Jedro

Kadar obdolženec v tujini poda izjavo, da želi, da se ga izroči Sloveniji samo zaradi kaznivega dejanja navedenega v evropskem pripornem nalogu, ki ga je izdalo slovensko sodišče, ga je v Sloveniji mogoče preganjati, zoper njega izvršiti kazen in ga predati drugi državi članici samo zaradi tega kaznivega dejanja (načelo specialnosti). Za pregon ostalih kaznivih dejanj, ki jih je storil pred izročitvijo, če se obdolženec sklicuje na to načelo, mora sodišče pridobiti od tujih pristojnih pravosodnih organov soglasje za pregon obdolženca.

ZENPP je veljal od 1.5.2005 do 23.02.2008, ki je pričel veljati ZSKZDČEU, ZENPP pa se uporablja le za postopke izvršitve naloga, ki ga je pristojni organ Republike Slovenije prejel pred dnem začetka veljavnosti ZSKZDČEU. Oba zakona poznata načelo specialnosti kot tudi izjeme od tega načela.

Izrek

Pritožbi obdolženega B.V. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po I. odst. 217. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen osmih mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let in pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi A. d.o.o. v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plača škodo v znesku 19.983,53 EUR, pod pretnjo preklica pogojne obsodbe. Obdolženec je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka, oškodovana družba A. d.o.o. pa je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

V pravočasni pritožbi obdolženčeva zagovornica uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in obdolženca oprosti očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in še podredno, da sodbo spremeni tako, da določi daljšo dobo za odplačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 19.983,53 EUR. Obenem je zagovornica zaprosila, da se obdolženca oprosti plačila sodnih taks.

Obdolženec je pritožbeno uveljavljal povsem enake pritožbene razloge kot zagovornica, pri tem pa je prvostopnemu sodišču dodatno očital nespoštovanje načela specialnosti iz 8. in 9. člena Zakona o evropskem pripornem nalogu za prijetje in predajo (v nadaljevanju ZENPP), saj bi ga lahko sodišče prve stopnje obravnavalo le glede kaznivega dejanja za katero je bil izročen slovenskim pravosodnim organom, to je kaznivega dejanja pranja denarja po III., II. in I. odst. 252. člena KZ, iz preiskovalne zadeve Okrožnega sodišča v Celju opr. št. Kpr 113/2006. Višji državni tožilec je v vlogi z dne 13.11.2009, št. Ktp/0-II 194/09, na podlagi II. odst. 445. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagal, da sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dne 02.12.2009 odgovoril na predlog višjega državnega tožilca ter vztrajal na stališču, da ob upoštevanju načela specialnosti niso izpolnjene procesne predpostavke za sojenje pred sodiščem prve stopnje zaradi kaznivega dejanja goljufije po I. odst. 217. člena KZ.

V dopisu z dne 02.12.2009 je obdolženec zaprosil, da se ga povabi na sejo pritožbenega senata.

Kljub obdolženčevem predlogu, ga sodišče druge stopnje ni obveščalo o seji pritožbenega senata. Po I. odst. 378. člena ZKP lahko namreč obdolženec zahteva, da se ga obvesti o seji senata v pritožbi ali pa v odgovoru na pritožbo, kar pa obdolženec in njegova zagovornica nista storila. Tudi sicer pa se predmetna kazenska zadeva obravnava po določilih o skrajšanem postopku, ko se o seji senata obvesti stranki le v primeru, če predsednik senata ali senat spoznata, da bi bila njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari (I. odst. 445. člena ZKP). Ne predsednik senata in ne senat nista prišla do takšnega spoznanja, zato predlogu ni bilo potrebno ugoditi.

Obdolženčeva pritožba je utemeljena.

