Up-15/01

5. 3. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 5. marca 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 561/2000 z dne 12. 12. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. P 718/99 z dne 24. 2. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ustavni pritožnik motil tožnico v njeni neposredni posesti parcele s tem, ko je na jugozahodnem delu te parcele deloma porušil obstoječi kamniti zid in na zahodnem delu iste parcele zabetoniral nov 50 cm visok zid, vanj zavrtal nosilne stebre ter jih prekril s streho, ki je segala v zračni prostor sporne parcele. Sodišče je ustavnemu pritožniku naložilo vzpostaviti prejšnje stanje ter mu prepovedalo nadaljnje posege v tožničino posest. Pritožba ustavnega pritožnika je bila kot neutemeljena zavrnjena. Sodišče je namreč zaključilo, da za odločitev v konkretni zadevi ni pomembno, da je ustavni pritožnik v posest tožnice, ki je po mnenju sodišča nesporno dokazana, posegel na podlagi upravnega dovoljenja, saj ga javnopravna odločba še ne pooblašča, da lahko poseže v civilnopravno razmerje. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da iz zaključkov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bila dokazana posest tožnice. Poleg tega pa sodišče po njegovem mnenju ni upoštevalo, da bi bil v posest tožnice, če bi bila ta dokazana, upravičen poseči na podlagi upravnega dovoljenja. S tem naj bi mu sodišče kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Sodišču tudi očita, da je z opustitvijo izvedbe ogleda kršilo dolžnost izvesti vse relevantne dokaze, kar naj bi se odrazilo v kršitvi pravice do poštenega sojenja (6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP).

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijana sklepa ni uspel, še ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. V konkretnem primeru tudi ni bilo mogoče ugotoviti, da bi bila katera od strank neenakopravno obravnavana v primerjavi z drugo niti da bi odločitev sodišča odstopala od ustaljene sodne prakse, zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ni bila kršena.

3.Ker je Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi, ni posebej odločalo o predlogu za zadržanje.

4.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) ter na podlagi prve alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude