Jedro

Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da nesporno dejstvo, da se je tožnik nahajal v več varnih državah, skozi katere je pripotoval do Slovenije, in v njih ni zaprosil za azil ter da je za azil zaprosil v Grčiji, pa jo zapustil, še preden je bilo o njegovi prošnji odločeno, kaže na njegovo nesodelovanje v postopku.

Kot razlog za zapustitev Grčije pred koncem postopka je tožnik navedel, da je v Solunu prejel dokument, v katerem je pisalo, da sem mora vrniti na otok Chios, česar pa ni hotel storiti, saj je to mali otok, kjer si tako rekoč zaprt in tam „nimaš kaj za delati“. To pa po presoji sodišča niso opravičljivi razlogi za zapustitev države pred koncem postopka odločanja o mednarodni zaščiti.

Izrek

I. Tožba ni utemeljena.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju El Hoceima, zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1pridrži na prostore in območje Centra za tujce, in sicer od ustne naznanitve 28. 3. 2018 ob 12.15 uri do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka med drugim navaja, da so policisti tožnika prejeli 26. 3. 2018 v Novi Gorici, in sicer se je v podvozju avtobusa pripeljal iz Bosne in Hercegovine preko Hrvaške. Povzema tožnikov opis poti, po katerem je najprej prišel legalno, s potnim listom v Turčijo, od koder naj bi preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Srbije, Bosne in Hercegovine in Hrvaške prišel v Slovenijo, ter njegove navedbe, da so mu vsi dokumenti padli v morje, da v Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak so mu tam zgolj vzeli prstne odtise, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker ga tam ne bi sprejeli, in da je namenjen na Nizozemsko, k stricu. Po preverjanju v bazi Eurodac je toženka ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo za mednarodno zaščito že zaprosil v Grčiji. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa še izhaja, da bo toženka pristojnim organom Grčije 29. 3. 2018 poslala prošnjo za ponovni sprejem v obliki standardnega obrazca.

3. Izrečeni ukrep utemeljuje s sklicevanjem prvo in peto alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi z drugim odstavkom 28. člena in točko (n) 2. člena Uredbe Dublin III, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, Recepcijsko direktivo2 in 68. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Navaja, da vse navedeno (večletno ilegalno prehajanje mej držav EU, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito (Hrvaška, Srbija) ali je zaprosil, pa ni počakal na odločitev (Grčija), ter tožnikova navedba, da je njegova ciljna država Nizozemska) ter dejstvo, da njegova identiteta ni izkazana, potrjuje njeno prepričanje, da je ukrep utemeljen na prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Prav tako obstaja po mnenju toženke znatna nevarnost, da bi tožnik tako, kot vse predhodne države, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članice EU, kar je razlog za izrek ukrepa omejitve gibanja po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ocenjuje, da tožnikovo pojasnilo, zakaj je pobegnil iz Grčije, kjer naj bi po podatkih iz baze EURODAC zaprosil za mednarodno zaščito, ni prepričljivo, in da tako tožnikovo ravnanje in njegovo nadaljnjo nelegalno prehajanje državnih mej kaže na okoliščino nesodelovanja v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Sklicuje pa se tudi na okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nezakonito prehajanje državnih mej, nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji). Trdi, da okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja, kažejo na utemeljen sum, da bo v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in onemogočil predajo odgovorni državi članici. Za nadaljevanje postopka naj bi bilo zato nujno, da se tožniku omeji gibanje. Pojasnjuje še, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa s pridržanjem na območju Azilnega doma, ki glede na režim varovanja prosilcu ne preprečuje možnosti, da dom po svoji volji zapusti. Glede na to, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in da je že zaprosil za mednarodno zaščito, na dokončanje postopka pa ni počakal, ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo po Uredbi Dublin III.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da morajo biti za izkazovanje pogoja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izpolnjeni trije kumulativni pogoji (da je konkretno navedeno dejstvo, ki ga tožnik navaja in ki ga bo organ preverjal, da obstoji povezava med ugotavljanjem dejstva in omejitvijo gibanja in da organ obrazloži, zakaj brez omejitve gibanja tega dejstva ne bi mogel ugotoviti), ki v konkretnem primeru niso izkazani.

