Jedro

Položaj tožečih strank je bil ob zaposlitvi v družbi X po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja družbe Y popolnoma enak, kot položaj delavcev, ki jim zaradi prevzema na delo k drugem delodajalcu preneha delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu. V obeh primerih gre za ukinitev določene dejavnosti, za prenehanje potrebe po delu vseh delavcev, ki so v tej dejavnosti delali, za nadaljevanje dela na istih delih, istih delovnih sredstvih in v istih delovnih prostorih pri novem delodajalcu. V obeh primerih je razlog za prehod ekonomske narave in v obeh primerih s tem soglašata oba delodajalca. V konkretnem primeru je bil dogovor o prevzemu delavcev dosežen že pred uvedbo stečajnega postopka, tako da ni razumnega oziroma stvarnega razloga, da bi se položaj delavcev obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med delodajalcema, kljub temu da je bil sporazum o prezaposlitvi delavcev dosežen šele po uvedbi stečajnega postopka. Pri presoji dolžine odpovednega roka in višine odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožečim strankam podana s strani družbe X, je treba upoštevati tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, družbi Y.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo delno nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delu, ki določa datum prenehanja delovnega razmerja tožnikov I.L. in J.Ž. (pravilno: ugotovilo je nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi), ugotovilo, da tožnikoma delovno razmerje ni prenehalo 31.8.2006, ampak je trajalo do 23.11.2006 in naložilo toženi stranki, da tožnikoma I.L. in J.Ž. vpiše v delovni knjižici delovno dobo do tega datuma, jima obračuna bruto plače, odvede od njih davke in prispevke ter izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec in sicer I.L. v bruto znesku 2.171,69 EUR, J.Ž. pa v višini 2.131,33 EUR. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnikom obračuna in izplača razliko v odpravnini in sicer F.R. v znesku 8.175,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4.2007 do plačila, I.L. v višini 4.837,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2006 do plačila in J.Ž. v višini 4.747,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2006 do plačila. Višje zahtevke iz naslova plač in odpravnin je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožnikom povrne stroške postopka, vsakemu v znesku 621,38 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bili tožniki kar dvakrat prevzeti na delo k drugemu delodajalcu – dne 1.4.1993 in 11.11.1996. Posledično je tudi višino plač in odpravnine napačno določilo. Kršilo naj bi pravila pravdnega postopka, ker ni zaslišalo pravočasno predlagane priče B.O., stečajnega upravitelja družbe V.C. d.o.o., v stečaju, ki bi osvetlil dogajanje v zvezi z zaposlitvami delavcev ob uvedbi stečaja. O tem bi lahko izpovedal tudi J.K., direktor družbe V. d.d., prav tako pravočasno predlagan za pričo. Sporazum z dne 19.4.1993 ni podlaga za uveljavljanje pravic tožnikov glede štetja delovne dobe. V izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, kdo, kdaj in kako je tožnikom garantiral spoštovanje delovne dobe, kot da niso spremenili zaposlitve. Sodišče prve stopnje se sklicuje na najemne pogodbe, ki jih ni vpogledalo in ki so omenjene v izvensodni poravnavi z dne 22.10.1996. Izpovedi tožnikov, da so delali med 1.4.1993 in 12.5.1993 oziroma 14.5.1993 ter med 3.12.1993 in 17.1.2004 so brez podlage in v nasprotju z vpisi v delovne knjižice. V I. d.o.o. tožniki niso bili prevzeti zaradi ukinitve dejavnosti v V. d.d., ampak jih je dne 11.11.1996 družba zaposlila kot novi lastnik proizvodnih sredstev, družba V. d.d. pa je obstajala naprej in posluje še danes. Pritožba nadalje meni, da ni nikakršne kontinuitete, če ni ne pravnega nasledstva ne prevzema delavcev. Ni šlo za prevzem po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, ki je začela veljati 1.7.1993. Pred tem zakonske podlage za prevzem niti ni bilo, zlasti ne v 15. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ,št. 60/89, 42/90), na katerega se izpodbijana sodba sklicuje, saj pred 1.7.1993 ni bilo splošnega akta, ki bi določal pogoje in primere prevzema k drugemu delodajalcu. Določba ZTPDR je bila presplošna, da bi lahko predstavljala edino pravno podlago. Torej pogojev za prevzem delavcev v aprilu 1993 ni bilo, pa tudi ne v letu 1996, čeprav sodišče kot podlago za slednje navaja izvensodno poravnavo z dne 22.10.1996, ki ni zajela vseh zaposlenih v V. d.d., pač pa le delavce po seznamu, ki ga sodišče ni vpogledalo, ker ga v spisu ni, pač pa se nahaja v drugem spisu, to je Pd 138/2004. Napačno je stališče, da prekinitev zaposlitve tožnikov med 1.4.1993 in 1.2.1994 ni prekinila delovnopravne kontinuitete. Tožniku F.R. je dne 3.12.1993 prenehalo delovno razmerje po volji delodajalca, zato je imel v skladu s tedanjo delovnopravno zakonodajo pravico do odpovednega roka in odpravnine. V zvezi s tem opozarja na sodbo VDSS opr. št. Pdp 447/2004, v kateri je zavzeto stališče, da se v primeru prekinitve delovnega razmerja šteje le obdobje zaposlitve pri zadnjem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je materialno pravo napačno uporabilo tudi zato, ker ni upoštevalo Direktive sveta Evrope 2001/23/ES. Z izpodbijano sodbo je po mnenju pritožnika kršeno načelo enakega varstva pravic, saj je sodišče določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Zakona o delovnih razmerjih in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo interpretiralo arbitrarno in jih uporabilo retroaktivno. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo in materialno pravo pravilno uporabilo. Tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo.

