Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba II Ips 181/99

ECLI:SI:VSRS:1999:II.IPS.181.99 Civilni oddelek

prodaja delna nemožnost izpolnitve nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka zaplemba nepremičnine denacionalizacija vrnitev zaplenjenega premoženja vzdrževanje obveznosti v veljavi
Vrhovno sodišče
22. december 1999
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ko je v letu 1957 prišlo do zaplembe gozda, bi kupec lahko ravnal po pravnem pravilu drugega stavka paragrafa 920 bivšega ODZ oziroma kasneje po drugem odstavku 137. člena ZOR. Izpolnitev pogodbe je bila v njeni sklenitveni fazi in še nekaj let kasneje možna. Zaplemba je povzročila naknadno nemožnost spolnitve, za katero pa ni bila odgovorna nobena od pogodbenih strank. V takem primeru je naknadna delna nemožnost v sami spolnitveni fazi kupcu po prejšnjih pravnih pravilih omogočala odstop od pogodbe. Enako možnost ima tudi po sedaj veljavnem drugem odstavku 137. člena ZOR, po katerem lahko razdre pogodbo ali pa ostane pogodba v veljavi, ima pa pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti. Tako zakonsko besedilo pomeni, da ne gre za razveljavitev pogodbe, saj je ta bila veljavno sklenjena in je bila izpolnitev v sklenitveni fazi tudi možna, pač pa gre za razvezo pogodbe zaradi kasneje nastale nemožnosti izpolnitve. Da pride do razveze pogodbe, je potrebno aktivno ravnanje prizadete pogodbene stranke. Tožnikov oče in tožnik kot njegov pravni naslednik nista tako ravnala. Nasprotno, vztrajala sta pri izpolnitvi pogodbe in sta kljub zaplembi sporni gozd še dolga leta koristila. Zato v obravnavani zadevi uporaba navedenih pravnih pravil oziroma zakonskih določb ne pride v poštev. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da se je zaradi uveljavitve ZDen in vrnitve zaplenjenega premoženja toženki izkazalo, da je šlo le za začasno, čeprav dalj časa trajajočo delno nemožnost spolnitve pogodbe. Sedaj je spolnitev pogodbe mogoča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da tožniku izroči v posest gozd - parc. št. 703/3 k.o..., ki ga je dobila vrnjenega v denacionalizacijskem postopku, in da izda ustrezno, za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na tožnikovo ime sposobno listino. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je toženka s pogodbo z dne 19.8.1947 tožnikovemu očetu med drugim prodala sporni gozd, kar je potrdila tudi z lastnoročno zapisano listino z dne 29.8.1990, ko se je pripravljal Zakon o denacionalizaciji (Ul. RS št. 27/91-I, 31/93, 29/95, 74/95, 87/97, 65/98; v nadaljevanju: ZDen). Kupnina po pogodbi je bila plačana, vse prodane parcele so bile izročene v posest, tožnikov oče jih je tudi užival, pogodba pa ni bila zemljiškoknjižno izvedena. Tako je v letu 1975 prišlo do zaplembe dela nepremičnin, ki so pred sklenitvijo sporne pogodbe in pred izdajo prisojilne listine iz leta 1944 pripadale toženkinemu pokojnemu možu. Po razdružitvenem sklepu je severni del gozda dobil novo oznako kot parc. št. 703/3 k.o.., na novo nastali parceli pa vknjiženo splošno ljudsko premoženje. Kupna pogodba z dne 19.8.1947 je bila zato v letu 1971 zemljiškoknjižno izvedena le glede preostalega dela prodanih parcel. Kljub temu je tožnikov oče še naprej koristil tudi sporni gozd vse do leta 1975, ko je bil tožnik kazensko obsojen zaradi gozdne tatvine v tem gozdu. Toženka je dobila sporni gozd vrnjen v denacionalizacijskem postopku leta 1992. Izjavo z dne 29.8.1990 o obsegu prodaje po kupni pogodbi z dne 19.8.1947 je lastnoročno napisala in podpisala, poleg tega pa tudi soglašala, naj se zaplenjeni gozd vrne tožnikovemu očetu. Po prejemu gozda v denacionalizacijskem postopku je na ta dogovor pozabila.