevke. Tako pa dela plač tožena stranka ni upoštevala, niti tožnice na to dejstvo ni opozorila. Bremena protiustavnega in očitno nezakonitega ravnanja tožene stranke pa ni mogoče naložiti tožnici, ki je zaupala v pravno in socialno državo. Sodišče prve stopnje je 5. točko izreka odločbo Ustavnega sodišča tolmačilo stroko formalistično, nepravilno in izrazito v škodo zavarovanca. Nadalje sodišče prve stopnje navaja, da je bilo o višini pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 4. 7. 2000, čeprav o tem odločilnem dejstvu sodba nima razlogov in je zato tudi ni mogoče preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču tožnice materialna pravnomočnost ne more obsegati tistega dela plač, ki pri odmeri pokojninske osnove ni bil upoštevan oziroma je tožena stranka odločanje o tem delu zahtevka tožnice zavrnila, v svoji odločbi tožnice pa na to niti ni opozorila. Pravnomočna odločba iz leta 2000 tako ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, tudi za nazaj. Kršitev pravic tožnice pri izdaji odločbe iz leta 2000 bi se lahko v celoti in enakopravno ter učinkovito odpravila le z izplačilom razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine tudi za nazaj, tj. za obdobje od 1. 1. 2000 do 30. 6. 2015. V nasprotnem primeru je tožnici kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z 8. in 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 1. členom Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnici pa je bila kršena tudi ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Določbo 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4 bi bilo pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določbo 4. člena ZPIZ-2. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnica.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 4. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 12. 2015. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine v višjem znesku za čas od 1. 1. 2000 dalje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 4. 7. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 1. 2000 dalje. Pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v letih 1990, 1991 in 1992. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča je tožena stranka s pravnomočno odločbo št. ... z dne 9. 6. 2015 po uradni dolžnosti tožnici starostno pokojnino za čas od 1. 7. 2015 dalje ponovno odmerila in ji pokojnino priznala v višjem znesku. Tožnica je 2. 12. 2015 pri toženi stranki vložila zahtevo za izdajo odločbe, s katero bi se ji priznala višja pokojnina tudi za obdobje od leta 2000 pa do leta 2015. 7. Po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnica. V zadevi namreč ni podana protispisnost, saj iz sodbe povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo odločbi z dne 5. 4. 2016 in z dne 16. 12. 2015. V 8. točki obrazložitve sodišče zgolj pojasnjuje, da je tožena stranka po uradni dolžnosti 9. 6. 2015 že izdala odločbo, s katero je tožnici starostno pokojnino odmerila od 1. 7. 2015 dalje. Obdobje po 1. 7. 2015 namreč ni sporno, sporno je zgolj vprašanje, ali je tožnica upravičena do višjega zneska pokojnine, torej do ponovne odmere pokojnine tudi za čas pred omenjenim datumom. Prav tako v zadevi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev in se jo tako tudi da preizkusiti. Glede vprašanja pravne podlage za poseg v pravnomočno odločbo, pa je stališče že zavzelo Ustavno sodišče v že omenjeni odločbi. Ustavno sodišče je namreč ob odločanju o ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 66/2012 z dne 6. 11. 2012 presodilo, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)5 v neskladju z Ustavo RS. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)6. Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena, lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2 (1. do 4. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (5. točka izreka).

8. V sporni zadevi tožnica v času pred odločitvijo Ustavnega sodišča ni vložila zahteve za ponovno odmero pokojnine oziroma niti ni zahtevala, da se ji v pokojninsko osnovo upošteva tudi del plače, namenjen za vplačilo delnic za notranji odkup. Sodišče prve stopnje je tako 5. točko izreka ustavne odločbe pravilno interpretiralo in uporabilo pri presoji sporne zadeve. Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah7 zavzelo enotno pravno stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej. Tudi o pravnem vprašanju, ki je izpostavljeno v tem sporu je že odločilo Vrhovno sodišče RS8. Poudarilo je, da so podatki o plačah in plačanih prispevkih obstajali že v času, ko je bilo odločeno o starostni pokojnini. Takrat je bilo odločeno, kateri podatki se upoštevajo in kateri ne, kar vse je bilo razvidno tudi iz izračuna pokojninske osnove. Odločitev sama pa je postala pravnomočna. Stališče tožnice, da ne gre za materialno pravnomočnost glede višine pokojnine je tako zmotno. S pravnomočnostjo je postala odločba nespremenljiva, pa čeprav je bila nezakonita. Prav uporaba instituta t. i. neprave obnove omogoča enakopravno obravnavo vseh zavarovancev ter ponovno odmero pokojnine z učinkom za naprej in so že zaradi teh razlogov očitki pritožbe glede kršitve ustavnih pravic neutemeljeni. Da odločba o ponovni odmeri pokojnine učinkuje le za naprej jasno izhaja tudi iz citirane odločbe Ustavnega sodišča, ki je takšen način določilo zaradi varstva pravic iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS v povezavi s splošnim načelom enakosti iz drugega ostavka 14. člena Ustave RS ter upoštevaje 155. člen Ustave RS. Tudi glede ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na naravo pravic iz pokojninskega zavarovanja, na plačilo prispevkov, nadalje, da pri izračunu ni bil upoštevan del plač, ki je bil namenjen za nakup delnic in da gre za kršitev vrste ustavnih pravic ter kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, po katerem ne gre za kršitve v smeri, kot se zavzema tožnica. Potrebno je upoštevati, da je Ustavno sodišče zgolj ugotovilo, da stranka v času veljavnosti ZPIZ-1 ni imela na razpolago učinkovitega pravnega sredstva, kot je bilo to omogočeno v določbah ZPIZ/92 in kot to omogoča sedanji 183. člen ZPIZ-2. V tem primeru, glede na izrek ustavne odločbe tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka oziroma sodišče odločilo, da nova odločba učinkuje že od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje, torej v konkretni zadevi od 1. 1. 2000 dalje. Sodišče je tudi določbo 183. člena ZPIZ-2 pravilno interpretiralo. Navedena določba tudi ni v neskladju z Ustavo RS, saj gre za izredno pravno sredstvo in v takem primeru je zakonodajalcu prepuščeno, da odloči, od kdaj naprej učinkuje nova odločba. Take odločitve Ustavno sodišče gotovo ne bi sprejelo, če bi štelo, da je omenjeno izredno pravno sredstvo v neskladju z Ustavo RS.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. 3 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 7 Glej opr. št. Psp 507/2016 z dne 17. 11. 2016, Psp 138/2017 z dne 11. 5. 2017, Psp 75/2017 z dne 13. 4. 2017, Psp 368/2017 z dne 12. 10. 2017 itd. 8 Glej opr. št. VIII Ips 58/2017 z dne 9. 5. 2017.