Jedro

Pravdni stranki sta se ustno dogovorili za višja izplačila od s pogodbo dogovorjenih, zato tožniku za sporno obdobje pripadajo tudi zneski, ki so bili ustno dogovorjeni. Delodajalec je delavcu dolžan zagotoviti plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi. Glede na sodno prakso pa ni nobene ovire, da je pogodba o zaposlitvi (ali pa njen del) dogovorjen ustno, bistveno je le, da je ustni dogovor tudi dokazan.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Toženi stranki se naloži, da tožniku: - za april 2009 obračuna plačo v bruto znesku 1.376,05 EUR, od tega zneska plača ustrezne davke in prispevke in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2009; - za maj 2009 obračuna plačo v bruto znesku 3.225,45 EUR, od tega zneska plača ustrezne davke in prispevke in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009; - za čas od 1. 6. 2009 do 10. 6. 2009 ter za 30. 6. 2009 obračuna sorazmerni del junijske plače, ki bi znašala 730,57 EUR, plačati od tako obračunanega zneska ustrezne davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2009 dalje do plačila; - za čas bolniške odsotnosti z dela od 11. 6. 2009 do 29. 6. 2009 obračunati bruto nadomestilo plače od mesečne osnove 730,57 EUR, od njega plačati ustrezne davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2009; - za čas od julija 2009 do vključno oktobra 2011, za vsak mesec obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 730,57 EUR mesečno, od teh zneskov plačati ustrezne davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za nadomestilo iz prejšnjega meseca; - za čas od 1. 11. 2011 do vključno 22. 11. 2011 tožniku obračunati sorazmerni del nadomestila plače od osnove, ki bi za cel mesec znašala 730,57 EUR, obračunati in plačati davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011. Kar zahteva tožnik drugače, to je plačilo po višini opredeljenih neto zneskov se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009 in jo razveljavilo (točka I./1. izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 6. 2009, temveč je trajalo do vključno 22. 11. 2011 (točka I./2. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 1000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 11. 2011 (1. odstavek točke I./3 izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo odškodnine v višini 44.792,80 EUR (2. odstavek točke I./3. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ od dne 13. 6. 2009 do vključno 22. 11. 2011 (1. odstavek točke I./4. izreka), zavrnilo pa je višji zahtevek, ki se nanaša na vpis v matično evidenco za dne 12. 6. 2009 (2. odstavek točke I./4. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača za april 2009, obračuna bruto znesek plače 2.126,05 EUR, od tega zneska ustrezne davke in prispevke in tožniku izplača neto znesek plače v višini 1.332,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2009 dalje; za maj 2009 obračuna bruto znesek plače v višini 3.975,45 EUR, plača od tega ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek 2.182,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 do plačila, za čas od 1. 6. do 10. 6. 2009 ter za 30. 6. 2009 obračuna sorazmerni del od julijske bruto plače, ki bi znašala 1.480,57 EUR, plača od tega davke in prispevke ter tožniku izplača sorazmeren neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2009 dalje; za čas bolniške odsotnosti od 11. 6. 2009 do 29. 6. 2009 izračuna ustrezno bruto nadomestilo plače, od tega zneska obračuna in plača davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2009; za čas od 1. 7. 2009 do 22. 11. 2011 tožniku obračuna nadomestilo plače v znesku 1.480,57 EUR mesečno, od tega plača ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek nadomestila plače v višini 982,68 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razliko med obračunom plače in nadomestilom plače za čas bolniške odsotnosti od 11. 6. 2009 do 29. 6. 2009 ter za obračun nadomestila plače za čas od 23. 11. 2011 do 30. 11. 2011, plačilo davkov in prispevkov za to obdobje in izplačilo neto zneska (prvih 32 alinej točke I./5. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna in izplača dnevnice za april 2009 v znesku 330,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2009 do plačila; za maj 2009 v znesku 1.010,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 in za junij 2009 v znesku 370,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2009 (33. do 35. alineja točke I./5. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za leta 2009, 2010 in 2011 obračuna bruto znesek regresa za letni dopust v višini 700,00 EUR letno, plača od tega ustrezne davke ter tožniku izplača neto zneske regresa 570,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v letu na katerega regres nanaša (38. do 40. alineja točke I./5. izreka). Zavrnilo je zahtevek za poziv nazaj na delovno mesto voznik avtobusa (točka II. izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.256,88 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka III. izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka, pri čemer uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka glede tistega dela izpodbijane sodbe, o katerem še ni pravnomočno odločeno (o tej pritožbi je pritožbeno sodišče namreč že odločalo s sodbo Pdp 602/2011 z dne 3. 