Jedro

Dobra vera je subjektivno prepričanje posameznika, a prav vsako notranje prepričanje (sicer poštenega človeka) še ni dobra vera. To prepričanje mora imeti neko otipljivo podlago, razlago, opravičilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (kolikor se odločitev nanaša na nepremično parc. št. 9/1 (ID: ...) k. o. X in v izreku o stroških, spremeni - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožeča stranka J. H. je zaradi pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja lastnik nepremičnine parc. št. 9/1 (ID ...) k. o. X, do deleža 1/1.“; - v II. točki izreka pa tako, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka.

II. Tožnik je dolžan tožencu povrniti 97,53 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (ki je v delu, kolikor se nanaša na nepremičnino parc. št. 6/0 k. o. X, sodba na podlagi pripoznave) je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 9/1 in parc. št. 6/0, obe k. o. X, do celote (I. točka izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 628,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo, kolikor se odločitev nanaša na nepremičnino parc. št. 9/1 k. o. X, se pravočasno pritožuje toženec, zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče napravilo očitno razlikovanje med pričami izključno na podlagi sorodstvenih vezi, kar je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zakon ne določa, da ima pričanje osebe, ki ni v sorodstveni vezi, večjo težo kot pričanje osebe, ki v takšni zvezi je. Sodišče je pričam, ki niso v sorodstveni zvezi poklonilo vero, ne da bi njihove izpovedi presojalo natančno in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče J. T. je očitno usmerjena v izid postopka (pritožba podrobneje pojasnjuje zakaj), očitno prirejena za postopek je tudi izpovedba P. B. Sodišče je nekritično do izpovedi priče P. B. glede lesenih kolov. Sodišče spregleda pomembno dejstvo, da nepremičnini parc. št. 0/1 in parc. št. 9/1, v naravi nista ločeni s potjo, prav lahko bi priče videle tožnika na parc. št. 0/1. Priča M. S. je očitno nedobroveren. Gre za pričo, ki jo je predlagal toženec, saj mu je zatrdil, da tožnika in njegovih prednikov nikoli ni videl v tem gozdu, na obravnavi pa je izpovedoval popolnoma drugače. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do izpovedi toženca in prič V. P., P. S. in J. J., katerih pričevanja kažejo, da tožnik in njegovi predniki niso bili v dobri veri glede lastništva sporne nepremičnine. Tožnik v postopku ni povedal, na kateri podlagi naj bi smatrali, da je nepremičnina njihova. Tudi potem, ko je bil seznanjen z okoliščinami, ki kažejo na to, da njegovi predniki niso bili v dobri veri, ni reagiral in ni dokazoval nasprotnega, čeprav je dokazno breme prešlo nanj. Sodišče se ni opredelilo do dogodka v letu 1978, ko je tožnikov stric sekal v sporni nepremičnini, toženec pa mu je prepovedal nadaljnjo sečnjo, posekana drevesa sam izvlekel iz gozda in jih prodal, čemur tožnikov pravni prednik (pokojni oče) ni nikoli nasprotoval. Če bi smatral, da je sporna nepremičnina njegova last, bi nedvomno ukrepal. Priča P. B. je izpovedal, da je tožnikov oče poznal meje, da je bil natančen človek, zato je zagotovo tudi videl, da v posestnem listu sporna nepremičnina ni bila vpisana kot njegova last. Ne tožnik in ne njegovi pravni predniki tako niso bili dobroverni lastniški posestniki.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik trdi, da so on in njegovi pravni predniki (v dobri veri) uživali nepremičnino parc. št. 9/1 k. o. X, v naravi gozd, „od kar pomni“. Glede na to, da je bil tožnik ob zaključku glavne obravnave star 47 let, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je priposestvovalna doba pričela teči že leta 1979 in se iztekla vsaj že leta 1999 (v posledici česar je pri odločanju uporabilo ustrezne določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR v zvezi s 266. členom Stvarnopravnega zakonika – SPZ).

6. ZTLR določa pogoje za priposestvovanje, ki predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice, v 28. členu. Po četrtem odstavku pridobi dobroverni posestnik nepremičnine stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico na tej stvari s priposestvovanjem po preteku 20 let. Za priposestvovanje se zahteva dobra vera, pri čemer je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Domneva se, da je posest dobroverna (tretji odstavek 72. člena ZTLR).