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana s tem, da sodišče ni zaslišalo pravočasno predlaganih prič B.O. in J.K., je neutemeljen. Sodišče po lastni presoji odloči o tem, kateri dokazi se bodo izvedli za ugotovitev odločilnih dejstev. To pravico mu daje 2. odstavek 213. člena ZPP. Zato ne krši določb postopka, če ne izvede vseh predlaganih dokazov. Kršitev bi bila podana le v primeru, če bi zavrnilo pravočasno podan dokazni predlog, ne da bi obrazložilo, zakaj ga je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP) in bi to vplivalo na zakonitost odločitve. Te kršitve pa sodišče prve stopnje ni storilo. Obrazložilo je, da so izvedeni dokazi nudili zadostno podlago za odločitev, zato izvedba ostalih predlaganih dokazov ni bila potrebna (str. 13 obrazložitve).

Tožnika I.L. in J.Ž. sta v tem delovnem sporu zahtevala ugotovitev, da na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati že z iztekom 45 dnevnega odpovednega roka dne 31.8.2006, ampak šele 23.11.2006, zato jima mora tožena stranka priznati delovno dobo do 23.11.2006 in jo vpisati v delovno knjižico ter jima izplačati neizplačane plače ter razliko v odpravnini. Razliko v odpravnini zahteva tudi tožnik F.R. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka kljub večkratni zamenjavi delodajalca treba šteti, da tožnik I.L. od 19.5.1981, F.R. od 4.6.1979, J.Ž. pa od 2.12.1980 niso spremenili zaposlitve. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, saj so podprte z listinami, so naslednje: tožniki so se na navedene datume zaposlili v T.D. Kasneje se je podjetje preimenovalo v V.C. d.o.o. (v nadaljevanju V.C. d.o.o.). Tožnik F.R. je v delovnem razmerju ostal do 11.11.1079, ko je odšel na služenje vojaškega roka. Vrnil se je dne 1.3.1980 in ostal na delu vse do 1.4.1993, ko je bil nad delodajalcem uveden stečaj. Tožnika I.L. in J.Ž. sta ostala na delu brez prekinitve do 1.4.1993. Tožnik I.L. je z delom od 2.4.1993 nadaljeval v družbi V.P. d.o.o. do 10.11.1996. Tožnik J.Ž. je bil od 2.4.1993 do 13.5.1993 prijavljen na Republiškem zavodu za zaposlovanje, nato pa se je dne 14.5.1993, enako kot F.R., zaposlil v družbi V.D. d.d., ki se je dne preimenovala v V. d.d.. Z dnem 11.11.1996 so se vsi trije zaposlili v I. d.o.o., kasneje V.V. d.d., kjer so ostali vse do prenehanja delovnega razmerja z dne 31.8.2006 (I.L. in J.Ž.) oziroma 8.4.2007 (F.R.).