4. 2012), navaja, da sodišče prve stopnje tožnikovega izračuna višine pripadajoče plače ne bi smelo sprejeti za zakonitega in pravilnega in da so v tem delu razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč najprej navedlo, da priči A.A. ne verjame, da je tožnikova bruto plača znašala 750,00 EUR, nato pa samo navaja, da je tožena stranka tožniku dolžna obračunati osnovno bruto plačo v višini 750,00 EUR in ustno dogovorjeno plačo v višini 730,00 EUR. Trditve in navedbe v izpodbijani sodbi na 11 strani obrazložitve naj bi bile nesklepčne in nerazumljive. Zaslišani A.A. je govoril o dolgu do tožnika, ki pa obsega osnovno plačo delavca in dodatke za nadure in dnevnice. Zaradi navedenega je zmoten zaključek, da dolg v višini 3.000,00 EUR predstavlja znesek plač. Izračuni, ki jih je predložil tožnik so nejasni in nepravilni in jih je tožena stranka v celoti prerekala. Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je enkrat že odločalo o zgoraj navedeni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje I Pd 657/2010 z dne 22. 11. 2011 in takrat po opravljeni pritožbeni obravnavi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o plačilu plač oziroma nadomestila plač delno spremenilo tako, da je bila tožena stranka še naprej zavezana, da tožniku za čas od 1. 4. 2009 do 22. 11. 2011 obračuna bruto plačo v višini 750,00 EUR mesečno in po obračunu davkov in prispevkov tožniku izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za razliko iz prejšnjega meseca. Zavrnilo pa je kar je tožnik zahteval več ali drugače, to je za april 2009 obračun plače v bruto znesku 1.476,05 EUR, za maj 2009 obračun plače v bruto znesku 3.225,45 EUR, za čas od 1. 6. 2009 do 10. 6. 2009 ter za 30. 6. 2009 obračun sorazmernega dela od junijske bruto plače v znesku 730,57 EUR ter za čas od 11. 6. 2009 do 29. 6. 2009 obračun in nadomestilo plače za čas bolniškega staleža od te osnove, za čas od 1. 7. 2009 do 31. 10. 2011 obračun plače v bruto znesku 730,57 EUR mesečno ter za čas od 1. 11. 2011 do 22. 11. 2011 obračun sorazmernega dela nadomestila plače, ki bi za cel mesec znašalo 730,57 EUR bruto, obračun in plačilo davkov in prispevkov od navedenih zneskov ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za plačo oziroma nadomestilo plače iz prejšnjega meseca. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII DoR 55/2012 z dne 10. 7. 2012 dopustilo revizijo tožnika in nato po vloženi reviziji s sklepom opr. št. VIII Ips 199/2012 z dne 18. 3. 2013 reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu točke I izreka in glede stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V novem postopku je tako potrebno odločiti le še o pritožbi tožene stranke zoper tisti del odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na prisojeno plačo oziroma nadomestilo plače, ki presega s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeni znesek. Pri tem je procesna situacija takšna, da isti senat pritožbenega sodišča odloča na podlagi dne 3. 4. 2012 opravljene pritožbene obravnave, pri čemer se te obravnave nista udeležila ne tožnik in ne vabljena priča A.A..

Pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ne verjame priči A.A., da je bila tožnikova bruto plača zgolj 750,00 EUR (kolikor je zapisano v pogodbi o zaposlitvi) in nadaljnjo ugotovitvijo, da dogovorjena plača znaša seštevek zneska 750,00 EUR bruto in neto zneska, ki naj bi bil ustno dogovorjen, ni nobenega nasprotja, zaradi katerega izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti. Navedena ugotovitev pomeni zgolj to, da sodišče prve stopnje v celoti verjame tožniku glede vsebine ustnega dogovora o višini plače. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče B.B.. Pričo je sodišče prve stopnje večkrat vabilo na narok za glavno obravnavo, vabilo jo je tudi pritožbeno sodišče, vendar priča, ki je tudi prokurist tožene stranke, nikoli ni pristopila. Tožena stranka je njeno odsotnost sicer pojasnjevala s prestajanjem zaporne kazni in rehabilitacijo, zaradi katere je bila iz zapora premeščena v zdravilišče, vendar pa tožena stranka ali pa priča sama kljub pozivom ni dostavila zdravniškega potrdila o tem, da priča iz zdravstvenih razlogov ne more pristopiti na sodišče. Na zadnji narok za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje je bila priča vabljena preko Zavoda za prestajanje kazni, ki pa je sporočil, da bo priča na obravnavo prišla sama in da je ne bodo privedli. Pooblaščenec tožene stranke je sicer prosil za preložitev naroka, češ da ima priča hude zdravstvene težave, vendar iz internističnega izvida, ki ga je predložil, ne izhaja, da bi bila priča nesposobna za prihod na sodišče. Sicer pa pritožbeno sodišče na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja, ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi tožena stranka to kršitev določb pravdnega postopka moralo uveljavljati že takrat, ko je sodišče prve stopnje ob zaključku naroka za glavno obravnavo sprejelo sklep, da se drugi dokazi (torej tudi dokazni predlog za zaslišanje priče B.B.) zavrnejo kot nepotrebni.