Po proučitvi dokaznega gradiva, razlogov izpodbijane sodbe in obdolženčevih pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da prvostopno sodišče ni razjasnilo dejanskega stanja glede vprašanja dovoljenosti kazenskega pregona zoper obdolženca zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po I. odst. 217. člena KZ, kar bi utegnilo posledično vplivati na kršitev kazenskega zakona v smislu 3. točke 372. člena ZKP, se pravi glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon zoper obdolženca.

Pred sejo pritožbenega senata je pritožbeno sodišče pridobilo relevantno dokumentacijo kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Kpr 144/2005 (prej opr. št. Kpr 113/2006), ki se nanaša na obdolženčevo izročitev Republiki Sloveniji v letu 2007 in sicer: zapisnik o zaslišanju B. V. v postopku izročitve pred Občinskim sodiščem v T. z dne 11.09.2007, sklep Višjega deželnega sodišča v M. z dne 18.09.2007, opr. št. ... in odredbo Generalnega državnega tožilstva v M. z dne 19.09.2007, opr. št. ... Iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da je bil obdolženec dne 11.09.2007 zaslišan pred sodnikom občinskega sodišča v T., na podlagi evropskega naloga za prijetje izdanega po Okrožnem sodišču v Celju dne 07.09.2007, pod opr št. Kpr 113/2006, za njegovo izročitev iz N. v S., zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po III., II. in I. odst. 252. člena KZ. Na zapisnik je obdolženec podal izjavo, da želi, da se ga izroči samo zaradi tega kaznivega dejanja. S sklepom z dne 18.09.2007 je kazenski senat Višjega deželnega sodišča v M. dopustil izročitev obdolženca slovenskim organom pregona zaradi kaznivih dejanj, navedenih v evropskem nalogu za prijetje, izdanem po Okrožnem sodišču v Celju dne 07.09.2007, opr. št. Kpr 113/2006, po katerem se mu je očitalo: „da je v času od 25.03.2004 do 07.05.2004 storil kaznivo dejanje goljufije v škodo družb/leasing hiš H. L. d.o.o. L., R. L. d.o.o. L., S. L. d.o.o. L., S. L. d.o.o. L. in B. A. C. d.d. L., na območju M. in C. v S. in v G. v A. v sostorilstvu z A. G. in G. M. kot edini družbenik in pooblaščen zastopnik za transakcijski račun podjetja E. d.o.o. V., TRR štev.: ... vodenem pri R. K. B., d.d. M., je na podlagi fiktivnih bančnih/swift – nalogov izvedel pet nakazil v protivrednosti 102.345.675,00 SIT in sicer v dobro bančnega računa pravne osebe E., na račun štev. ..., pri V. B., S., bančna štev:..., dne 25.03.2004 nakazilo v višini 77.942,00 EUR (prenos s TRR 18.569,681,50 SIT) dne 31.03.2004 nakazilo v višini 81.924,00 EUR (prenos s TRR 19.521.669,96 SIT) dne 16.04.2004 nakazilo v višini 103.334,00 EUR (prenos s TRR 24.653.744,64 SIT) dne 24.04.2004 nakazilo v višini 94.069,74 EUR (prenos s TRR 22.450,684,15 SIT) dne 06.05.2004 nakazilo v višini 71.820,00 EUR (prenos s TRR 17.149,897,80 SIT) Del denarja v višini 30.233.165,00 SIT je dvignil v gotovini z navedenega TRR in sicer: dne 25.03.2004 dva dviga v gotovini v skupnem znesku 6.213.700,00 SIT dne 31.03.2004 dvig v gotovini v znesku 7.820.000,00 SIT dne 15.04.2004 dva dviga v gotovini v skupnem znesku 7.464.065,00 SIT dne 05.05.2004 in 06.05.2004 dva dviga v gotovini v skupnem znesku 8.735.400,00 SIT. Tako da je nato razpolagal v gotovini z zneskom v skupni višini 30.233.165,00 SIT.