Tožnikom je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 26.6.2006. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je delavec upravičen do odpovednega roka (92. člen ZDR) in odpravnine (109. člen ZDR), ki sta oba odvisna od delovne dobe, napolnjene pri delodajalcu. V skladu s 4. odstavkom 92. člena ZDR se za delovno dobo pri delodajalcu šteje tudi delovna doba pri njegovih pravnih prednikih.

Med strankama ni bilo sporno, da je obdobje do 1.4.1993 obdobje zaposlitve pri istem delodajalcu. T.D., kjer so se tožniki zaposlili 4.6.1979 (F.R.), 2.12.1980 (J.Ž.) in 19.5.1981 (I.L.) in podjetje V.C. d.o.o., kjer jim je dne 1.4.1993 prenehalo delovno razmerje, sta ista pravna oseba. T.D. in njene temeljne organizacije so se preoblikovale v družbeno podjetje V.C. p.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 27.9.1989. Družbeno podjetje se je nato statusno preoblikovalo v d.o.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 19.12.1990. Preoblikovanje podjetja V.C. p.o. je bilo izvedeno na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 12.12.1990 in pogodbe o vlaganju, ki je bila istega dne sklenjena med tem podjetjem in družbo V.D. d.o.o..

Med strankama tudi ni bilo sporno, da so bili tožniki od 11.11.1996 dalje zaposleni pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sporno pa je, ali je mogoče obdobja prejšnjih zaposlitev upoštevati pri uveljavljanju pravic, izhajajočih iz napolnjene delovne dobe pri delodajalcu. Zlasti pritožba izpostavlja vprašanje zaposlitve v družbi V. d.d. (prej V.D. d.d.) in V.P. d.o.o. ter razmerje teh družb do družb V.C. d.o.o. (zaposlitev pred 1.4.1993) in I. d.o.o. (tožnikova zaposlitev po 10.11.1996). Obe spremembi zaposlitve je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo in tudi utemeljilo svoj zaključek o naravi prehoda tožnika od enega k drugemu delodajalcu. Pritožbene trditve o nasprotnem so neutemeljene.

Pritožba ima sicer prav, da med navedenimi družbami ni pravnega nasledstva. Vendar pa je treba upoštevati, da gre za zaposlitev v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Že pred uveljavitvijo Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS 39/93), ki je v 11. členu določala pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno pa tudi kasnejša SKPGd), se je prav na podlagi ZTPDR institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS že v zadevi opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13.5.1997, pa tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15.1.2008. Zato je pritožbeno zavzemanje, da ZTPDR ne predstavlja samostojne pravne podlage za to, neutemeljeno. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je v širšem smislu pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja.

S 1.4.1993 je bil nad družbo V.C. d.o.o. uveden stečajni postopek. Z dnem uvedbe stečaja je tožnikom in vsem ostalim delavcem že na podlagi zakona delovno razmerje prenehalo (1. odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ, št. 84/89).Delavci, ki jim je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, so se po dogovoru med sindikatom ..., Vlado RS in Skladom RS za razvoj zaposlili v dveh družbah – V.P. d.o.o. in V. d.d.. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z družbo V.C. d.o.o. v stečaju je bil sklenjen dne 19.4.1993 in je predvideval zaradi sanacije družbe V.C. d.o.o. ustanovitev treh novih družb – prva naj bi prevzela proizvodnjo papirja, druga proizvodnjo celuloze, tretja pa vzdrževanje. Čeprav iz citiranega sporazuma izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenesena na družbo V.P. d.o.o., ki je bila ustanovljena dne 16.7.1992, proizvodnja celuloze pa na družbo V.D. d.o.o. (kasneje d.d.), ki je bila ustanovljena že 18.1.1990. Čeprav stranke niso predložile najemnih pogodb, na podlagi katerih se je v navedenih dveh družbah nadaljevala proizvodnja papirja in celuloze, njihov obstoj izhaja iz izvensodne poravnave z dne 22.10.1996, pa tudi iz 4. člena pogodbe med V.C. d.o.o. v stečaju in I. d.o.o. z dne 18.7.1996. Če se sporazum ni izvajal povsem dobesedno, to še ne pomeni, da nima nikakršne veljave. V konkretnem primeru se niso ustanovile nove družbe, ki naj bi prevzele posamezne dele dejavnosti, kot je bilo predvideno, ampak se je prenos izvedel v že obstoječe družbe. Bistveno je, da je bil smisel sporazuma dosežen. Smisel pa ni bil v ustanavljanju novih družb, ampak v nadaljevanju proizvodnje in v zagotovitvi dela delavcem, ki so zaradi stečaja izgubili zaposlitev.

Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je bila ustanovitev družbe V.D. d.o.o. vpisana v sodni register dne 18.1.1990. Družba se je dne 24.11.1992 preoblikovala v delniško družbo, dne 20.5.1993 pa je spremenila firmo v V. d.d.. To je razvidno iz vpisa v sodni register z dne 20.5.1993. Tožnika F.R. in J.Ž. k družbi V.D. d.d. nista prešla na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Vendar pa je pravilna smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve v družbi V.D. d.d., treba šteti, da tožnika nista spremenila zaposlitve. V družbi V.C. d.o.o. v stečaju je namreč zaradi stečaja prišlo do prenehanja proizvodnje celuloze in zaradi tega do prenehanja dela vseh delavcev, ki so v tej proizvodnji delali, vključno s tožnikom, kar med strankama ni sporno. Družba, ki je prevzela proizvodnjo celuloze na podlagi najemne pogodbe in po posredovanju Vlade RS, Sklada RS za razvoj in sindikata ..., je V.D. d.d., ki je zaposlila tožnika po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja. Po določbi 7. člena sporazuma z dne 19.4.1993 se je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve najemniku proizvodnje celuloze zavezalo na osnovi pogodbe zagotoviti subvencijo za zaposlitev vsakega posameznega delavca, prezaposlenega v to podjetje, ki bi zaradi sanacije podjetja V.C. d.o.o. ostal brez zaposlitve. Zato je sporazum predvideval začasno brezposelnost. Zaposlovanje delavcev, ki so zaradi stečaja ostali brez zaposlitve, je v družbo V.D. d.d. potekalo postopno, kar opravičuje prekinitev dela in prijavo na Zavodu za zaposlovanje v času od 2.4.1993 do 12.5.1993 oziroma 13.5.1993. V tem času veljavni Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91) je namreč v 48. členu predvideval sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest, nadomestitev dela stroškov za ohranitev produktivnih delovnih mest in druge vrste subvencij in pomoči podjetjem, ki so zaposlovala brezposelne osebe v okviru aktivne politike zaposlovanja. Ta prekinitev ni pretrgala delovnopravne kontinuitete, saj do nje ni prišlo po volji tožnikov, ampak zaradi ohranitve zaposlitve delavcev, ki jim je zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje in zaradi nadaljevanja proizvodnje celuloze v novi družbi. Zato niti ni odločilno, da je bil sporazum sklenjen 19.4.1993, torej po uvedbi stečajnega postopka. Tudi prekinitev delovnega razmerja tožnika F.R. v času od 3.12.1993 do 16.1.1994 delovnopravne kontinuitete ni mogla pretrgati, saj je po prekinitvi tožnik nadaljeval z delom v isti družbi, tedaj že preimenovani v V. d.d.. Sklicevanje pritožbe na zadevo opr. št. Pdp 447/2004 v zvezi s tem je neutemeljeno, ker ne gre za identičen primer. Za identičen primer bi šlo, če bi ob prenehanju delovnega razmerja dne 3.12.1993 tožnik F.R. že prejel odpravnino v skladu s 36. f členom tedanjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), česar pa tožena stranka niti ne zatrjuje.

Za enak primer gre pri tožniku I.L.. Družba V.P. d.o.o, pri kateri je bil zaposlen od 2.4.1993 do 10.11.1996 je bila ustanovljena samo zaradi predvidenega stečaja družbe V.C. d.o.o. in že ob ustanovitvi je bilo dogovorjeno, da bo nadaljevala del dejavnosti – proizvodnje papirja in zagotovila zaposlitev delavcem, ki jim je kasneje delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja. O tem je v identičnem primeru jasno stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v že omenjeni zadevi opr. št. VIII Ips 80/2007. Sklicevanje pritožbe na Direktivo Sveta Evrope 2001/23/ES, ki naj bi jo sodišče prve stopnje uporabilo, je neutemeljeno. Prehodi tožnikov k drugim delodajalcem so bili izvedeni pred letom 2004, zato uporaba Direktive za razmerja, nastala pred priključitvijo RS v Evropsko unijo, ne pride v poštev.

