Jedro

Pri vračanju kmetijskih zemljišč se komasacijski odbitek upošteva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 12.3.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah z dne 25.10.2002, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za podržavljeni zemljišči parc. št. 24/2 travnik 4 - 3520 m2 in parc. št. 21/2 travnik 4 - 3850 m2, obe k.o. ..., dolžan vrniti lastninsko pravico na pac. št. 19 njiva 5 tako, da se vknjiži solastninska pravica za upravičenko A.A. do 2836/106242-tin celote in za upravičenca B.A. do 1002/106242-tin celote.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira pravno podlago za določanje vrednosti podržavljenega premoženja v obravnavanem primeru (44. člen Zakona o denacionalizaciji, ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 11/01 - odločba US; Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok; Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja za vrednotenje nepremičnin, Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96 v nadaljevanju Odredba) ter ugotavlja, da znaša prejeta odškodnina za nacionalizirana kmetijska zemljišča 44% prometne vrednosti podržavljenega premoženja, zato se v postopku vračanja, glede na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen, upošteva. Komasacijski odbitek (v obravnavanem primeru v višini 7,02%) se po ustaljeni upravno sodni praksi pri denacionalizaciji prav tako upošteva. Neutemeljen je tožbeni očitek, da tožnik kot stranka ni sodeloval v postopku. Sodišče prve stopnje zavrača tudi tožbene ugovore glede kršitev ustavnih pravic do zasebne lastnine in dedovanja, pridobivanja in uživanja lastnine ter enakega obravnavanja in enakosti pred zakonom, saj tožnik ne navaja, v kakšnih okoliščinah naj bi prišlo do teh kršitev.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh razlogov po 1. in 2. odstavku 72. člena ZUS. Zatrjuje kršitve ustave pri pridobivanju nepremičnin v last in posest ter več drugih kršitev ustavnih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in odpravi izpodbijani upravni akt ter vrne zadevo pristojnemu organu v novo odločanje. Navaja, da je odločitev sodišča in upravnih organov glede komasacijskega odbitka v višini 7,02% odstotka vrednosti vrnjenega zemljišča nezakonita, saj se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 1916/98-9 z dne 29.11.2000, ki pa ne more biti materialna podlaga za odločanje. V poročilu skupne strokovne skupine z dne 21.5.2001 ni nikjer (več) omenjen zahtevek za vračilo v last in posest dela javnega dobra ampak samo to, da se po 27. členu ZDen upravičencema (poleg odbitka za neizplačano odškodnino) dodatno odvzame komasacijski odbitek. Tožnik nadalje meni, da mu je bila kršena pravica do izjave v postopku, saj mu upravni organ pred izdajo odločbe ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločanje, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo RS, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in C.C. z.o.o. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo tega zakona, vrhovno sodišče obravnava kot pritožbe po tem zakonu, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah tega zakona, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljen na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe obravnavajo kot dovoljene in pravočasne revizije po ZUS-1. V obravnavanem primeru je bila tožnikova pritožba obravnavana kot pritožba po ZUS-1. V obravnavanem primeru je (upoštevaje pritožbene ugovore) glede uporabe materialnega prava sporno vprašanje upoštevanja komasacijskega odbitka pri vračanju kmetijskih zemljišč v denacionalizacijskem postopku, pri čemer ni sporno, da sta bili obravnavani zemljišči podržavljeni pravnima prednikoma tožnikov z odločbo Komisije za arondacijo z dne 20.5.1964, izdano na podlagi Zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43-707/59 in 53-722/62), pri čemer je bila določena odškodnina v znesku 150.920 din; tudi ni sporno, da je ta odškodnina presegala 30% vrednosti podržavljenih zemljišč in se zato pri vračanju upošteva (1. odstavek 72. člena ZDen). Ta odškodnina je bila izterljiva in za njeno upoštevanje v postopku denacionalizacije ni pomembno, ali je bila dejansko izplačana. Sporno tudi ni da vračanje v naravi v last in posest ni možno, ker sta podržavljeni zemljišči v sestavi zemljiškega kompleksa in se zato vračata v solast v deležu na kompleksu.

