Jedro

Iz določbe 218. člena ZUreP-2 izhaja, da mora občina za primer odmere komunalnega prispevka zaradi obremenitve obstoječe komunalne opreme sprejeti odlok in v njem določiti podlage za njegovo odmero. Vsebino takega odloka predpisuje 21. člen Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka. Da bi toženka tak odlok sprejela (in na tej podlagi opravila odmero v obravnavanih primerih), iz izpodbijanih odločb ne izhaja, saj je - kot izhaja iz odločb - komunalni prispevek odmerila (ob zgoraj citiranih določbah ZUreP-2) še na podlagi Odloka o komunalnem prispevku v občini Hoče – Slivnica (ki je bil sprejet še na podlagi prej veljavnega 79. in 80. člena ZPNačrt), česar pa glede na zgoraj povzeti 218. člen ZUreP-2 ne bi smela. To pomeni, da izpodbijane odločbe temeljijo na napačni uporabi materialnega prava in je že iz tega razloga treba tožbi ugoditi ter izpodbijane odločbe odpraviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Hoče - Slivnica št. 42601-146/2020 z dne 19. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek za povračilo stroškov tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici odmeril komunalni prispevek v višini 138,69 evrov za priključitev posameznega dela 12, stavbe 772, na parc. št. 52/55 k. o. ... na obstoječo komunalno opremo - vodovodno omrežje in določil način plačila. V obrazložitvi navaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 06182-1009/2016-19 z dne 25. 9. 2017 toženki naložilo, da mora pričeti zagotavljati izvajanje obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja oskrbe s pitno vodo za vse stanovanjske in nestanovanjske objekte na območju ... (vodovodni sistem ...). Ugotavlja, da je s pravnomočnostjo odločbe Ministrstva za okolje in prostor sistem postal javen in da pri gradnji objektov komunalni prispevek za priključitev na vodovodni sistem ni bil plačan, ker sistem takrat ni bil javen. Odločbo je izdal na podlagi 217. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) in petega odstavka 17. člena Odloka o komunalnem prispevku v Občini Hoče - Slivnica (v nadaljevanju Odlok).

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da objekt, v katerem je tudi tožnikov posamezni del, od začetka izvajanja obvezne gospodarske javne službe uporablja javni sistem in ne več zasebnega, zato se šteje, da se je objekt priključil na javni sistem in s tem tudi obremenjuje javno infrastrukturo.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo v vlaga tožbo. V njej zatrjuje nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Uveljavlja, da ni podana podlaga za odmero iz 217. člena ZUreP-2. Trdi, da se ne priključuje na obstoječo komunalno opremo, ker je nanjo že priključena, zato ni podlage za obračun komunalnega prispevka iz naslova priključitve na javno vodovodno omrežje. Meni, da iz besedila in namena zakona ne izhaja, da se komunalni prispevek plačuje tudi, če se spremeni status priključka iz zasebnega v javnega. Dodaja, da je vodovodni sistem zgradil in vzdrževal njen pravni prednik ter da vrednost te investicije presega znesek odmerjenega komunalnega prispevka, zato bi bilo treba pri odločanju upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Pojasnjuje, da toženka v preteklosti na območju, kjer je njena nepremičnina, ni gradila ali kakorkoli vlagala v vodovodno infrastrukturo. Uveljavlja tudi, da je komunalni prispevek odmerjen po preteku rokov, določenih z ZUreP-2. Sodišču predlaga, naj odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da tožničina nepremičnina sedaj obremenjuje javno infrastrukturo in da ni pomembno, da tega dela vodovodnega omrežja ni gradila toženka. Vztraja tudi, da so sprejete vse pravne podlage po 218. členu ZUreP-2. Ker je sistem postal javen šele z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, tudi do zastaranja ni prišlo.

**Odločanje po sodnici posameznici**

5. Sodišče je 14. 7. 2022 na podlagi prve alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

**K I. točki izreka**

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odmera komunalnega prispevka zaradi priključitve na obstoječo komunalno opremo – vodovodno omrežje.

8. Po 217. členu ZUreP-2 je komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo (za kar v tem primeru gre) prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se odmerja na območju celotne občine (drugi odstavek). Komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme se odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (tretji odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se določi na podlagi podlag za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (četrti odstavek). S plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je zavezancu zagotovljena možnost priključitve na obstoječo komunalno opremo oziroma možnost njene uporabe (peti odstavek). Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo poravnani vsi stroški priključevanja objekta na obstoječo komunalno opremo v razmerju do občine, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti (peti odstavek).

9. V 218. členu ZUreP-2 so navedene podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (stroški obstoječe komunalne opreme, preračun stroškov obstoječe komunalne opreme na enoto mere in merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo), ki jih sprejme občinski svet z odlokom. Podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo se določijo za oskrbna območja posamezne vrste obstoječe komunalne opreme na območju celotne občine; oskrbna območja posamezne vrste posamezne vrste obstoječe komunalne opreme so poselitvena območja, na katerih se zagotavlja priključevanje oziroma uporaba posamezne vrste obstoječe komunalne opreme.

