Jedro

Posebne (kvalifikatorne) okoliščine morajo po določbi 89. člena ZDR organi delodajalca ugotavljati že v disciplinskem postopku, ker sicer ni dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja (4. člen, točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije št. 158. MOD). Če posebne okoliščine niso ugotovljene in dokazane, mora sodišče sklepe delodajalca - tožene stranke - razveljaviti, ker ni dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ugotavljanje in dokazovanje teh okoliščin šele v delovnem sporu bi - ob zgoraj navedeni predpostavki - bilo v škodo delavcu, zaradi česar bi bilo kršeno načelo prepovedi spremembe v njegovo škodo (prepoved reformatio in peius).

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je tožnik dne 19. in 20.9.1990 prisvojil 17 kg brancinov. S tem je storih hujšo kršitev delovne obveznosti po 5. točki 113. člena ("nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi") in po 8. točki istega člena ("zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila") Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik). Na podlagi določbe 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso dokazane posebne (tako imenovane kvalifikatorne) okoliščine, ki so pogoj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da disciplinski organi tožene stranke teh okoliščin niso ugotavljali. Zaradi tega je sklepe disciplinskih organov tožene stranke razveljavilo v delu o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja in tožniku izreklo ukrep javni opomin. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 21.11.1990, temveč je trajalo do 31.10.1995 in mu do navedenega dne prisodilo tudi vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno. Soglašalo je z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da posebnih okoliščin po 89. členu ZDR disciplinski organi tožene stranke niso ugotavljali, sodišče prve stopnje pa jih tudi ni ugotovilo v dopolnjenem dokaznem postopku. V zvezi z razlago določb ZDR (in tudi Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja) in Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (v nadaljevanju: Konvencija) o dokaznem bremenu v zvezi z resnim razlogom za prenehanje delovnega razmerja je sprejelo stališče, da te okoliščine lahko delodajalec dokazuje tudi v sodnem delovnem sporu. Če bi bilo drugače, bi moral zakonodajalec to izrečno urediti, vendar tega ni storil. Tudi posebne (kvalifikatorne) okoliščine je dovoljeno ugotavljati tudi v delovnem sporu. O načelu prepovedi spremembe v škodo delavca (prepoved "reformatio in peius") in o njegovi povezanosti z dokazovanjem navedenih okoliščin in resnosti razlogov za prenehanje delovnega razmerja, sodišče druge stopnje ni sprejelo stališča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi vseh revizijskih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno, njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče druge stopnje ni rešilo predmeta pritožbe, ker ni navedlo prepričljivih razlogov, temveč je povzelo le razloge iz sklepa revizijskega sodišča, opr. št. VIII Ips 23/99. Sodišča so z različnimi odločitvami spreminjala sodno prakso, kar je v nasprotju z osnovnimi načeli prava in z moralo. Zmotno je stališče, da posebnih okoliščin iz 89. člena ZDR disciplinski organi tožene stranke niso ugotavljali. Ker te okoliščine sodijo v dejansko podlago, so vse posledice-okoliščine (povzročena večja škoda, oteženo poslovanje delodajalca) organi ugotovili in jih pri odločanju tudi upoštevali. V zvezi z navedeno določbo ZDR sta torej sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Sicer pa po mnenju revidenta okoliščin iz 89. člena ZDR ni bilo treba ugotavljati, ker je bilo ves čas jasno, da je tožnik kradel in zlorabil svoj položaj. Okoliščin iz navedene določbe ZDR ni mogoče dokazovati, ker so preveč splošne in nedorečene. Teh okoliščin tudi več ni mogoče uspešno dokazati. Dejanje, ki ga je storil tožnik, ima elemente kaznivega dejanja, zato v takšnih primerih dokazovanje posebnih okoliščin ni potrebno. Revident je trdil, da mu je nastala večja materialna škoda, da je bil bistveno moten delovni proces in da ima dejanje tožnika elemente kaznivega dejanja.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navajala, da je potrebno najprej ugotoviti, ali je bilo predloženo pooblastilo po določbi drugega odstavka 95. člena ZPP in da revizija utemeljuje le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po vložitvi revizije s sklepom, opr. št. Pd 83/2000-98 z dne 6.1.2001, na podlagi določbe drugega odstavka 95. člena ZPP (ki se v tem postopku uporablja na podlagi njegovega drugega odstavka 498. člena), pozvalo toženo stranko, da predloži novo pooblastilo za revizijo. To je tožena stranka storila (list. št. 224 in 225 spisa).