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih sodbe je med drugim poudarilo, da je tožnik dejanski upravičenec do lastninske pravice na spornem gozdu, da je toženka v denacionalizacijskem postopku zaradi zemljiškoknjižnega stanja pravno formalno veljala za denacionalizacijsko upravičenko in je sama le s tega vidika presojala svojo vlogo v tem postopku, kar jasno izraža njena izjava z dne 29.8.1990. Izpolnitev kupne pogodbe z njeno izvedbo v zemljiški knjigi zaradi zaplembe dela prodanih parcel res ni bila možna, vendar se je ta nemožnost izkazala za začasno, saj je z uveljavitvijo ZDen spet oživela.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotno so bile uporabljene določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) o ugotavljanju prave volje pogodbenih strank in o razlagi pogodb, pa tudi določbe paragrafa 431 Občnega državljanjskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ) in 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 39/90; v nadaljevanju: ZTLR) v zvezi s 137. in 138. členom ZOR. Toženka ni bila fizično prisotna pri zapisu kupne pogodbe pri Okrajnem sodišču na Prevaljah dne 19.8.1947, saj na zapisu ni njenega podpisa. Ta zapis zato ni verodostojen. Sporna je izredno nizka kupnina, pa tudi določilo 5. točke pogodbe o odpovedi pravici izpodbijati pogodbo zaradi oškodbe nad polovico prave vrednosti. Njena volja ni bila prodati sporni gozd, pač pa le parcelno št. 710/4 k.o... Sodišče je zato pogodbo napačno razlagalo. Toženka je po prejšnjih in sedanjih predpisih zakonita in edina lastnica sporne parcele. Res toženka svoje pogodbene obveznosti še ni izpolnila, ker ni prenesla tudi lastninske pravice. Tak prenos bi tožniki še lahko zahtevali, če ne bi vmes prišlo do zaplembe premoženja, saj je zaplemba povzročila delno razveljavitev kupne pogodbe iz leta 1947 in delno nemožnost spolnitve v smislu 137. oziroma 138. člena ZOR. Nobena od pogodbenih strank ni odgovorna za zaplembo. Pravni prednik tožnika bi lahko zahteval razdrtje pogodbe ali sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti, vendar tega ni storil. Preostalo mu je le še priposestvovanje, do katerega pa ni moglo priti. Materialnopravno so zato zmotni razlogi sodišča o uživanju gozda do leta 1975. Tožnikov oče ni ravnal v skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava in se ni pravočasno pobrigal za zemljiškoknjižno izvedbo pogodbe. Zato je v smislu 138. člena ZOR sam odgovoren za nastalo situacijo. Njegova pasivnost pomeni, da je privolil v posledico, do katere je prišlo zaradi zaplembe gozda. Opustil je uveljavljanje zahtevkov, ki jih je imel po ODZ in po ZOR v situaciji nemožnosti izpolnitve, kar pomeni, da je pristal v delno neizpolnitev pogodbe. Ker je bila taka njegova volja, tudi ne gre za ustvarjanje novih krivic.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. V začetku te revizijske odločbe obširneje povzete odločilne dejanske okoliščine so dejanska podlaga, na katero so zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 vezani revizijsko sodišče in pravdne stranke. Čeprav v reviziji ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pa toženka prav to poskuša uveljaviti z vsaj nekaterimi od svojih revizijskih trditev. V tej smeri gre na primer njena trditev, da na zapisu o kupni pogodbi z dne 19.8.1947 pri Okrajnem sodišču na Prevaljah ni njenega podpisa, zaradi česar naj bi bil zapis nepristen in zaradi česar naj sodišče ne bi ugotavljalo oziroma ugotovilo njene prave pogodbene volje, sam zapis pa naj bi nepravilno razlagalo. Kljub takemu nedovoljenemu revizijskemu izpodbijanju revizijsko sodišče toženki odgovarja, da je zapis o kupni pogodbi z dne 19.8.1947, (priloga pod A9 spisa) sicer res tak izvod, na katerem ni lastnoročnih podpisov pogodbenikov, so pa podpisi natipkani in zraven pripisano l.r., kar pomeni lastnoročno. Na hrbtni strani tega zapisa je overjena njegova istovetnost z originalom. V sklepu Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 12.6.1961 pod dnevno št... (priloga pod A5) pa je navedeno, da se v zbirko listin vzame prepis kupne pogodbe, medtem ko se original nahaja pod L ...