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvami tožnikov v podjetjih V.P. d.o.o in V. d.d. ter I. d.o.o.. Do prehoda je prišlo dne 11.11.1996. Nepomembno je pri tem razmerje med družbo I. d.o.o. in družbo V.C. d.o.o. v stečaju (nakup podjetja v letu 1996). Odločilnega pomena je razmerje med družbama V.P. d.o.o in V. d.d. ter I. d.o.o.. Z izvensodno poravnavo z dne 22.10.1996 je bilo dogovorjeno nadaljevanje proizvodnje v družbi I. d.o.o.. Izvensodna poravnava je nadomestila poseben sporazum o prevzemu delavcev (6. člen). Kot izhaja iz zadnje alineje 1. člena, 2. in 3. člena izvensodne poravnave z dne 22.10.1996, je delavce družbe V.P. d.o.o. in V. d.d. prevzela družba I. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo V.V. d.d.. Z izvensodno poravnavo je bilo tudi dogovorjeno, da I. d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Nobenega dvoma ne more biti, da je prevzela tudi tožnike, saj je družba I. d.o.o. sklenila dogovor s sindikatom ... dne 12.11.1996, v katerem se je zavezala skleniti delovno razmerje z vsemi delavci družb V. d.d. in V.P. d.o.o. tako, da se njihove pravice ne bodo zmanjšale. Enako pa to izhaja tudi iz obvestila direktorja družbe V. d.d. z dne 25.10.1996 in iz 2. točke dnevnega reda sestanka med predsedstvom sindikata in prokuristom I. d.o.o. (zapisnik z dne 12.12.1996). Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni moglo vpogledati v seznam delavcev, ki naj bi jih od družb V.P. d.o.o in V. d.d. prevzel I. d.o.o., ker ga v spisu ni, je sicer utemeljen, vendar pa brezpredmeten. Ali so tožniki na seznamu prevzetih delavcev ni bistveno, saj zadostuje ugotovitev, da so, tako kot je bilo dogovorjeno z izvensodno poravnavo, bili predhodno delavci družb V.P. d.o.o in V. d.d., ki so z 11.11.1996 nadaljevali z delom v družbi I. d.o.o..

Glede na navedeno je presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati pri trajanju odpovednega roka in odmeri odpravnine celotno delovno dobo tožnikov oziroma vse njihove zaposlitve od 4.6.1979 (F.R.), 2.12.1980 (J.Ž.) in 19.5.1981 (I.L.) dalje, pravilna. Zato je utemeljeno ugodilo zahtevku tožnikov I.L. in J.Ž. za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati z iztekom 45 dnevnega odpovednega roka, ampak je z upoštevanjem 150 dnevnega odpovednega roka v skladu s 4. alinejo 2. odstavka 92. člena ZDR veljala do 23.11.2006. Do tega dne jima je tožena stranka dolžna priznati delovno razmerje in jima izplačati pripadajočo plačo. Tožniki so upravičeni tudi do razlike v odpravnini. Sodišče prve stopnje jo je pravilno odmerilo glede na napolnjeno delovno dobo. Ob prenehanju delovnega razmerja sta tožnika I.L. in J.Ž. napolnila 25 let delovne dobe, tožnik F.R. pa 27 let. Po določbi 3. alineje 2. odstavka 109. člena ZDR pripada delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen nad 15 let, za vsako leto dela odpravnina v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, so tožniki del odpravnine že prejeli (za 9 oziroma 10 let delovne dobe), zato jim je tožena stranka dolžna izplačati še razliko in sicer tožniku I.L. v znesku 4.837,19 EUR, tožniku J.Ž. v znesku 4.747,17 EUR in tožniku F.R. v znesku 8.175,37 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo (točke II/1, ugodilni del točk II/2 in II/3 ter točko II/4 a) sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške.