Jedro

Sodišče je sicer pravilno navedlo, da je objektivna odgovornost posledica spoznanja, da nekatere nevarnosti, kljub zadostni skrbi ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in jih obvladovati ter, da kljub zadostni skrbi ni mogoče preprečiti nastanka praviloma znane škode. Tožnik je namreč pričel s čiščenjem snega na delu, kjer ni bilo poledenelo, nato pa je šel na drugo stran dvorišča, preko zasneženih in poledenelih tal, katere v tem delu ni bil dolžan ročno čistiti, ker se čistijo s pomočjo viličarja in zaradi poledenelosti tega dela dvorišča mu je na ledu spodrsnilo in je padel. Ravno zaradi tega, ker je ta del dvorišča zaradi posebnih okoliščin, to je poledenelosti, ki se je skrivala pod zapadlim snegom, je to pomenilo povečano nevarnost in ni šlo za običajno stanje dvorišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo P 70/2019 z dne 19. 2. 2021 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna tožniku plačati znesek 10.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode iz škodnega dogodka z dne 8. 4. 2019. Tega dne se je tožnik poškodoval na delovnem mestu zavarovanca tožene stranke in sicer pri čiščenju snega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik padel takrat, ko je imel lopato v rokah, do padca pa je prišlo po tem, ko je delovne površine že očistil, nato pa je bil namenjen na drug del deponije, kjer bi tudi opravil čiščenje, pa mu je po tem, ko je šel tja, spodrsnilo. Šel je po celem snegu. Šlo je za novo zapadli sneg, tla so bila ledena. Led je bil pod snegom. Sodišče prve stopnje pa na tako ugotovljeno dejansko stanje ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ker po mnenju sodišča ledena tla ne predstavljajo nevarne stvari, hoja po tem snegu pa ni nevarna dejavnost. Prav tako ni podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, kajti tožnik je opravljal čiščenje snega v okviru delovnih nalog in je kot delavec, poleg svojega običajnega dela moral opraviti pred pričetkom dela tudi čiščenje snega. Izvedenec pa je ugotovil, da gre pri nastanku obravnavanega škodnega dogodka za splet nesrečnih okoliščin, na katere pa ne delodajalec, ne delavec nista imela nobenega vpliva. Sodišče je zavrnilo očitke tožeče stranke, ki jih je le-ta podala v okviru očitkov o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke, češ da ta ni zagotovil zimske službe, ki naj bi izvedla potrebne varnostne ukrepe v smislu čiščenja snega in zavarovanja pohodnih površin pred zdrsom. Tožnik je imel osebno varovalno opremo, to je delovno obleko, rokavice in zaščitne čevlje z ustreznim podplatom. Ker tako ni našlo podlage za odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke (člen 131 OZ), je tožbeni zahtevek že po temelju zavrnilo. Ni ugotovilo elementov za objektivno ali subjektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi glede temelja navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je tožniku kritičnega dne spodrsnilo na delovnem mestu, in sicer na poledeneli in spolzki zunanji delovni površini (medtem, ko je čistil sneg, pod katerim se je nahajal led) in da je posledično padel ter se poškodoval, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Dejstvo je, da poledenela in spolzka tla na delovnem mestu predstavljajo nevarno stvar. O tem se je že izrekla sodna praksa RS in višjih sodišč RS. Delo, ki ga je kritičnega dne opravljal tožnik, hoja po zasneženem in poledenelem dvorišču in čiščenju le-tega pa predstavlja delo s povečano stopnjo nevarnost. Tožnik je opravljal nevarno dejavnost, kar je v mnenju ocenil tudi izvedenec varstva pri delu B. V danem primeru odgovarja imetnik omenjene nevarne stvari, kot tudi nosilec nevarne dejavnosti v zvezi s katero je prišlo do škodnega dogodka, ker je odredil čiščenje sporne površine in se je to izvajalo v sklopu delovnih nalog na neočiščenem dvorišču, kar predstavlja objektivno odškodninsko odgovornost in se šteje, da škoda izvira iz omenjene nevarne stvari in nevarne dejavnosti. Podana je tudi krivdna odgovornost tožene stranke in je mnenja, da četudi bi bila delovna naloga tožnika, da sporno površino očisti, to ne spremeni dejstva, da je takšna površina v kritičnem času obstajala in je bila zasnežena ter poledenela in s tem je zavarovanec tožene stranke opustil obveznost, da bi pohodno površino predhodno, pred pričetkom dela naredil varno in da bi z nje očistil sneg in led. Tožnik je tako dokazal tako imenovano škodljivo dejstvo, dokazal je tudi vzročno zvezo med škodljivim dejstvom in nastalo škodo. Toženka v smeri razbremenitve ni podala nobenih trditev in dokazov. Glede na to, da je led na sporni površini obstajal, pa je to dokaz, da je toženkin zavarovanec ravnal protipravno, ker ga ni odstranil. Svojo obveznost iz varstva pri delu ne more in ne sme prenesti na delavce. Ker tako vzrok za škodni dogodek izvira iz delovne površine torej izven sfere delavca, tako ni mogoče zaključiti, da ni protipravnega ravnanja delodajalca, ker so takrat delavci čistili sporno površino in želeli ustvariti varne pogoje. Tožeča stranka v podkrepitev svoje argumentacije prilaga tudi sodbo Okrajnega sodišča v Velenju P 67/2018 z dne 19. 3. 2020, kjer je šlo za zelo podoben primer in je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za objektivno odškodninsko odgovornost imetnika nevarne pohodne površine. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje nastanka delovne nezgode. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je tožniku kritičnega dne spodrsnilo na delovnem mestu, in sicer na poledeneli in spolzki zunanji delovni površini med tem, ko je čistil sneg, pod katerim se je nahajal led. Posledično je tožnik padel in se poškodoval. Poledenela in spolzka tla, kakršnega so bila kritičnega dne na delovnem mestu, po pravilnem zaključku tožnika predstavljajo nevarno stvar. Sodišče prve stopnje je namreč kot del dejanskega stanu za nastanek škodnega dogodka ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na delovnem mestu dne 30. 11. 2017, ko je moral v okviru svojih delovnih nalog opraviti čiščenje delovne površine. Delo je opravljal s pomočjo lopate. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik padel po tistem, ko je pričel čistiti zasneženo delovno površino, nato pa je šel preko dvorišča na drugo stran. Tožnik ni pričakoval, da bo delovna površina na tem delu kjer je padel, zaradi poledenelih in posledično spolzkih tal pred halo, spolzka. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik imel lopato v rokah, do padca pa je prišlo po tem, ko je del delovnega dvorišča že očistil, nato pa je bil namenjen na drug del deponije, kjer je tudi opravljal čiščenje, pa mu je potem, ko je šel tja, spodrsnilo. Šel je po celem snegu, nato pa mu je spodrsnilo. Sodišče je tako štelo za dokazano, da se je tožnik poškodoval na način, kot je zatrjeval v svoji izpovedbi. Spodrsnilo mu je, ko je čistil sneg, ob padcu pa je imel lopato v rokah. Do padca je prišlo po tem, ko je del površine že očistil, nato pa je bil namenjen na drug del deponije, kjer je tudi opravljal čiščenje, pa mu je potem, ko je šel tja spodrsnilo. Tožnik je šel najprej po očiščeni površini, katero je sam očistil, nato pa je šel po celem snegu, kjer mu je spodrsnilo, tla so bila namreč na tem delu ledena, led je bil pod snegom. Izvedenec pa je ugotovil, da je pri nastanku nezgode šlo za čiščenje in odstranjevanje nevarne pohodne površine, zato delodajalec ni mogel poskrbeti za varno pohodno površino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v prvi vrsti navajala, da je v predmetni zadevi podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sodišče je sledilo mnenju izvedenca, da predstavlja delo, ki ga je kritičnega dne opravljal tožnik (hoja po zasneženem in poledenelem dvorišču) dejavnost s povečano stopnjo nevarnosti, tako imenovana nevarna dejavnost. Izvedenec s področja varstva pri delu je ugotovil, da se hoja po zasneženem in poledenelem dvorišču razlikuje od hoje po dvorišču, ki je suho in na njega ne vplivajo vremenske razmere. Hoja po zasneženih tleh je vsekakor hoja po terenu, ki je zaradi slabšega oprijema bolj nevarna za zdrs ali padec in zato izvedenec meni, da je to hoja s povečano stopnjo nevarnosti. Sodišče prve stopnje je na tako ugotovljeno dejansko stanje nato napravilo, po zaključku sodišča druge stopnje napačen materialnopravni zaključek, da poledenela in zasnežena tla v zimskem času ne predstavljajo nevarno hojo, kajti hoja po tem delu dvorišča, ni bila varna. Za obstoj objektivne odgovornosti mora biti podana povečana nevarnost in ne običajna nevarnost. Sodišče je sicer pravilno navedlo, da je objektivna odgovornost posledica spoznanja, da nekatere nevarnosti, kljub zadostni skrbi ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in jih obvladovati ter, da kljub zadostni skrbi ni mogoče preprečiti nastanka praviloma znane škode. Tožnik je namreč pričel s čiščenjem snega na delu, kjer ni bilo poledenelo, nato pa je šel na drugo stran dvorišča, preko zasneženih in poledenelih tal, katere v tem delu ni bil dolžan ročno čistiti, ker se čistijo s pomočjo viličarja in zaradi poledenelosti tega dela dvorišča mu je na ledu spodrsnilo in je padel. Ravno zaradi tega, ker je ta del dvorišča zaradi posebnih okoliščin, to je poledenelosti, ki se je skrivala pod zapadlim snegom, je to pomenilo povečano nevarnost in ni šlo za običajno stanje dvorišča. Dvorišče na tem delu, preko katerega je med svojim delovnim procesom čiščenja šel tožnik, je bilo poledenelo in spolzko in je s tem postalo takšno dvorišče, ker je pod snegom skrivalo poledenelost, nevarna stvar za njegovo uporabo. Ta del dvorišča bi se čistil strojno s pomočjo viličarja, po tistem, ko je tožnik očistil del pohodne površine ob nadstrešku po navodilih delodajalca. Hoja in čiščenje snega na delovni površini, ki je bila zasnežena, pod zasneženim delom snega pa so bila tla poledenela in spolzka in je to povzročilo kot pravilno opozarja pritožba, pa je zaradi tega ta del dvorišča predstavljal neobičajno veliko tveganje za nastanek škode za življenje ali zdravje ljudi. Zaradi teh posebnih okoliščin, katere tožnik ni mogel pričakovati, to je poledenelost in v posledici spolzkosti tega dela dvorišča, preko katerega je tožnik med delom hodil in ga ni bil dolžan čistiti z lopato in se je poškodoval, je postalo glede na te okoliščine primera nevarna stvar, čiščenje snega na tem delu dvorišča pa je postala nevarna dejavnost. Sodišče prve stopnje je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, saj se po drugem odstavku 131. člena OZ za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Po 149. členu OZ za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo se šteje, da ta izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po 150. členu OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

6. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožeče stranke utemeljena. Sodišče druge stopnje bi sicer lahko odločilo s tako imenovano vmesno sodbo, ker pa iz odgovornih navedb tožene stranke izhaja, da le-ta zatrjuje v primeru ugotovitve objektivne odgovornosti delno oprostitev njene odgovornosti, sodišče druge stopnje, ker ni razlogov o odločilnih dejstvih za uporabo drugega odstavka 153. člena ZPP, tako ni moglo sprejeti in izdati vmesne sodbe. Po tretjem odstavku 153. člena OZ je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. O razlogih za uporabo te določbe, na katere se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje ni odgovorilo in bi odločitev v tej zvezi prvič sprejelo sodišče druge stopnje in se takšna njegova odločitev pritožbeno ne bi mogla preizkusiti in bi v takšnem primeru tožeči in toženi stranki sodišče druge stopnje odvzelo ustavno pravico do pritožbe. V tem delu je tako sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo uveljavljala takšen razlog, ko je navajala, da uveljavlja odgovornost za poškodbo tožnika samega in ugovarja bistveni soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka, saj tožnik več kot očitno načina in hitrosti svoje hoje ni v zadostni meri prilagodil zimskim razmeram, ki so vladale to jutro. Dejstvo je namreč, da so ta dan prav vsi zaposleni na delo prišli brez kakršnihkoli težav. O teh navedbah za soprispevek tožnika, tako sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po določbi člena 354 ZPP, sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen) in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, če te kršitve, konkretno glede soprispevka sodišče druge stopnje glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Soprispevek vpliva na temelj odškodninske odgovornosti. Glede na to, da je tožnik v predmetni zadevi vložil tožbo v letu 2019, zaradi novega sojenja, tožniku ne bo povzročena hujša kršitev njegove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

7. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo slediti navodilom sodišča druge stopnje, vsebovanih v tem sklepu (člen 362 ZPP). Na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, bo moralo pravilno uporabiti materialno pravo glede objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke in pri tem uporabiti pravila za oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari, kot to določa člen 153 OZ.

8. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški in bo o njih odločalo sodišče prve stopnje. Odločitev v tej zvezi temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.