Vprašanje o obsegu predmeta prodaje je dejanske narave. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je toženka s sporno kupno pogodbo prodala tudi gozd pod sedanjo oznako parc. št. 703/3 k.o... in ne samo dela te parcele ali celo samo parc. št. 710/4 iste k.o. Toženka ni uspela s svojimi v postopku na prvi in drugi stopnji spreminjajočimi se trditvami o samem obstoju prodaje in tudi o njenem obsegu. Njene pritožbene trditve o prenizki kupnini je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene. Njen v reviziji na novo uveljavljani ugovor o neveljavnosti 5. točke pogodbe o odpovedi izpodbijanja pogodbe zaradi takrat nadpolovičnega prikrajšanja je prav tako nedovoljen, saj toženka tega ugovora doslej ni uveljavljala, je pa povsem pavšalen in tudi sicer v nasprotju z njenimi dosedanjimi trditvami, da pogodba sploh ni bila sklenjena oziroma da je bila sklenjena le za manjši del gozda. Poleg tega je bilo uveljavljanje nadpolovičnega prikrajšanja po prejšnjih predpisih oziroma uveljavljanje čezmernega prikrajšanja po sedanjem ZOR časovno omejeno.

V okviru upoštevanja ugotovljenega dejanskega stanja revizijsko sodišče poleg doslej obrazloženega predvsem ugotavlja, da toženka v reviziji povsem obide odločilno dejansko ugotovitev obeh sodišč o njeni lastnoročno napisani in podpisani izjavi z dne 19.8.1990. Iz te izjave povsem jasno izhaja obseg prodaje v letu 1947 in toženkino strinjanje, da je lastnik prodanih nepremičnin tožnikov oče. Tudi zaradi te izjave toženkinih revizijskih trditev o drugačni pogodbeni volji strank in o nepravilni razlagi pogodbe ni mogoče obravnavati. Zato na revizijski stopnji ne more biti več sporno, da je toženka s kupno pogodbo z dne 19.8.1947 prodala tudi gozd pod sedanjo oznako parcelna št. 703/3 k.o...

Toženkino revizijsko poudarjanje, da je zemljiškoknjižna lastnica spornega gozda, je nepotrebno, njeno uveljavljanje zmotne uporabe pravnega pravila paragrafa 431 bivšega ODZ in 33. člena ZTLR pa neutemeljeno. V postopku sploh ni bilo sporno, da je toženka zemljiškoknjižna lastnica, nasprotno, tožnik jo je tožil prav iz razloga, ker ni v celoti izpolnila svoje pogodbene obveznosti in je še vedno zemljiškoknjižna lastnica prodanega gozda. Tožnik ni uveljavljal priposestvovanja. Zato so neutemeljene revizijske trditve o materialnopravno zmotnih razlogih sodišča glede uživanja spornega gozda po opravljeni zaplembi. Sodišče jih je navedlo le v okviru utemeljevanja razlogov, da se tožnikov oče in ostali družinski člani niso sprijaznili z zaplembo gozda.