Glede na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi z ustnim dogovorom med tožnikom in prokuristom tožene stranke glede višine plače. O vsebini tega dogovora je bil izveden dokaz z zaslišanjem tožnika, vabljena priča B.B., ki naj bi se s tožnikom dogovoril o višini plače, pa se na vabilo sodišča prve stopnje ni odzvala, prav tako tudi ne na vabilo pritožbenega sodišča. Na pritožbeni obravnavi tudi ni bilo možno zaslišati tožnika, saj se ta nahaja v ZDA, za katere naj bi imel delovno vizo do leta 2017. Navedeno pomeni, da pritožbeno sodišče, ne glede na prebran zapisnik glavne obravnave, na kateri je bil zaslišan tožnik, niti ne bi moglo ugotoviti drugačnega dejanskega stanja o vsebini ustnega dogovora. Pritožbeno sodišče glede dejstev, ki so se dokazovala izključno z zaslišanjem tožnika ne more sprejeti drugačne dokazne ocene, saj bi to lahko storilo le v primeru, če bi bilo v enakem spoznavnem položaju, kot sodišče prve stopnje, ki je tožnika neposredno zaslišalo na glavni obravnavi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika ugotovilo, da tožena stranka tožniku (glede na ustni dogovor) ob s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeni mesečni plači v višini 750,00 EUR bruto dolguje še znesek 800,00 EUR neto za april 2009, znesek 1.650,00 EUR neto za maj 2009, znesek 400,00 EUR neto za junij 2009, za nadaljnje mesece pa do vključno 22. 11. 2011 zneske 730,57 EUR bruto oziroma v celoti 1.480,57 EUR (upoštevajoč tudi s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeni znesek 750,00 EUR bruto). Res je sicer nenavadno, da bi bil za vsak mesec ustno dogovorjen drugačen na deset eurov natančen znesek, vendar tožniku na zaslišanju v zvezi s tem nihče ni postavil nobenega vprašanja. Trditveno in dokazno breme za drugačno vsebino ustnega dogovora o višini plače oziroma za neobstoj takšnega dogovora je bilo na toženi stranki, vendar tožena stranka svojih trditev ni dokazala. Dokazala bi jih lahko z zaslišanjem priče B.B., vendar se ta, kot že rečeno, na vabila ni odzival, čeprav je menda še vedno prokurist tožene stranke. Tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik, zaslišan kot stranka, izpovedal (torej dokazal), da je bil dogovorjen za plačilo plače „bruto na račun in neto na roke“ ter da je bilo izplačilo dela plače na roko želja delodajalca. Obenem revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka nasprotnega ni dokazala.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da sta se stranki ustno dogovorili za višja izplačila od s pogodbo dogovorjenih, tožniku za spono obdobje dosodilo tudi zneske, za katere je tožnik zatrjeval, da so bili ustno dogovorjeni. Pravna podlaga za takšno odločitev je določba 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) v povezavi s 126. členom ZDR iz katerih izhaja, da je delodajalec delavcu dolžan zagotoviti plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi. Glede na sodno prakso pa ni nobene ovire, da je pogodba o zaposlitvi (ali pa njen del) dogovorjen ustno, bistveno je le, da je ustni dogovor tudi dokazan.

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno dosodilo tudi razliko med s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno bruto plačo v višini 750,00 EUR in celotnim zneskom, ki mu pripada glede na ustno dogovorjene neto zneske. Ti zneski so sicer res bili dogovorjeni v neto znesku, vendar se delodajalec ne more izogniti obveznosti plačila davkov in prispevkov, zato je tožnik ravnal pravilno, ko jih je „obrutil“ in je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo takšnemu zahtevku. Pač pa je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je tožniku hkrati dosodilo po višini opredeljene bruto in neto zneske, saj bo dejanska višina neto zneska znana šele v trenutku izplačila. Davki in prispevki se namreč obračunajo po stopnji, ki velja ob izplačilu. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe delno spremenilo tako, da je opustilo sklicevanje na po višini opredeljene neto zneske. Zaradi jasnosti odločitve je pritožbeno sodišče v celoti na novo oblikovalo izrek glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki ga je s sodbo Pdp 206/2011 z dne 3. 4. 2012 zavrnilo. Takšna odločitev seveda v ničemer ne vpliva na stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 338. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo po višini opredeljenih neto zneskov, tako da je v izreku glede neto izplačil ostal samo opisni del, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati neto znesek po obračunu prispevkov in davkov od po višini opredeljenih bruto zneskov.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče mora odločiti tudi o celotnih stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede tega, da se v izreku sodbe ne navajajo po višini opredeljeni neto zneski, sicer pa je bila njena pritožba v celoti zavrnjena, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sicer pa se je izpodbijani del prvostopenjske sodbe v pretežni meri nanašal na spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter s tem povezan reparacijski zahtevek, za takšne spore pa 3. odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti tožnik, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreba za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.