Po odredbi Generalnega državnega tožilstva v M. je bila nato odrejena obdolženčeva izročitev slovenskim organom pregona zaradi kaznivega dejanja po citiranem evropskem nalogu za prijetje in predajo. Na odredbi je tudi poudarjeno, da se obdolženec ne odpoveduje načelu specialnosti.

Svet Evropskih skupnosti je 13.06.2002 sprejel Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje v postopkih predaje med državami članicami (v nadaljevanju Okvirni sklep). Okvirni sklep je bil zavezujoč za države članice, vsaka pa je lahko sama presodila, v kakšni obliki in na kakšen način bo njegovo vsebino vnesla v svojo zakonodajo. Vsebina Okvirnega sklepa je tako za Slovenijo postala zavezujoča z dnem ko je postala polnopravna članica Evropske unije dne 01.05.2004. Državni zbor R. S. je sprejel Zakon o evropskem nalogu za prijetje in predajo (v nadaljevanju ZENPP) dne 26.03.2004, veljati pa je začel 01.05.2005. Slovenski zakonodajalec se je odločil, da bo vsebino Okvirnega sklepa implementiral s posebnim zakonom, torej z ZENPP, in ne z morebitno spremembo določb ZKP. ZENPP je veljal od 01.05.2005 do 23.02.2008 (torej v času predaje obdolženca R. S. in začetka kazenskega postopka v predmetni kazenski zadevi), ko se je začel uporabljati Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (v nadaljevanju ZSKZDČEU). Tudi slednji pa v 1. točki III. odst. 3. člena v pravni red R. Slovenije prenaša Okvirni sklep. Glede na navedeno je seveda razumljivo, da je načelo specialnosti v obeh zakonih enako urejeno ter oba predpisujeta enake izjeme od tega načela. ZENPP (h. točka 2. člena) in ZSKZDČEU (4. člen), ki sta sicer lex specialis v odnosu do določb XXXI. poglavja ZKP, načelo specialnosti definirata enako in sicer, da to načelo pomeni, da se zahtevano osebo, ki je predana državi članici, ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali predati drugi državi članici zaradi drugega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo. ZENPP izjeme od načela specialnosti predpisuje v II. odst. 8. člena, ZSKZDČEU pa v 44. členu. Gre za primere, če oseba, ki je imela možnost oditi z ozemlja Republike Slovenije, tega ne stori v 45 dneh po svoji dokončni izpustitvi ali se v Republiko Slovenijo po odhodu znova vrne; če je za drugo dejanje, ki ga je oseba storila pred predajo, predpisana le denarna kazen; če se je oseba pred ali po predaji izrecno odpovedala ugodnosti načela specialnosti in če država članica, ki je osebo predala, soglaša s pregonom, izvršitvijo kazni ali predajo drugi državi članici zaradi drugega kaznivega dejanja, ki ga je oseba storila pred predajo.

Res je sicer kot je razvidno iz spisa, da se je obdolženec novembra 2008 nahajal v U., kar je izkazano z njegovim opravičilom in prošnjo za preklic glavne obravnave z dne 03.11.2008 (list. št. ...) ter zdravniškim potrdilom (list. št. ...), a ta okoliščina še ne pomeni, da se je v Slovenijo po odhodu znova vrnil (po dokončni izpustitvi) v smislu a. točke II. odst. 8. člena ZENPP oziroma 1. točke 44. člena ZSKZDČEU. Dokončna izpustitev namreč ne pomeni le izpustitve na prostost, ampak prenehanje vseh pravnih ovir, ki izvirajo iz kazenskega postopka oziroma sankcije, zaradi katere je bila oseba predana. 45-dnevni rok tako začne teči šele: od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka; od dneva pravnomočnosti oprostilne ali zavrnilne sodbe; od dneva pravnomočnosti sodbe, s katero je bila izrečena pogojna obsodba, pa sodišče obsojencu ni naložilo takih navodil, katerih izpolnjevanje bi terjalo njegovo zadrževanje na ozemlju Republike Slovenije; od dneva, ko je obsojenec, ki mu je bila izrečena kazen zapora, pogojno odpuščen, pa mu sodišče ni naložilo navodil, katerih izpolnjevanje bi terjalo njegovo zadrževanje na ozemlju Republike Slovenije. Takšno razlago pojma „dokončna izpustitev“ narekuje že sam izvirni tekst v angleškem jeziku, ki se glasi: „finally discharged“. 45-dnevni rok, ki bi lahko izključil uporabo načela specialnosti, za obdolženca torej sploh še ni začel teči, saj kazenski postopek, zaradi izvedbe katerega je bil izročen slovenskim organom pregona in v zvezi s katerim se je skliceval na načelo specialnosti, še ni bil zaključen oziroma se še vedno nahaja v fazi preiskave pred Okrožnim sodiščem v Celju, pod opr. št. Kpr 144/2005 (prej Kpr 113/2006). Kot izjemo od načela specialnosti pa ni mogoče uporabiti niti določb c. in d. točk III. odst. 27. člena Okvirnega sklepa, ko je sojenje zaradi drugega kaznivega dejanja dovoljeno tudi, kadar kazenski postopek ne daje podlage za uporabo ukrepov, vezanih na odvzem prostosti (c. točka) oziroma, kadar bi bila oseba kaznovana s kaznijo ali ukrepom, ki ni vezan z odvzemom prostosti, zlasti z denarno kaznijo ali kakim nadomestnim ukrepom, četudi bi lahko ta kazen ali ukrep povzročila omejevanje osebne prostosti (d. točka). Za storitev kaznivega dejanja goljufije po I. odst. 217. člena KZ je zagrožena kazen zapora do treh let. To, da je bila obdolžencu v predmetnem kazenskem postopku, ki je bil neupoštevajoč načelo specialnosti opravljen brez ustrezne procesne predpostavke, izrečena pogojna obsodba (z naloženim posebnim pogojem, pod pretnjo preklica), pa nikakor ne opravičuje uporabe d. točke II. odst. 27. člena Okvirnega sklepa, saj ima ta določba v mislih že pravnomočno izrečeno kazen ali ukrep, ki nista vezana z odvzemom prostosti.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da sodišče prve stopnje v predmetnem kazenskem postopku ni razjasnilo, ali je, glede na očiten obstoj načela specialnosti, pregon zoper obdolženca v predmetni kazenski zadevi sploh dovoljen oziroma ni odgovorilo na vprašanje ali so podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja goljufije po I. odst. 217. člena KZ. Takšna pomanjkljivost kazenskega postopka lahko posledično vpliva na kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Gre za procesno predpostavko, na katero je sodišče tekom kazenskega postopka dolžno paziti po uradni dolžnosti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da se obdolženec sklicuje na načelo specialnosti ter zaenkrat tudi niso podane izjeme od tega načela, ki so odvisne od obdolženčevega ravnanja po dokončni izpustitvi (v smislu zgoraj obrazloženega), pridobiti od pristojnih pravosodnih organov Zvezne Republike Nemčije soglasje za pregon obdolženca tudi zaradi kaznivega dejanja goljufije iz predmetne kazenske zadeve, ki ga je storil pred predajo po citiranem evropskem nalogu za prijetje in predajo. Šele po zanesljivi presoji glede dovoljenosti kazenskega pregona oziroma po pridobitvi ustreznega soglasja, pa bo lahko sodišče prve stopnje odločilo o tem, ali so podane vse procesne predpostavke za izvedbo predmetnega kazenskega postopka.

Glede na sprejeto odločitev, sodišče druge stopnje ostalih pritožbenih navedb obeh pritožnikov ni moglo presojati, bo pa moralo le-te na ustrezen način v morebitnem novem sojenju ovrednotiti sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo v obdolženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (II. odst. 98. člena ZKP).