Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, saj je ugotovilo, da obsojenec ni zadostil trditvenemu bremenu. Na podlagi lastnih zaznav ter izpovedb oškodovanca in priče je namreč ugotovilo, da pri obsojencu ni zaznati ovir, ki bi se nanašale na njegovo zdravstveno stanje in mu onemogočale izvršitev kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 33979/2012 z dne 10. 2. 2014 obsojenega V. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 285. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde, obsojenemu pa po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov oškodovanca ter nagrade in potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter plačila sodne takse v znesku 96,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 33979/2012 z 11. 6. 2014 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 120,00 EUR kot stroška pritožbenega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Navaja, da v opisu dejanja niso izpolnjeni vsi objektivni znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, saj odstranjeni količki in mejniki glede na mnenje izvedenke, angažirane v pravdni zadevi P 173/2011 Okrajnega sodišča na Ptuju, ne morejo predstavljati uradnega zemljemerskega mejnega znamenja. Onemogočena naj bi mu bila pravica do poštenega postopka, ker naj bi se prvostopenjska sodba opirala le na „indice“, pri čemer se sklicuje na kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 14. in 22. člena Ustave RS. Sodišče naj bi tudi neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca medicinske stroke, s čimer je poseglo v njegovo ustavno pravico do obrambe (tretja alineja 29. člena Ustave RS). Zato predlaga da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in kazenski postopek ustavi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami kazenskega zakona ugotavlja, da glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP niso izpolnjeni pogoji za njihovo vsebinsko obravnavanje. Očitki o kršitvi obsojenčeve pravice do poštenega postopka (6. člen EKČP) in kršitve določb Ustave RS (14. in 22. člen) so na ravni posplošenega zatrjevanja in se zato do njih ni mogoče opredeliti. Z nestrinjanjem s sodiščem prve stopnje, ki naj bi sodbo oprlo na „indice“, neverodostojno izpovedbo oškodovanca ter z izpostavljanjem domnevnih nepravilnosti v delu geodeta pa vložnik ne utemeljuje kršitve 6. člena EKČP oziroma 14. in 22. člena Ustave RS temveč zavrača dokazne zaključke sodišča ter s tem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten. Očitek o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokaz po pritegnitvi izvedenca medicinske stroke, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je predlog argumentirano zavrnilo (točka 8. obrazložitve), razlogom za zavrnitev tega dokaznega predloga pa je pritrdilo sodišče druge stopnje (6. točka obrazložitve), ko je pravilno presodilo, da je imelo prvostopno sodišče dovolj podlage za zaključek, da pri obdolžencu ni bilo zaznati ovir, ki bi se nanašale na njegovo zdravstveno stanje in bi mu onemogočile izvršitev kaznivega dejanja.

4. Obsojenčev zagovornik se v izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti ne strinja z njegovimi stališči ter vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je neutemeljena. Očitki zahteve so, razen glede zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke, tako splošni, da jih ni mogoče preizkusiti, sicer pa uveljavlja razloge, ki jih po določbah 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

6. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 sprejelo razlago, po kateri sme obsojenec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev zakona, naštetih v prvem odstavku 420. člena ZKP, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih uveljavljajo, navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljajo kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev, ki jo uveljavlja razločno pojasni oziroma utemelji. Sodišče je torej pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Če vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa, kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena, in ne navede vsebine kršitve, to je okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi zavoljo stranke.

7. Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da zahteva obsojenčevega zagovornika navedenih meril ne izpolnjuje razen, glede zatrjevane kršitve pravic do obrambe, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke. Kršitev pravice do obrambe v smislu tretje alineje 29. člena Ustave RS, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog vložnika po postavitvi izvedenca medicinske stroke, s katerim bi obsojenec dokazoval svojo fizično nezmožnost, ki naj bi mu preprečevala izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja, drugostopenjsko sodišče pa je v zvezi s tem zavrnilo pritožbeni ugovor, ni podana. Sodišče prve stopnje je glede na kriterije, ki so se izoblikovali v dosedanji ustavnosodni praksi ter sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sodbe I Ips 309/97, I Ips 203/97, I Ips 186/98, I Ips 32/2001, I Ips 42257/2011 in druge), utemeljeno zavrnilo navedeni dokazni predlog, saj je ugotovilo, da obsojenec ni zadostil trditvenemu bremenu. Na podlagi lastnih zaznav ter izpovedb oškodovanca A. K. in priče I. J. je namreč ugotovilo, da pri obsojencu ni zaznati ovir, ki bi se nanašale na njegovo zdravstveno stanje in mu onemogočale izvršitev kaznivega dejanja. Razlogom za zavrnitev dokaznega predloga je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (6. točka obrazložitve), saj je tudi samo ugotovilo, da predlagani dokaz ni utemeljen s potrebno stopnjo verjetnosti, njegova zavrnitev pa je ustrezno obrazložena. Lastna zaznava prvostopenjskega sodišča, da pri obsojencu ni zaznati ovir, ki bi se nanašale na njegovo pokretnost ter izpovedbi zaslišanih prič (A. K. in I. J.) so tudi po oceni Vrhovnega sodišča ustrezna podlaga za odločitev, ki jo je v zvezi z dokaznim predlogom obrambe po pritegnitvi izvedenca medicinske stroke sprejelo sodišče prve stopnje. Zato zatrjevanju vložnika, da sta sodišči bistveno kršili določbe kazenskega postopka in obsojenčevo ustavno pravico ni pritrdilo.

8. Trditve o kršitvah 6. člena EKČP ter 14. in 22. člena Ustave RS, ker naj bi bila obsojencu onemogočena pravica do poštenega postopka, niso konkretizirane, zato se do njih ni mogoče opredeliti, v pretežnem delu pa vložnik z nestrinjanjem s sodiščem prve stopnje, ki naj bi sodbo oprlo na „indice“, na neverodostojno izpovedbo oškodovanca ter z izpostavljanjem domnevnih nepravilnosti v delu geodeta I. J. izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča ter s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

9. Kršitev materialnega prava, ker v opisu dejanja naj ne bi bili izpolnjeni vsi objektivni zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja (1. točka 372. člena ZKP), saj po navedbah vložnika glede na izvedensko mnenje izvedenke v pravdni zadevi P 373/2011 Okrajnega sodišča na Ptuju, meritev geometra I. J. ni bila pravilno opravljena in znamenja, ki jih je postavil posledično ne morejo predstavljati uradnih geodetskih znamenj, vložnik v pritožbi ni uveljavljal. Zato Vrhovno sodišče v skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP ugotavlja, da uveljavljanje kršitve določb materialnega prava, ki naj bi bila v zvezi s tem podana, ni dovoljeno in njenega obstoja zato ni ugotavljalo.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse v zvezi s postopkom z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi prvega odstavka 95. v zvezi z 98.a členom ZKP.