Jedro

Katere so tiste odločitve, v zvezi s katerimi naj bi pritožbe reševala arbitražna komisija, iz statuta ni mogoče ugotoviti. Da bi bil sodni postopek v določenem sporu izključen zaradi pristojnosti arbitraže, pa bi morala pogodba (dogovor) o arbitraži jasno določiti, glede reševanja katerih sporov je predvidena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v uvodoma navedeni zadevi ter zato razveljavilo opravljena dejanja in tožbo zavrglo. Tožniku je naložilo, da je dolžan prvi toženi stranki povrniti 279,08 EUR stroškov postopka, drugi toženi stranki pa 194,82 EUR. Odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da statut Sindikata predvideva za reševanje sporov med člani sindikata ter med člani sindikata in samim sindikatom pristojnost arbitraže. Proti sklepu se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja besedilo 50.čl. Statuta sindikata, ki govori o arbitraži ter povzema besedilo 460.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede tega, za katere spore lahko stranke s pogodbo določijo pristojnost arbitraže. Pritožba poudarja, da gre v obravnavani zadevi za spor glede zakonitosti volitev ter predčasne razrešitve tožnika, kar po naravi stvari ni spor iz pogodbenega razmerja, s katerim bi stranke lahko prosto razpolagale. Zato arbitraža za tovrstni spor po ZPP ni dopustna. Tudi iz samega besedila 50.čl. statuta, da arbitraža rešuje pritožbe na drugi stopnji, izhaja, da naj bi bil nek drug organ pristojen za prvostopenjsko reševanje sporov, ni pa navedeno kateri. Gre za poddefiniranost statuta, ker arbitražna pristojnost ni jasno opredeljena. V sporu pred delovnim sodiščem je bilo zavzeto stališče, da gre pri navedenem določilu statuta zgolj za pristojnost arbitraže glede interpretacije določb statuta. Zato je o sporu glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku odločalo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko delovno in socialno sodišče. Prva tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da gre med strankami za spor o civilnopravnem razmerju, glede katerega je mogoča sklenitev sodne poravnave, kar dalje pomeni, da je za rešitev takega spora možno dogovoriti tudi pristojnost arbitraže. Meni še, da 50.čl. statuta ni poddefiniran, saj jasno določa, da pritožbe na drugi stopnji rešuje tričlanska arbitražna komisija, v katero vsaka stranka imenuje po enega člana, tretji član pa se imenuje po skupnem izboru. Zatrjuje, da 50.čl. statuta nedvomno izključuje sodno pristojnost in da ga ni mogoče razlagati tako, da je arbitraža namenjena zgolj za interpretacijo določb statuta.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je na nezakonito sklicani izredni konferenci Sindikata bila sprejeta vrsta sklepov in zato zahteval njihovo razveljavitev. Gre za sklep, s katerim mu je bila izrečena nezaupnica in mu je zato prenehal mandat predsednika sindikata, sklep, s katerim mu je prenehalo delovno razmerje v sindikatu in se ga je izključilo iz članstva, ter sklep o imenovanju drugega toženca za novega predsednika sindikata in o imenovanju novih članov revizijske komisije in oseb, pristojnih za obveščanje. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da ni pristojno za odločanje v tem sporu, ker naj bi bila za njegovo rešitev predvidena arbitraža, temelji na 50.čl. Statuta, katerega besedilo je naslednje: “Pritožbe na drugi stopnji rešuje tričlanska arbitražna komisija, v katero vsaka stranka imenuje po enega člana, tretjega pa po skupnem izboru. Arbitražna komisija izvoli izmed sebe predsednika komisije. Odločitev arbitražne komisije je dokončna.“ Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožeče stranke, da gre za „poddefiniran“ člen statuta, saj ga ni mogoče jasno in nedvoumno razlagati v povezavi z ostalimi določbami statuta. Tako je na primer iz 11.čl. Statuta mogoče ugotoviti, da sklep o izključitvi ali črtanju člana iz sindikata sprejme predsednik sindikata, član pa se lahko pritoži na sindikalno konferenco. Vsaj za te spore je torej predviden poseben pritožbeni postopek na sindikalno konferenco. Katere so tiste odločitve, v zvezi s katerimi naj bi nato pritožbe reševala arbitražna komisija, iz statuta ni mogoče ugotoviti. Da bi bil sodni postopek v določenem sporu izključen zaradi pristojnosti arbitraže, pa bi morala pogodba (dogovor) o arbitraži jasno določiti, glede reševanja katerih sporov je predvidena, oziroma glede katerih sporov, ki utegnejo nastati iz določenega pravnega razmerja, naj bi bila pristojna (1.odst. 461.čl. ZPP). Odločitev prvostopenjskega sodišča, da ni pristojno za odločanje o zadevi, ker naj bi bila za reševanje obravnavanega spora pristojna arbitraža, je torej po oceni pritožbenega sodišča napačna. Pritožbi je zato ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje odločanje (3.odst. 365.čl. ZPP).