7. Dobra vera je subjektivno prepričanje posameznika, a prav vsako notranje prepričanje (sicer poštenega človeka) še ni dobra vera. To prepričanje mora imeti neko otipljivo podlago, razlago, opravičilo.(1) Tožnik je s tem v zvezi pojasnil, da ne ve, na kakšni pravni podlagi naj bi predniki pridobili posest, kolikor pa mu je znano, so sporno parcelo „njegovi starši prejeli v last in posest potem, ko sta se delili kmetiji njegovih staršev in ta parcela je bila dodeljena njegovim staršem“ (tožba), na naroku dne 6. 11. 2015 pa „da sta bili tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki in tožena stranka med seboj delniki, ki so si razdeljevali skupne parcele in tako je tožeča stranka pridobila v last parcele, ki so bile označene s parc. št./1, dočim je tožena stranka prejela v last v postopku delitve parcele označene s /2.“ Trditev o delitvi kmetij njegovih staršev je bila povsem splošna, tožnik glede nje tudi ni ponudil nobenih dokazov, čeprav je dokazno breme prešlo nanj (kot bo razvidno iz nadaljevanja), glede na to, da pri njej ni vztrajal, pa tudi povsem neprepričljiva. Dejstvo, da je tožnik lastnik nekaterih parcel označenih /1, toženec pa parcel označenih /2, ne more pomeniti razloga ali upravičenja za prepričanje tožnika, da je tudi sporna parcela (označena /1) njegova, kot je to utemeljeno opozarjal tudi toženec.(2) Dobrovernost se res domneva, vendar je toženec ob tako pomanjkljivih trditvah tožnika, s svojimi ugovori trditveno in dokazno breme o dobri veri prevalil na tožnika, ki pa ga ni zmogel. Tožnik ni vedel od koga in kdaj je bil gozd pridobljen. Zgolj mišljenje, da je gozd njegov oziroma njihov, ker je parcela označena z oznako /1, kot še nekaj njegovih parcel, nekaj toženčevih parcel pa je označenih /2, kot rečeno, ne zadošča. Tudi če se sprejme dokazna ocena sodišča prve stopnje, da so tožnik in njegovi pravni predniki (predvsem oče) uživali sporno gozdno parcelo, so posest izvajali v minimalnem obsegu (potrditvi tožnika so v njem le sekali drva za domače potrebe), nekajkrat v 20 letih, zato morebitno nenasprotovanje toženca temu (pri čemer ni bilo ugotovljeno, da bi za „te posege“ sploh vedel), ne more spremeniti zaključka o neizkazani dobrovernosti s strani tožnika in njegovih pravnih prednikov, kljub morebitnemu njihovemu iskrenemu prepričanju, da je gozd njihov.(3)

8. Ker je dobrovernost bistven element kvalificirane posesti, ki je potrebna za priposestvovanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je poseglo tudi v odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov. Upoštevaje polovičen uspeh obeh pravdnih strank v tem postopku, je odločilo, da stranki sami nosita svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

9. Glede na razlog odločitve, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Toženec je s pritožbo uspel, zato mu je tožnik dolžan povrniti pritožbene pravdne stroške. Upoštevaje vrednost spora 600,00 EUR bi šlo tožniku za pritožbo po tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife 250 točk oziroma 114,75 EUR (250 x 0,459 EUR), 2 % materialnih izdatkov po tarifni številki 11/3 iste tarife, 2,30 EUR in 78,00 EUR iz naslova sodne takse za pritožbo, skupaj 195,05 EUR. Ker pa se takšna vrednost nanaša na obe parceli, je pritožbeno sodišče (ob pomanjkanju drugačnih trditev) pritožniku priznalo polovico teh stroškov, to je 97,53 EUR. Te stroške je tožnik dolžan tožencu povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbi VSL II Cp 1317/2014, VS RS II Ips 608/2005. Op. št. (2): Končno je iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov (prilogi A2 in A7) razvidno, da je na primer tožnik lastnik parcel 5/2 in 6/2 k. o. X, toženec pa parcel 5/1 in 6/1 te k. o. Op. št. (3): Pri čemer je bilo zemljiškoknjižno stanje ves čas drugačno.