10. Iz citirane določbe 218. člena ZUreP-2 tako izhaja, da mora občina za primer odmere komunalnega prispevka zaradi obremenitve obstoječe komunalne opreme sprejeti odlok in v njem določiti podlage za njegovo odmero. Vsebino takega odloka predpisuje 21. člen Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 20/19, ki velja od 30. 3. 2019). Da bi toženka tak odlok sprejela (in na tej podlagi opravila odmero v obravnavanih primerih), iz izpodbijanih odločb ne izhaja, saj je - kot izhaja iz odločb - komunalni prispevek odmerila (ob zgoraj citiranih določbah ZUreP-2) še na podlagi Odloka o komunalnem prispevku v občini Hoče – Slivnica (ki je bil sprejet še na podlagi prej veljavnega 79. in 80. člena ZPNačrt), česar pa glede na zgoraj povzeti 218. člen ZUreP-2 ne bi smela. To pomeni, da izpodbijane odločbe temeljijo na napačni uporabi materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1) in je že iz tega razloga treba tožbi ugoditi ter izpodbijane odločbe odpraviti.

11. V odgovoru na tožbo (in kot izhaja tudi iz drugostopenjskih odločb) je toženka sicer navedla, da ima sprejete vse pravne podlage po 218. členu ZUreP-2 za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (poleg Odloka še Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Hoče - Slivnica, MUV, št. 2/2015), s čimer naj bi (še dodatno – op. sod.) utemeljila izdajo izpodbijanih odločb, kar pa ne vzdrži sodne presoje. Kot že povedano, mora občina sprejeti poseben odlok in v njem določiti podlage (kot ji to nalaga ZUreP-2 in na njegovi podlagi izdana zgoraj citirana Uredba) za odmero komunalnega prispevka v primeru obremenitve obstoječe komunalne opreme. Take vsebine (ali uskladitve z ZUreP-2) pa (kot kažejo že datumi uveljavitve teh predpisov s spremembami) ne vsebuje ne Odlok o komunalnem prispevku v občini Hoče – Slivnica (na podlagi katerega je KP v izpodbijanih odločbah odmerjen), kot tudi ne Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Hoče – Slivnica.

12. Zaradi racionalnejšega vodenja ponovnega postopka sodišče odgovarja še na naslednje tožbene ugovore:

13. Po 156. členu ZUreP-2 občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme; gradnja komunalne opreme se financira iz komunalnega prispevka, proračunskih sredstev občine in drugih virov. Drugi viri financiranja komunalne opreme so proračunska sredstva države, sredstva pridobljena iz različnih skladov in druga finančna sredstva, ki niso komunalni prispevek. Da je komunalni prispevek plačilo dela stroškov graditve komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini, določa tudi prvi odstavek 216. člen ZUreP-2. 14. Iz (do sedaj) ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz izpodbijanih odločb, je razbrati, da je toženka vodovodno omrežje zgolj prevzela v upravljanje (kot navedeno po izdaji odločbe Ministrstva za okolje in prostor z odločbo, št. 06182-1009/2016-9 z dne 25. 9. 2017, zaradi izvajanja obvezne gospodarske javne službe), ni pa v njegovo izgradnjo vložila nobenih proračunskih sredstev. To tudi niti ni sporno. Ob upoštevanju citiranih materialnopravnih podlag je tako po oceni sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da toženka komunalnega prispevka na tej podlagi ne bi smela odmeriti, če v izgradnjo te komunalne opreme, za katero je komunalni prispevek odmerila, ni vložila nobenih sredstev (ampak ga zgolj prevzela v upravljanje), temveč je – kot to zatrjuje tožnica – gradnjo komunalne opreme (vodovodnega sistema ...) financiral pravni prednik tožnice. Zato ne drži, da ni relevantno, da toženka v izgradnjo obravnavane komunalne opreme (vodovodnega omrežja) ni vložila nobenih sredstev. Komunalni prispevek (ki je po svoji vsebini javna dajatev) je namreč plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme zavezanca občini. Povedano drugače: če občina zagotovi gradnjo nove komunalne opreme ali omogoči zavezancu, da se priklopi na (že zgrajeno) obstoječo komunalno opremo (katere gradnjo je zagotovila občina in tudi sofinancirala), potem je zavezanec (investitor oziroma lastnik objekta, ki se na posamezno komunalno opremo (ali več njih) priklaplja) dolžan povrniti občini del stroškov gradnje komunalne opreme s plačilom komunalnega prispevka, če so za to izpolnjeni pogoji po zakonu in sprejeta (podzakonska materialna) podlaga za njegovo odmero. Da bi bilo v tem primeru ti pogoji izpolnjeni in sprejeta ustrezna podlaga, pa iz izpodbijanih odločb (kot tudi ugovarja tožnica in kot je sodišče že presodilo zgoraj) glede na ugotovljeno dejansko stanje ne izhaja.

15. Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala toženka, upoštevajoč tretji in četrti odstavek istega člena ZUS-1, sledeč pravnemu mnenju sodišča, ki se tiče uporabe materialnega prava, o zadevi ponovno odločiti.

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. in III. točki izreka**

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče ji je priznalo stroške v znesku 15 EUR, saj za odločitev ni bila potrebna glavna obravnava, tožnica pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, zakonske zamudne obresti stroškov postopka pa tečejo od poteka roka za njegovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

18. Toženkin zahtevek za povračilo stroškov upravnega spora nima podlage v določbah 25. člena ZUS-1, niti v določbah 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače (22. člen ZUS-1), saj toženka v tem upravnem sporu ni bila uspešna.