Toženka v reviziji pravilno navaja, da še ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, ker ni prenesla lastninske pravice, zmotno pa meni, da je zaplemba sama po sebi povzročila razveljavitev kupne pogodbe. Tako sklepanje nima podlage v takratnih predpisih, obstoja sodne odločbe o razveljavitvi sporne pogodbe toženka ne zatrjuje, ne zatrjuje pa niti sporazuma strank o razdrtju pogodbe. Svoje stališče utemeljuje s pasivnostjo tožnikovega očeta pred in po zaplembi gozda ter z izvajanjem o njegovi privolitvi v delno neizpolnitev pogodbe. Tako sklepanje je pravno zmotno. V sami pogodbi ni bila določena pogodbena obveznost kupca za zemljiškoknjižno izvedbo pogodbe. Ni torej mogoče pritrditi reviziji, da je tožnikov oče kriv za naknadno nemožnost spolnitve zaradi zaplembe gozda. Trditve o njegovem pristanku v delno nemožnost spolnitve pa so v nasprotju s podatki spisa. Kljub zaplembi so on in njegovi družinski člani gozd koristili še naprej, kar je bilo glede na takratno situacijo in predpise protipravno in zaradi česar je bil njegov sin oziroma sedanji tožnik kazensko obsojen. O kupčevem pristanku v delno neizpolnitev pogodbe torej ni mogoče govoriti.

Ko je v letu 1957 prišlo do zaplembe gozda, bi kupec lahko ravnal po pravnem pravilu drugega stavka paragrafa 920 bivšega ODZ oziroma kasneje po drugem odstavku 137. člena ZOR. Izpolnitev pogodbe je bila v njeni sklenitveni fazi in še nekaj let kasneje možna. Zaplemba je povzročila naknadno nemožnost spolnitve, za katero pa ni bila odgovorna nobena od pogodbenih strank. V takem primeru je naknadna delna nemožnost v sami spolnitveni fazi kupcu po prejšnjih pravnih pravilih omogočala odstop od pogodbe. Enako možnost ima tudi po sedaj veljavnem drugem odstavku 137. člena ZOR, po katerem lahko razdre pogodbo ali pa ostane pogodba v veljavi, ima pa pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti. Tako zakonsko besedilo pomeni, da ne gre za razveljavitev pogodbe, saj je ta bila veljavno sklenjena in je bila izpolnitev v sklenitveni fazi tudi možna, pač pa gre za razvezo pogodbe zaradi kasneje nastale nemožnosti izpolnitve. Da pride do razveze pogodbe, je potrebno aktivno ravnanje prizadete pogodbene stranke. Tožnikov oče in tožnik kot njegov pravni naslednik nista tako ravnala. Nasprotno, vztrajala sta pri izpolnitvi pogodbe in sta kljub zaplembi sporni gozd še dolga leta koristila. Zato v obravnavani zadevi uporaba navedenih pravnih pravil oziroma zakonskih določb ne pride v poštev. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da se je zaradi uveljavitve ZDen in vrnitve zaplenjenega premoženja toženki izkazalo, da je šlo le za začasno, čeprav dalj časa trajajočo delno nemožnost spolnitve pogodbe. Sedaj je spolnitev pogodbe mogoča. Toženka sama v reviziji priznava, da ni v celoti izpolnila svoje pogodbene obveznosti, ker ni prenesla lastninske pravice na prodanem gozdu. Po pravnem pravilu paragrafa 1053 bivšega ODZ je bila kupna pogodba naslov za pridobitev lastninske pravice. Prodajalec je torej moral kupcu prepustiti prodano stvar tako, da je kupec na njej pridobil lastninsko pravico. Tudi po prvem odstavku 454. člena ZOR se prodajalec s prodajno pogodbo zaveže izročiti predmet prodaje tako, da bo kupec na njem pridobil lastninsko pravico. Tožbeni zahtevek za izročitev gozda v posest in za izstavitev za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na tožnikovo ime sposobne listine je po vsem obrazloženem obligacijskopravne narave. Toženka je po prenehanju nemožnosti spolnitve dolžna svojo pogodbeno obveznost izpolniti tudi še v preostalem delu.

Odločitvi sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku in sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženkine pritožbe sta bili po vsem obrazloženem materialnopravno pravilni. Ker v postopku pred sodiščema tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo. Zavrnilni izrek te odločbe zajema tudi zavrnitev toženkinih priglašenih revizijskih stroškov.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia