Jedro

Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim izmed razlogov preganjanja, torej bi morala biti povezana z nekimi osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi pa samo po sebi ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je navedel, da je Maroko zapustil zaradi ekonomskih razlogov.

3. Na osebnem razgovoru je povedal, da je zapustil izvorno državo, ker že od leta 1996 dela, pa si ni še ničesar ustvaril. Želi si kupiti svojo lastno stanovanje, ustvariti projekt, mogoče odpreti kakšno pekarno, da ne bi vse življenje delal za druge. Da bi si ustvaril nekaj svojega, bi moral najeti prostor, za kar bi moral plačati 600 EUR najemnine, moral bi priskrbeti opremo, za kar bi potreboval veliko denarja, ki ga trenutno nima. Želi si novega življenja, želi si izobrazbe, v Maroku pa je zelo slabo. Ker sam nima izobrazbe, je zelo težko najti zaposlitev. Oče ga ni vpisal v šolo, ampak ga je poslal delati. V Maroku drugih težav ni imel. 4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Njegove težave niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja in presoja ogroženost prosilca v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnikovih navedb pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja in prav tako ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državni trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Iz njegovih navedb ni mogoče razbrati, da bi ekonomske razmere povzročili tretji akterji na podlagi zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi, da bi bila njegova ekonomska stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove ekonomske eksistence. Delal je kot prodajalec hrane v kiosku, s čimer mu je bil omogočen dostop do trga dela. Iz njegovih navedb ne izhaja, da bi na višino zaslužka vplivali diskriminatorni ukrepi. Tožnik ni izkazal, da je bil postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali prebivalci Maroka. Ob upoštevanju navedenega tožena stranka izjave tožnika ocenjuje za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite in je zato njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, saj razlogi, na katere so tožena stranka sklicuje, niso razlogi, zaradi katerih je prošnja očitno neutemeljena. Sklicevanje na ekonomski razlog je sicer lahko razlog, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot neutemeljena, ne more pa biti podlaga, da se zavrne kot očitno neutemeljena. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter prošnji za priznanje mednarodne zaščite ugodi, oziroma da jo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnikovi razlogi ne zadoščajo zakonski opredelitvi preganjanja, kot je določeno v ZMZ-1 in Ženevski konvenciji. Tožnikovih razlogov tožena stranka ni mogla povezati niti z resno škodo. Dejstvo je, da je tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval predvsem z ekonomskimi težavami. V okviru postopka mednarodne zaščite ni bistveno, kakšna je ekonomska preživetvena sposobnost tožnika, saj je ta predmet obravnave v okviru humanitarnih razlogov in ne razlogov za podelitev mednarodne zaščite, kakršno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 151/2016. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Sodišče je v navedeni zadevi dne 15. 3. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Maroko zapustil zaradi revščine in slabih ekonomskih razmer. Živi v majhnem kraju, kjer ni industrije, ne more dobiti službe, pa tudi ustreznih kvalifikacij za delo nima.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

10. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstaja navedeni razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja tega razloga sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikove težave niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost prosilca v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

11. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da ekonomski razlog ne more biti podlaga, da se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena. Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim izmed razlogov preganjanja, torej bi morala biti povezana z nekimi osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi pa samo po sebi ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je tudi že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnje za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS).

12. Iz zgoraj navedenih razlogov je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku. Ker je iz navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.