Po presoji vrhovnega sodišča je upravni organ prve stopnje pri odločanju o denacionalizaciji upošteval tudi zmanjšanje vrednosti podržavljenih zemljišč za komasacijski odbitek v višini 7,02%. Iz nadomestne odločbe o novi razdelitvi zemljišč komasacijskega sklada D. v delu k.o. D. in E. z dne 3.7.1985, ki jo je izdala Komisija za izvedbo komasacijskega postopka v k.o. D. in E. in s katero sta zajeti tudi predmetni nepremičnini, je razvidno, da se zaradi novih odvodnih jarkov, dovoznih poti in drugih objektov vrednost vloženih zemljišč zmanjša za 7,02%. Iz navedene nadomestne odločbe sicer ni razvidna zakonska podlaga za tako odločitev in posledice take odločitve, vendar je Zakon o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79-uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZKZ 1993), na podlagi katerega je bila izvedena navedena komasacija, v 90. členu predvideval možnost zmanjšana skupnih površin (komasacijski odbitek) na račun izgradnje cestnega omrežja, prekopov ter drugih javnih objektov na komasacijskem območju. V takem primeru se je (na podlagi iste določbe) vsakemu izmed komasacijskih udeležencev dodelila sorazmerno z vloženim zemljiščem manjša površina zemljišč. Komasacijski odbitek je torej enako prizadel vse komasacijske udeležence oziroma vsa zemljišča, vložena v komasacijski sklad. Komasacijo, do katere je prišlo po izvršenem podržavljenju, je zato z njenimi posledicami treba upoštevati v denacionalizacijskih postopkih, saj predstavlja dejstvo, do katerega bi prišlo ne glede na podržavljenje zemljišč in ne glede na to, kdo bi (je) bil lastnik zemljišč v času komasacije. Zato je tudi po presoji vrhovnega sodišča komasacijski odbitek treba upoštevati pri vračanju kmetijskih zemljišč v denacionalizacijskih postopkih. Stališče v izpodbijani sodbi glede upoštevanja komasacijskega odbitka v denacionalizacijskem postopku je torej pravilno.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožnika, da mu ni bila dana možnost udeležbe v upravnem postopku oziroma ni imel možnosti podati izjavo. Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo je bil tožnikov oče C. (C.) U., ki je sodeloval v postopku, bil seznanjen z vsemi dejanji v postopku in je imel možnost podati izjavo. Po njegovi smrti dne 19.6.2002 pa do izdaje odločbe upravnega organa prve stopnje dne 25.10.2002 ni bil razpisan noben narok ali bilo opravljeno kakšno uradno dejanje v postopku, s katerim bi bilo treba stranko seznaniti. Ko pa je bil upravni organ seznanjen (šele po izdaji odločbe dne 25.10.2002) s smrtjo tožnikovega očeta, je tožniku kot pravnemu nasledniku dovolil vstopiti v denacionalizacijski postopek in mu vročil odločbo, pri čemer je rok za pritožbo pričel teči šele od vročitve odločbe tožniku. V smislu 2. odstavka 54. člena ZUP (1986), ki se uporablja v postopkih denacionalizacije, se denacionalizacijski postopek, (ki ni vezan na osebo upravičenca), nadaljuje, če upravičenec oziroma vlagatelj med postopkom umre. Nadaljevanje postopka pa ne pomeni, da bi se katerakoli dejanja postopka, pri katerih je sodeloval umrli, zaradi vstopa njegovega pravnega naslednika ponavljala, temveč se postopek nadaljuje od tam, kjer je bil ob smrti pravnega prednika osebe, ki vstopa v postopek. Temu torej ni bila kršena nobena procesna pravica, zaradi katere bi bil na kakršenkoli način oviran ali omejen pri pri uresničevanju svojih pravic v postopku.

Tudi glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic (pri čemer tožnik ni vložil tožbe zaradi kršitve ustavnih pravic na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS, zato se te zatrjevane kršitve presojajo kot kršitve v okviru materialnega prava) se vrhovno sodišče strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni obrazložil, v kakšnih okoliščinah in na kakšen način naj bi prišlo do teh kršitev, da gre torej za pavšalne ugovore, ki jih ni mogoče upoštevati.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).