Jedro

V konkretnem primeru tožeča stranka ni spremenila niti istovetnosti zahtevka niti ni uveljavljala drug zahtevek poleg prvotno postavljenega. Poprava parcelnih številk (iz parc. št. 484 na parc. št. 484/1 in 484/2, in nazadnje na 484/1 k.o. X.), kjer naj bi prišlo do motenja posesti, in preciziranje dejanj, s katerimi naj se vzpostavi prejšnje posestno stanje, namreč ob nespremenjenem zatrjevanju dejanskega stanja ne predstavlja tiste spremembe istovetnosti zahtevka, ki jo opredeljuje 1. odst. 191. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec motil mirno posest tožnikov s tem, da je na parc. št. 484/1 k.o.... podrl star oporni zid ter razširil obstoječo pot v škodo navedene parcele za en meter in napravil nov oporni zid v višini enega metra in dolžin desetih metrov. Naložilo je tožencu vzpostaviti prešnje stanje tako, da podre na novo zgrajen oporni zid ter ga postavi na kraju, kjer je stal pred nastalim motenjem. Tožencu je tudi naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v višini 117.910,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1999 do plačila.

Tožena stranka se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa z zavrženjem tožbe oz. zavrnitvijo zahtevka ali pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je priglasila tudi pritožbene stroške. Navedla je, da je pri tožbah zaradi motenja posesti določeno, da morajo biti vložene v roku 30 dni. Sprememba tožbe v konkretnem primeru ni bila zgolj in izključno zaradi parcelne številke, temveč se tožeča stranka sploh ni mogla odločiti, v posesti česa naj bi bila motena. Tožena stranka je le utrdila pot tako, da je vožnja možna in postavila novo škarpo ter na ta način zavarovala pot. Sodišče je odredilo ogled tudi v tej zadevi, čeprav toženec zamenjave stare škarpe z novo škarpo ni nikoli zanikal. Trdil je le, da tožniki niso imeli škarpe nikoli v posesti, pot pa so uporabljali še bolj varno. Zato tudi ni bilo motilnega dejanja, ki se zatjuje v tožbi.

Sedem let po motilnem dejanju je tožnik ponovno spremenil tožbo tako, da zatjuje, da je motilno dejanje nastalo na parc. št. 484/1 k.o. .... Ta parcelna številka pa je povsem drugje in oporni zid ne stoji na predmetni parceli. Toženec na tej parceli ni delal ničesar in tudi pot, ki naj bi bila utrjena s škarpo, ne poteka po navedeni parceli.

Ta namreč sega na zemljišče 484/2, ki je last toženca, kar je razvidno iz tožbe, ki jo je vložil tožnik. V zvezi s tem je pritožbi priložil tudi fotokopijo te tožbe (priloga B4). Pot poteka po mejnikih, določenih s sodno poravnavo, iz katere je razvidno tudi to, da sta obe stranki dolžni vzdrževati pot. Tega se tožnik ni držal, zato je toženec, ki ima po tej poti edini dostop do svojih objektov, pot vzdrževal. Sicer pa bi bila ekonomska škoda zaradi podiranja opornega zidu in s tem povzročitve nevarnosti pri vožnji, mnogo večja od škode, ki bi nastala tožniku, če ne bi imel v posesti travnate ruše pod potjo v izmeri 5m2. Sicer pa se tožena stranka ne more strinjati niti z odločitvijo o stroških, saj so bile obravnave prelagane zaradi številnih modifikacij tožbe, toženec pa je že na prvi obravnavi pojasnil, da je podrl star zid in napravil novega.

Pritožbi je priložil tudi fotokopijo fotografije, iz katere naj bi bilo razvdino, da nov oporni zid ne poteka po parc. št. 484/1, temveč po parc. št. 484/2, ki je last toženca (priloga B4).

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da sta tožnika spremenila tožbo, zaradi česar naj bi sodišče odločilo o zahtevku, glede katerega sta bila tožnika po določbi 77. člena Zakona o temeljnjih lastinskopravnih razmerjih (ZTLR) prekludirana. V konkretnem primeru tožeča stranka ni spremenila niti istovetnosti zahtevka niti ni uveljavljala drugega zahtevka poleg prvotno postavljenega. Poprava parcelnih številk (iz parc. št. 484 na parc.

št. 484/1 in 484/2, in nazadnje na 484/1 k.o. ...), kjer naj bi prišlo do motenja posesti, in preciziranje dejanj, s katerimi naj se vzpostavi prejšnje posestno stanje, namreč ob nespremenjenem zatrjevanem dejanskem stanju ne predstavlja tiste spremembe istovetnosti zahtevka, ki jo opredeljuje 1. odst. 191. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77).

Sodišče prve stopnje pa je ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja pri odločitvi o tožbenem zahtevku tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V razmerju med strankami ni sporno, da je bil toženec tisti, ki je napravil nov oporni zid; to dejstvo tožeča stranka v pritožbi celo priznava. Dejstva, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je da sta tožeči stranki posestnika zemljišča, na katerem je prišlo do motenja, tožena stranka v pritožbi tudi ni uspela izpodbiti. V zaslišanju z dne 11.5.1999 je celo povedala (to pa je ponovila tudi v svoji pritožbi), da je s postavitvijo novega opornega zidu obstoječo pot razširila na škodo travnika tožnikov. Za katero zemljišče gre tako v naravi, očitno med strankami ni sporno. Za odločitev o konkretnem tožbenem zahtevku zato ni pomembno, na kateri parcelni številki stoji navedeno zemljišče oziroma, na kateri parcelni številki je prišlo do motilnega dejanja in v čigavi lasti je sporno zemljišče. Pritožbene navedbe v tej smeri zato ne morejo biti pravno upoštevne, saj je v sporih zaradi motenja posesti izključeno obravnavanje pravice do posesti (441. člen ZPP/77). Sodišče daje na podlagi določbe 78. člena ZTLR sodno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa opisano dejanje toženca (razširitev obstoječe poti je nenazadnje ugotovilo tudi sodišče po opravljenem ogledu z dne 22.5.1998) predstavlja takšno motilno dejanje, pred katerim sta toženca kot posestnika varovana po določbi 75. člena ZTLR. Pri tem tudi ne morejo biti pravno upoštevne pritožbene trditve toženca, da je njegovo dejanje pomenilo le to, da je pot vzrževal v skladu s sodno poravnavo med pravdnimi stranki, saj (samovoljna) razširitev obstoječe poti vsekakor presega njeno redno vzdrževanje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o nepravilni odmeri stroškov tega postopka s strani sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje, ki je po 2. odst. 365. člena v zvezi s 381. člena ZPP/77 odločbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, nekonkretiziranim pritožbenim navedbam o previsoko odmerjenih stroških postopka tako ni moglo sklediti.

Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep prvostopnega sodišča potrditi (2. točka 380. člena ZPP/77), saj tudi ni zaslediti bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške tega postopka (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77).