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato revizijsko sodišče sme na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusiti samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revident v uvodnem delu revizije uveljavlja vse revizijske razloge, torej tudi razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 370. člena ZPP). Revident bi moral, da bi lahko dosegel obravnavanje tega revizijskega razloga, navesti najmanj razloge za uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka. Revident tega ni storil, temveč je na splošno trdil, da sodišče druge stopnje ni rešilo predmeta pritožbe. Katero kršitev bi pri tem naj storilo sodišče druge stopnje in kakšni bi naj bili razlogi za to, revident ni navedel. Zato revizijsko sodišče v zvezi s tem razlogom izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je zato vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. Navedb revidenta, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve o storitvi disciplinske kršitve (2. in 3. stran revizije) in na obstoj posebnih (kvalifikatornih) okoliščin (3. in naslednje strani revizije) zato revizijsko sodišče ni smelo obravnavati. V to skupino razlogov sodi tudi dokazna ugotovitev sodišča prve stopnje, da disciplinska komisija tožene stranke posebnih okoliščin ni ugotavljala (predzadnji odstavek na 6. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V času, ko je tožnik storil očitani kršitvi delovnih obveznosti, to je dne 19. in 20.9.1990, je že veljala določba 89. člena ZDR (zakon je začel veljati dne 24.4.1990), veljale pa so tudi določbe Konvencije, ki jo je nekdanja država SFRJ ratificirala dne 14. maja 1984, Republika Slovenija pa jo je sprejela v svoj pravni red z Aktom o notifikaciji nasledstva (Uradni list RS, št. 15/92, Mednarodne pogodbe).

V času storitev hujših kršitev delovnih obveznosti je veljalo tudi načelo prepovedi "reformatio in peius", torej načelo, ki pomeni, da določene odločitve ni dovoljeno spremeniti v škodo tistega, ki je vložil pravno sredstvo (374. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, 359. člen ZPP), če ga je vložil samo on. Za presojo, ali je bilo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo, je tudi pomembno, da je tožena stranka v 116. členu Pravilnika uredila obvezen (beseda: mora) izrek disciplinskega ukrepa le za hujše kršitve delovnih obveznosti iz 1. točke 113. člena ("neopravičeno izostajanje z dela nad pet delovnih dni v šestih mesecih"). To pomeni, da je za zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja potrebno za vse hujše kršitve iz 113. člena Pravilnika (torej tudi za tiste, ki so bile očitane tožniku, ker se zanje lahko izreče najhujši ukrep) ugotavljati posebne (kvalifikatorne) okoliščine. Če te okoliščine niso ugotovljene, delodajalec (tožena stranka) ne more dokazati resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja po 4. členu (v zvezi s točko a) drugega odstavka 9. člena) Konvencije.

V 4. členu Konvencije je določeno, da po volji delodajalca lahko delavcu preneha delovno razmerje le zaradi resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja. Pojem "obnašanje delavca" kaže nedvomno tudi na njegovo izpolnjevanje delovnih obveznosti, oziroma na kršitev teh obveznosti, kar lahko pomeni delavčevo disciplinsko odgovornost. Prenehanje delovnega razmerja mora torej biti - kot določa prvi odstavek 9. člena Konvencije - opravičeno. Dokazno breme o tem, da je razlog za prenehanje delovnega razmerja resen in opravičen, je po določbi točke a) drugega odstavka navedenega člena Konvencije, na delodajalcu. Resnost razloga za prenehanje delovnega razmerja v primerih, ko se po notranjih aktih delodajalca disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče, delodajalec lahko dokaže le v primeru, če so bile ugotovljene posebne okoliščine, ki so navedene v 89. členu ZDS. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da te okoliščine niso bile podane, sodišče druge stopnje pa je takšnemu dokaznemu zaključku potrdilo. Revizija - ne glede na to, katero stališče o tem v katerem postopku se te okoliščine ugotavljajo oziroma dokazujejo - torej ni utemeljena.

