Jedro

Pritožnik se s presojo sodišča prve stopnje ne strinja, vendar za to v pritožbi ne navaja nobenih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in da prihaja iz varne izvorne države.

Izrek

I.Pritožba zoper I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne in se sodba in sklep v tem delu potrdita.

II.Pritožba zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1410/2025/16 (1222-15) z dne 8. 9. 2025 (I. točka izreka sodbe in sklepa),

zavrglo pa tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je bilo z dejanjem toženke poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine po 18., 25., 21. in 22. členu Ustave Republike Slovenije (II. točka izreka sodbe in sklepa), in v delu, s katerim je zahteval povrnitev stroškov postopka (IV. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je še, da zavrne tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (III. točka izreka sodbe in sklepa).

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa je sodišče pritrdilo toženki, da sta podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (osebne težave s sorodniki njegovega dekleta in občutek diskriminacije med Arabci in Berberi), poleg tega prihaja iz Kraljevine Maroko, ki je varna izvorna država (61. člen ZMZ-1). Glede odločitve v II. točki izreka je pojasnilo, da je tožba po 4. členu ZUS-1 dopustna, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To pa je v tožnikovem primeru zagotovljeno v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo, zato pogoj za subsidiarni upravni spor ni izpolnjen. Neutemeljena je tudi predlagana začasna odredba, saj vložitev tožbe zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku zadrži njeno izvršitev že na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I., II. in III. točko izreka navedene sodbe in sklepa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijane točke sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter toženki naloži plačilo stroškov celotnega postopka.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

K I. točki izreka

6.Bistvena vsebina vložene pritožbe je ponovno navajanje dejanskih okoliščin, ki jih je pritožnik zatrjeval že v tožbi, in sicer: da se je v izvorni državi želel poročiti z dekletom, ki je berberske narodnosti; da je njena družina temu nasprotovala, ker je Arabec; da sta mu dekletova brata grozila in ga udarila, zaradi česar je zapustil Marakeš in odšel v Casablanco; da ga je bilo tam strah za svoje življenje in zdravje, saj naj bi ga brata ves čas iskala; ko se je vrnil nazaj, naj bi ga brata napadla in tako poškodovala, da so ga našli šele po treh dneh; da sta dekletova brata kriminalca, ki nosita orožje (nože). S temi navedbami je utemeljeval svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, ker naj bi ga zaradi diskriminacije med Arabci in Berberi dekletova brata ubila ali mu odsekala roko ali nogo.

7.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tožbene navedbe o dekletovih bratih kot kriminalcih z noži in izvršenem napadu nanj, v katerem naj bi ga tako hudo poškodovala, da so ga našli šele po treh dneh, označilo za protispisne, saj sam pritožnik tega v upravnem postopku niti pred sodiščem ni izpovedal. Glede preostalih navedb pa je pritrdilo toženki, da pritožnikove osebne težave ne predstavljajo trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic, pri čemer je sodišče kot odločilno pri zavrnitvi prošnje izrecno izpostavilo zlasti odsotnost subjekta preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, saj pritožnik težav z dekletovimi brati in zatrjevanih groženj nikoli ni prijavil na policijo, zato ni izkazal, da ga izvorna država ne bi mogla zaščititi.

8.Očitno je, da se pritožnik z navedenimi stališči sodišča prve stopnje ne strinja, saj je vložil pritožbo. Vendar pa v njej za svoje nasprotovanje ni navedel nobenih konkretnih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti presoje v izpodbijani sodni odločbi, da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in da prihaja iz varne izvorne države.

9.Za pritožnika je sporna tudi odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa. Ta je procesne narave in temelji na stališču, da glede na okoliščine konkretnega primera tožba v subsidiarnem upravnem sporu ni dopustna, saj ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, v katerem zahteva presojo zakonitosti odločbe toženke. Tudi glede tega v pritožbi ni nobene upoštevne navedbe, s katero bi pritožnik lahko dosegel drugačno odločitev.

10.Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene. Vrhovno sodišče je zato po obrazloženem in upoštevaje, da ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo neutemeljeno pritožbo ter potrdilo I. in II. točko izreka sodbe in sklepa (76. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

11.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), saj je njen namen zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Ker je Vrhovno sodišče pritožnikovo pritožbo zoper odločitev o neutemeljeni prošnji za mednarodno zaščito zavrnilo, pomeni, da je I. točka izreka sodbe in sklepa sodba postala pravnomočna, posledično pa tudi izpodbijana odločba toženke. S tem je pritožnikova pravovarstvena potreba in z njo tudi potreba za izdajo začasne odredbe prenehala. Ker torej pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe, je Vrhovno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno, ugotovila, da z dnem izvršljivosti te odločitve postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito, in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 24, 28, 52, 52/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.