Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Prenehanje najemnega razmerja ne spremeni za toženo stranko obremenilnega dejstva, da tožeče stranke ni obvestila o spremembi podatkov, pomembnih za izvajanje pogodbe. Stroške za dobavo električne energije je zato dolžna plačati.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.
1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 209,88 EUR s pripadki in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 575,72 EUR s pripadki.
2. Zoper to sodbo je tožena stranka vložila laično pritožbo iz razloga kršitve določil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe. Bila je v stanovanju kot najemnik in se je 1.1.2019 izselila. Terjatve so zastarale konec leta 2019. Najemno razmerje je bilo prekinjeno s strani najemodajalca. Tudi stroški niso definirani v skladu s tarifami in so napihnjeni in oderuški.
3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev pritožbe.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje ta spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.
6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v času, na katerega se nanašajo vtoževani računi, med strankama obstajala pogodba o dobavi električne energije s tožečo stranko kot dobaviteljem in toženo stranko kot odjemalcem. Skladno s 4.1 in 4.2 členom splošnih pogodbenih pogojev, ki so bili sestavni del pogodbe, je bil odjemalec zavezan dobavitelja pisno obvestiti o spremembah podatkov, pomembnih za izvajanje pravic in obveznosti iz pogodbe, najkasneje v osmih dneh po nastali spremembi, sicer se je štelo, da se dobavitelju znani podatki niso spremenili, na njih temelječi računi in morebitna druga pisanja dobavitelja pa so se štela kot vsebinsko pravilna.
7. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožena stranka nikoli ni odpovedala pogodbe in s tem storitev dobave električne energije s strani tožeče stranke, da je tožeča stranka ves čas izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti in da tožena stranka ni izpolnila obveznosti plačila za storitve iz pogodbe v obdobju med 1. 10. 2018 in 6. 6. 2019. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožeči dolžna vse vtoževane zneske, materialnopravno pravilna.
8. Pritožbeno sodišče se poleg tega strinja s sodiščem prve stopnje, da navedbe tožene stranke, da ji je bila s 1. 1. 2019 prekinjena najemna pogodba, da poslej na zadevnem naslovu ni več bivala in da odpovedi pogodbe ne more predložiti zaradi menjave ključavnice na stanovanju, za predmetni spor ne morejo biti relevantne. Prenehanje najemnega razmerja namreč ne spremeni bistvenega za toženo stranko obremenilnega dejstva, da tožeče stranke ni obvestila o spremembi podatkov, pomembnih za izvajanje pogodbe. Posledično je zavrnitev izvedbe dokazov, ki jih je v zvezi s prenehanjem najemnega razmerja predlagala tožena stranka, utemeljena.
9. Tožena stranka v pritožbi smiselno ponavlja dejanske navedbe iz postopka na prvi stopnji in dodaja, da je bil obračun (za dobavljeno elektriko) izveden po predvideni in ne dejanski uporabi. Kot izhaja iz 5. točke te obrazložitve, pritožba v postopku v sporu majhne vrednosti že ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbiti, zato so pritožnikove navedbe neupoštevne. Njegove trditve o napihnjenih in oderuških stroških, ki so mu bili odmerjeni v plačilo, pa niso konkretizirane, zato jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Tožeča stranka je pojasnila, kako je prišla do določenih zneskov in toženec temu ne ugovarja konkretno, ampak le pavšalno.
10. Pritožba še ponavlja ugovor zastaranja. Na to je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo v točki 46 obrazložitve sodbe. Zastaralni rok za računa, zapadla v letu 2019, prične teči 1.1.2019 in izteče 31.12.2019 (355. člen OZ in številna sodna praksa, ki jo našteva sodišče prve stopnje na strani 18 sodbe).
11. Pritožba tako ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodnik posameznik odloča po določbi 458. člena ZPP).
12. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).