Revident sodiščem (predvsem Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, v nadaljevanju: VS RS) očita, da so spreminjala sodno prakso, kar pomeni očitek kršitve določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije o enakem varstvu pravic.

VS RS je že v sodbi opr. št. VIII Ips 58/94 z dne 23. aprila 1996 sprejelo stališče, ki izhaja iz njegove obrazložitve, da morajo posebne (kvalifikatorne) okoliščine ugotavljati organi delodajalca. To stališče je bilo nato obrazloženo v številnih sodbah VS RS (npr. v zadevah VIII Ips 82, 243 in 262/98, 109/99) od katerih so bile nekatere objavljene v Zbirki odločb Delovno-socialnega oddelka VS RS, 1998-2000 (npr. na straneh: 49, 295, 303, 307, 311 in 317). V zvezi z ugotavljanjem posebnih okoliščin iz 89. člena ZDR v postopku pri delodajalcu, je bil obrazložen tudi pomen načela prepovedi odločanja v škodo delavca (prepoved "reformatio in peius") (prvič v sodbi VS RS, opr. št. VIII Ips 41/95 z dne 14.5.1996, Odločbe Delovno-socialnega oddelka VS RS, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998, s. 135 do 137, nato pa še v več odločbah, npr. v zadevah VIII Ips 86/96 in 76/98). Ugotavljanje posebnih okoliščin je neposredno povezano z načelom prepovedi "reformatio in peius".

Temeljni sklep, ki iz določb 374. člena ZPP-77 oziroma 359. člena ZPP izhaja v zvezi z ugotavljanjem okoliščin iz 89. člena ZDR, je, da bi bilo ugotavljanje teh okoliščin šele v delovnem sporu, v škodo delavcu. Tak sklep izhaja iz ugotovitve, da bi v primeru, če delodajalec posebnih okoliščin v disciplinskem postopku ni ugotavljal, sodišče moralo njegove izpodbijane odločitve razveljaviti, ker niso dokazani resni razlogi za prenehanje delovnega razmerja po določbah ZDR in Konvencije. Če bi bilo dovoljeno posebne okoliščine ugotavljati (šele) v sodnem delovnem sporu, bi - ob prej navedeni predpostavki - to (lahko) bilo v škodo delavcu zato, ker bi ob ugotovitvi teh okliščin pred sodiščem delavčev zahtevek bil zavrnjen kljub ugotovitvi, da za prenehanje delovnega razmerja ni bilo resnih razlogov, ker teh okoliščin delodajalec ni ugotavljal. Predmet delovnega spora je - kot je znano - dokončna odločba delodajalca, katere zakonitost se presoja glede na dejanske okoliščine in predpise, ki so podlaga tej odločitvi. Tak sklep je utemeljen tudi s procesnimi določbami prvega odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98, v nadaljevanju: ZDSS) o obsegu odločanja delovnega sodišča. Odločitvi sodišč druge in prve stopnje sta - ne glede na to, da sodišče druge stopnje zastopa o ugotavljanju posebnih okliščinah in dokaznem bremenu drugačno stališče kot to sodišče - torej materialnopravno pravilni.

K obrazloženemu je treba dodati, da je sodišče prve stopnje v sodbi, opr. št. Pd 679/94-50 z dne 9.11.1995, na podlagi določbe tretjega odstavka 68. člena ZDSS moralo soditi po določbah navedenega zakona. To pomeni, da postopek pri delovnem sodišču ni več nadaljevanje postopka pri delodajalcu (kot je veljalo iz določb prej veljavnih predpisov). Predmet presoje v delovnem sporu o zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti je torej tudi vprašanje, ali so bile v disciplinskem postopku pri delodajalcu dokazane posebne (kvalifikatorne) okoliščine po določbi 89. člena ZDR, ali je torej dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja po določbah 4. in 9. člena Konvencije. Če ugotovitev okoliščin iz 89. člena ZDR ni, ni resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja, kar pomeni, da ni bilo zakonite podlage za odločitev delodajalca. Prav za tak primer gre v tem sporu.

Tožena stranka torej mora pripisati vzroke za posledice njenih nezakonitih odločitev njenemu nestrokovnemu vodenju disciplinskega postopka, ne pa sodiščem.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, stroški torej niso bili potrebni. Zato je revizijsko sodišče o njih odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, kot v 2. točki izreka.