5. Poleg tega pri tožniku na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, prvega odstavka 68. člen ZTuj-2 in sodne prakse ni mogoče sklepati, da obstaja znatna nevarnost pobega. S tem, ko je zapustil Grčijo in Hrvaško, niso izpolnjeni objektivni kriteriji „po tretji do pete alineje“ navedene določbe ZTuj-2. Trdi, da je tožnik prepričljivo opisal razmere v Grčiji, glede Bosne in Hercegovine in Hrvaške, kamor naj bi se ga vrnilo, pa se dejansko stanje sploh ni ugotavljalo. Res je, da je navedel, da je namenjen na Nizozemsko, k stricu, vendar pa bi v Republiki Sloveniji počakal na odločitev, če bi imel možnost zaposlitve. Izpolnil je sicer nekatere milejše okoliščine nevarnosti pobega iz drugega odstavka 86. člena ZTuj-2 (pravilno 68. člena, op. sodišča), ki pa ne zadostujejo za oceno znatne nevarnosti po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Meni, da je toženka uporabila napačno podlago za pridržanje. Trdi, da tožnik evidentno ni begosumen in da lahko nadaljnje odločitve počaka v Azilnem domu, izpodbijani sklep pa pomeni tudi neupravičen poseg v njegovo osebno svobodo.

6. Hkrati s tožbo sodišču predlaga, naj na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce. Meni, da je izkazal, zakaj v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za odvzem prostosti, ki pomeni poseg v njegovo osebno svobodo, ta poseg pa nepopravljivo škodo. Dodaja, da poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah očitno pomeni težko popravljivo škodo. Ker mora sodišče v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, pa meni, da brez izdaje začasne odredbe tega varstva ne bo imel. 7. Toženka v odgovoru na tožbo na tožbo vztraja pri stališčih iz izpodbijanega sklepa. Dodatno pojasnjuje še ureditev varovanja v azilnem domu in razloge za omejitev gibanja na Center za tujce v Postojni. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožnik v odgovoru na navedeno vlogo navaja, da prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo in vztraja pri stališčih, kot jih je navedel že v tožbi. Glede navedbe toženke, da Centra za tujce ni mogoče enačiti z zaporom navaja, da je tožniku svoboda omejena enako, kot v ostalih zaporih zaprtega tipa v državi.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka tožniku pravilno in zakonito izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi prve in pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 10. Na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sodišče sledi tožbenim trditvam, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016. 11. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja) oziroma v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (peta alineja). Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

12. Razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Toženka je obstoj očitnega dvoma v tožnikovo identiteto oprla izključno na okoliščino, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo brez kakršnega koli dokumenta, poleg tega pa niti ob prihodu v Republiko Slovenijo, niti kasneje ni predložil nobene druge listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Sodišče se načeloma strinja s toženko, da taka okoliščina lahko vzbudi dvom v tožnikovo identiteto, saj je mogoče to identiteto ugotavljati izključno na podlagi tožnikove izjave. Teh okoliščin v ničemer ne spreminjajo tožnikove tudi sicer neprepričljive navedbe na glavni obravnavi, zakaj osebnih dokumentov nima (navaja, da je vse dokumente izgubil medtem, ko je plaval proti Grčiji) oziroma da drugih dokazil, s katerimi bi dokazoval svojo identiteto, ne more priskrbeti oziroma da bi jih priskrbel težko. Navedene okoliščine namreč ostajajo nespremenjene do tedaj, ko bo tožniku dejansko uspelo predložiti osebne dokumente oziroma drugo dokazilo, ki bo dokazovalo njegovo identiteto. Vendar pa te okoliščine same po sebi le stežka dosegajo pravni standard „očitnosti“, ki ga za dvom v istovetnost v zvezi z omejitvijo gibanja postavlja prej navedeno zakonsko besedilo, sploh pa v primeru, kot je obravnavni, ko je iz baze EURODAC razvidno, da se je tožnik že v Grčiji predstavljal z istimi podatki. Razlogi, ki jih v tem pogledu navaja toženka, po presoji sodišča zato ne dosegajo zakonskega standarda očitnosti, kar pomeni, da pogoj iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v obravnavnem primeru ni podan.

13. Kot rečeno, je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe tudi peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III.

14. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstoji znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pojem “nevarnosti pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev ni posebej uredil, vendar pa po prevladujočem stališču Upravnega in Vrhovnega sodišča (prim. npr. prej omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016) ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma “nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu ZTuj-2. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v več odločbah opozorilo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, temveč le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, torej najmanj kriterije iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Res je, da so bila navedena stališča Vrhovnega sodišča RS sprejeta v času veljavnosti ZMZ, v obravnavanem primeru pa je bilo pridržanje odrejeno po uveljavitvi ZMZ-1, kar pa po presoji sodišča na odločitev ne vpliva. Tako kot ZMZ, tudi ZMZ-1 ni posebej opredelil objektivnih kriterijev, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca na podlagi okoliščin vsakega posameznega primera. Zato po presoji sodišča tudi po uveljavitvi ZMZ-1 ostajajo edini zakonsko opredeljeni kriteriji, po katerih se ugotavlja nevarnost pobega tujca tisti, ki so določeni v 68. členu ZTuj-2, in so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III.

15. Tožnik neutemeljeno navaja, da toženka razloga iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v obravnavnem primeru ni izkazala.

16. V konkretnem primeru toženka tožnikovo begosumnost utemeljuje na peti alineji prvega odstavka in prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnikovo nesodelovanje v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2) utemeljuje z navedbo, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah članicah EU (Grčija Hrvaška), pa tudi ostalih evropskih državah (Makedonija, Srbija, Črna Gora, Albanija, Bosna in Hercegovina), pa v njih ni zaprosil za azil oziroma je v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, pa jo zapustil, še preden je bilo o njegovi prošnji odločeno, za kar ni navedel opravičljivih razlogov. Dodatno jo utemeljuje še na prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, saj ni sporno, da je tožnik nezakonito prehajal državne meje in da v Republiki Sloveniji nima možnost prebivanja.

17. Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da nesporno dejstvo, da se je tožnik nahajal v več varnih državah, skozi katere je pripotoval do Slovenije, in v njih ni zaprosil za azil ter da je za azil zaprosil v Grčiji, pa jo zapustil, še preden je bilo o njegovi prošnji odločeno, kaže na njegovo nesodelovanje v postopku. Sodišče se strinja z navedbo toženke, da se od vsakega prosilca za mednarodno zaščito pričakuje, da za zaščito zaprosi v prvi zanj varni državi, in da je od prosilca povsem mogoče in razumno pričakovati, da v varni državi počaka na odločitev. Tožnik je sicer v postopku zanikal, da bi v Grčiji sploh zaprosil za mednarodno zaščito, kar je sprva zanikal tudi na zaslišanju pred sodiščem. Kasneje pa je na istem zaslišanju pred sodiščem izjavil, da je v Grčiji res zaprosil za mednarodno zaščito, vendar jo je zapustil, preden je bilo o njej odločeno, kar vzbuja dvom tudi v siceršnjo verodostojnost tožnikov izjav. Kot razlog za zapustitev Grčije pred koncem postopka je navedel, da je v Solunu prejel dokument, v katerem je pisalo, da sem mora vrniti na otok Chios, česar pa ni hotel storiti, saj je to mali otok, kjer si tako rekoč zaprt in tam „nimaš kaj za delati“. To pa po presoji sodišča niso opravičljivi razlogi za zapustitev države pred koncem postopka odločanja o mednarodni zaščiti in tudi po presoji sodišča kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku in posledično begosumnost, sploh pa ob upoštevanju ostalih okoliščin v tožnikovem primeru, in sicer, da ni sporno, da je nezakonito prehajal državne meje, da ni sporno, da v Republiki Sloveniji nima možnosti prebivanja, da ni sporno, da je njegova ciljna država Nizozemska, saj tako navaja ves čas postopka, potrdil pa je tudi na ustnem zaslišanju pred sodiščem. Na vprašanje sodnice, zakaj je v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito pa ni znal odgovoriti. Sodišče zato pritrjuje ugotovitvi toženke, da je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito predvsem zato, ker so ga tu pač ujeli policisti in da v Sloveniji ne želi ostati, ker je njegova ciljna država Nizozemska. Tožnikova navedba na zapisnik o njegovi seznanitvi s pridržanjem z dne 20. 3. 2018 , da bi v Republiki Sloveniji ostal, če bi tu našel zaposlitev, sodišča v nasprotno ne prepriča. 18. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pojasnjeno tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Toženka se je pri obrazložitvi tega ukrepa sklicevala tudi na ugotovljene okoliščine obravnavnega primera, in sicer, da je tožnik že prehajal meje na nedovoljen način, da je na območju EU že zaprosil za mednarodno zaščito, pa ni počakal na odločitev in ni spoštoval navodil tamkajšnjih organov, tem razlogom pa sodišče dodaja še okoliščino, ki jo je prav tako ugotovila že toženka in s katero se sodišča strinja, kar je predhodno obrazloženo, da tožnikova ciljna država ni Republika Slovenija, ampak Nizozemska in da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil zato, ker so ga prijeli policisti, razlogov, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito, pa sodišču na zaslišanju ni znal pojasniti. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

19. V zvezi s tožbenim očitkom, da obravnavani ukrep nesorazmerno posega v tožnikovo osebno svobodo, sodišče poudarja, da ukrep pridržanja na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 omogoča, da prosilec ostane na voljo pristojnemu organu zlasti zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33. Pri tem je potrebno poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja njegove identitete in razlogov, ki upravičujejo njegovo prošnjo, kar pomeni, da mora, kadar je to mogoče, predložiti potrebna dokazila, ter podati zahtevana pojasnila in informacije.

20. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

21. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče RS po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

22. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.