Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje povsem napačno uporabilo tudi tarifo Sporazuma 2006, ker je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, oziroma ni upoštevalo, da se glasba v lokalu predvaja do 24. ure, kar pomeni, da bi moralo nadomestilo odmeriti po 2.b točki tarifnega dela Sporazuma 2006 in ne po 2.a točki. Tožeča stranke je namreč navedeno okoliščino, da se glasba predvaja do 24. ure, navedla le kot tarifni kriterij, na podlagi katerega naj sodišče odmeri nadomestilo, in ne kot dejstvo. Kriterij predvajanja do 24. ure predstavlja po Tarifi 2005, na katero se je sklicevala tožeča stranka, nižji tarifni razred. Tega po Sporazumu 2006 predstavlja kriterij predvajanja do 23. ure. Ker je torej sodišče prve stopnje navedeni kriterij pravilno upoštevalo v okviru prisoje nadomestila na podlagi Sporazuma 2006, in torej upoštevalo tarifo iz točke 2.a Sporazuma 2006, je njegova odločitev v tem delu pravilna.Zgolj to, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katera stopnja krivde je podana, še ne pomeni, da je njegova odločitev nepravilna. Pri tej opredelitvi gre namreč zgolj za pravno kvalifikacijo, za pravno vprašanje, ki ga sodišče poda oziroma nanj odgovori glede na ugotovljeno dejansko stanje. Gre zgolj za subsumpcijo konkretnega dejanskega stanja pod ustrezno zakonsko normo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje potrdi v točkah II., III.b, IV.a, IV.b, V. in VI. izreka.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:- zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti (točka II. izreka),- ugodilo tožbenemu zahtevku, da je dolžna tožena stranka iz naslova neupravičene obogatitve v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 180,69 EUR z zakonskimi zamudnimi od zneska 120,43 EUR od 19. 7. 2012 do plačila, od zneska 41,20 EUR od 23. 1. 2013 do plačila in od zneska 19,02 EUR od 8. 4. 2013 do plačila (točka III.a izreka),- zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 419,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2012 dalje, za plačilo zneska 142,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2013 dalje in za plačilo zneska 64,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2013 dalje (točka III.b izreka),- ugodilo tožbenemu zahtevku, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki civilno kazen v znesku 166,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do plačila (točka IV.a izreka),- zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni v znesku 1.322,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (točka IV.b izreka),- zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov v znesku 201,16 EUR, nastalih zaradi neizpolnjevanja tožene stranke njenih zakonskih obveznosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2012 dalje (točka V. izreka).Prav tako je sodišče sklenilo, da se sprememba tožbe dopusti (I. točka izreka), in da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 88,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (točka VI. izreka).

2. Zoper točke II., III.b, IV.b, V. in VI. izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, medtem ko se je tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega stanja pritožila zoper točki IV.a in VI. izreka sodbe. Tožeča stranka je sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke tudi v zavrnjenem delu in posledično ponovno odmeri pravdne stroške, podredno pa je predlagala, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do dne plačila. Tožena stranka je sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da zavrne tožbeni zahtevek glede plačila civilne kazni in posledično ponovno odmeri pravdne stroške, podredno pa je predlagala, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do dne plačila.

3. Tožena stranka je pravočasno dogovorila na pritožbo tožeče stranke in sodišču druge stopnje predlagala, da jo kot neutemeljeno v celoti zavrne. Tudi tožeča stranka je pravočasno dogovorila na pritožbo tožene stranke in sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do dne plačila.

4. Pritožbi tožeče in tožene stranke nista utemeljeni.

Dolžnost mesečnega poročanja

5. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva, naj ji v bodoče, do sklenitve pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja fonogramov. Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo, tožeča stranka pa se je zoper ta del sodbe (točka II. izreka) pritožila.

6. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) v četrtem odstavku 159. člena uporabnikom del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, nalaga dolžnost enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter uresničevanja materialnih avtorskih upravičenj. Vendar pa določba četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi. Prvi odstavek 311. člena ZPP določa, da sodišče toženi stranki lahko naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave. Obveznost mesečnega poročanja v bodoče, ki se nanaša na čas po koncu glavne obravnave in naprej, v neopredeljenem trajanju, pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla. Preuranjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejansko stanje, ki v času odločanja še ne obstaja, pa sodišče, razen v primerih drugega in tretjega odstavka 311. člena ZPP, ne sme meritorno obravnavati.

7. Odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za mesečno poročanje je glede na navedeno torej pravilna.

Nadomestilo za javno priobčitev fonogramov

8. Sodišče je v obravnavanem primeru ugotovilo, da je tožena stranka v svojem gostinskem prostoru predvajala fonograme, kar pravdni stranki v pritožbi ne izpodbijata. S tem je za toženo stranko nastala obveznost plačila za uporabo fonogramov (130. člen ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju višine nadomestila za uporabo fonogramov uporabilo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju Sporazum 2006).

9. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju Tarifa 2005). V 2. odstavku 1. člena Tarife 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te tarife. Obrtna zbornica Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) in tožeča stranka so leta 2006 sklenili „Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“. Sporazum je sestavljen iz dveh delov, Splošnega (I) in Tarifnega dela (II) ter velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru s tem sporazumom določene dejavnosti (prvi odstavek 5. člena splošnega dela Sporazuma 2006). Slednje pomeni, da tudi za toženo stranko velja Sporazum 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom.

10. Ni pravilno pritožbeno materialnopravno stališče tožeče stranke, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti Tarifa 2005, češ, da zanjo ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu Sporazuma 2006, ker ni sklenila pogodbe oziroma ni ravnala v skladu z določilom drugega odstavka 4. člena Sporazuma 2006. V določilu 4. člena Sporazuma 2006 so res urejena razmerja med uporabnikom in tožečo stranko pri sklepanju pogodb oziroma določena domneva o tem, kdaj se šteje, da je „ustrezna pravica prenesena“. Vendar pa (ne)ureditev razmerja med uporabnikom in tožečo stranko v splošnem delu Sporazuma 2006 še ne pomeni, da se tarifni del Sporazuma 2006 za določitev višine nadomestila, v primeru spora med pravdnima strankama zaradi neplačila nadomestila, ne sme uporabiti.

11. Skupni sporazum iz prvega odstavka 157. člena ZASP mora med drugim določati tarifo (1. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (prvi stavek šestega odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (sedmi odstavek 157. člena ZASP).

12. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko četrtega odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem, oziroma glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

13. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi drugi odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V drugem dostavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V drugem odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

14. Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

15. Pravica proizvajalca fonograma ni avtorska pravica, temveč t. i. sorodna pravica. Ne glede na to učinkuje absolutno in torej izključuje od uporabe vsako drugo osebo, ki nima dovoljenja samega imetnika sorodne pravice (primerjaj z odločbo VS RS, opr. št. II Ips 341/2004). Ker je pravica proizvajalca fonograma absolutna pravica, pomeni njena uporaba brez dovoljenja samega imetnika kršitev te absolutne pravice. Prvi odstavek 168. člena ZASP določa, da se za kršitve po ZASP uporabljajo splošna pravila o povzročitvi škode (131. člen OZ in naslednji). Gre torej za zahtevek iz civilnega delikta, vendar pa lahko imetnik pravice njegovo plačilo zahteva tudi na podlagi določb o neupravičeno obogatitvi. Imetnik ima torej v v primerih, ko se njegova pravica uporablja brez dovoljenja, možnost, da glede na konkretno situacijo uveljavi zahtevek za plačilo nadomestila bodisi na odškodninski podlagi, ali na podlagi neupravičene obogatitve.

16. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje s tem, ko je nadomestilo odmerilo v skladu s tarifo Sporazuma 2006, ravnalo pravilno. V izogib ponavljanju se sodišče v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje (9., 10. in 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

17. Sodišče prve stopnje je sicer res k znesku nadomestila prištelo tudi DDV, ki se od odškodnin ne obračunava in ne plačuje. Prisojeni znesek zato iz navedenega razloga presega znesek, do katerega je upravičena tožeča stranka. Zoper ta del sodbe, torej glede plačila nadomestila (točka III.b izreka izpodbijane sodbe), se je pritožila le tožeča stranka, medtem ko se je tožena stranka pritožila le zoper odločitev sodišča prve stopnje o civilni kazni (točka IV.a izreka izpodbijane sodbe). Ker pa sodišče druge stopnje ne sme spremeniti (del) sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je (zoper ta isti del) pritožila samo ona, v odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni posegalo (359. člen ZPP).

18. Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke (l. št. 59), da je sodišče prve stopnje povsem napačno uporabilo tudi tarifo Sporazuma 2006, ker je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, oziroma ni upoštevalo, da se glasba v lokalu predvaja do 24. ure, kar pomeni, da bi moralo nadomestilo odmeriti po 2.b točki tarifnega dela Sporazuma 2006 in ne po 2.a točki. Tožeča stranka je namreč navedeno okoliščino, da se glasba predvaja do 24. ure, navedla le kot tarifni kriterij, na podlagi katerega naj sodišče odmeri nadomestilo, in ne kot dejstvo (l. št. 1, točka II. tožbenih trditev). Kriterij predvajanja do 24. ure predstavlja po Tarifi 2005, na katero se je sklicevala tožeča stranka, nižji tarifni razred. Tega po Sporazumu 2006 predstavlja kriterij predvajanja do 23. ure. Ker je torej sodišče prve stopnje navedeni kriterij pravilno upoštevalo v okviru prisoje nadomestila na podlagi Sporazuma 2006, in torej upoštevalo tarifo iz točke 2.a Sporazuma 2006, je njegova odločitev v tem delu pravilna.

Civilna kazen

19. Zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku za plačilo civilne kazni sta se pritožili obe pravdni stranki.

20. Tretji odstavek 168. člena ZASP ureja posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računska osnova za izračunavanje civilne kazni nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pride le, kot že na podlagi drugega odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti.

21. Zakonodajalec je predpisal oziroma predvidel možnost izrekanja civilne kazni v razponu, in tako sodišču omogočil tehtanje ravnanja posameznega kršilca in s tem odločitve o višini civilne kazni, upoštevajoč okoliščine vsakega posameznega primera (tako tudi Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Ljubljana 1997, stran 389).

22. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je iz razloga, ker je kot podlago nepravilno uporabilo Sporazum 2006, tudi odmera civilne kazni nepravilna. Prav tako pa sodišče v tem delu ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in ustrezno obrazložilo svoje odločitve. Tožena stranka je v pritožbi zatrjevala, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju z določbami 168. člena ZASP. Pri tem pojasnjuje oziroma sporoča svojo materialnopravno naziranje, nikjer pa izrecno ne zatrjuje, da sodišče prve stopnje dejstva, da je pravice kršila namenoma oziroma iz hude malomarnosti, ni ugotovilo pravilno. Zgolj to, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katera stopnja krivde je podana, še ne pomeni, da je njegova odločitev nepravilna. Pri tej opredelitvi gre namreč zgolj za pravno kvalifikacijo, za pravno vprašanje, ki ga sodišče poda oziroma nanj odgovori glede na ugotovljeno dejansko stanje. Gre zgolj za subsumpcijo konkretnega dejanskega stanja pod ustrezno zakonsko normo. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja, na podlagi katerega je določilo civilno kazen, je resda skopa (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar je njegova odločitev glede na znane okoliščine, ki jih je navedlo v okviru obrazložitve drugih delov sodbe, pravilna. Tudi sicer pa v tem primeru gre za takšno pomanjkljivost, ki jo je sodišče druge stopnje lahko odpravilo (prvi odstavek 354. člena in 355. člen ZPP).

23. Kot izhaja iz dopisa tožene stranke (priloga A5), na katerega se je tekom postopka na prvi stopnji pravočasno sklicevala že tožeča stranka (l. št. 28, 3. in 4. stran pripravljalne vloge z dne 22. 1. 2013), je slednja o svojih obveznostih, ki se obravnavajo v tem postopku, bila obveščena. V skladu z drugim odstavkom 6. člena OZ morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). V obravnavanem primeru nedvomno gre za izpolnjevanje obveznosti iz poklicne dejavnosti oziroma obveznosti, ki je v zvezi s poslovno dejavnostjo tožene stranke, zaradi česar bi slednja morala ravnati bolj skrbno, še posebno po tem, ko je tožena stranka o svoji obveznosti bila obveščena. Pri tem je potrebno upoštevati, da dejstvo, da je tožena stranka javno priobčevala fonograme, med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno, saj tožena stranka tega s strani tožeče stranke zatrjevanega dejstva nikoli ni izrecno zanikala. To dejstvo je kot nesporno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, v pritožbi pa tega nobena, predvsem tožena stranka, ni izpodbijala. Tudi v kolikor je torej višina nadomestila bila sporna, bi tožena stranka lahko plačala vsaj nesporen del. Glede na navedeno je torej toženi stranki mogoče očitati hudo malomarnost. Civilna kazen v višini 100 % nadomestila, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, je torej glede na navedeno primerna.

24. Pritožbi tožeče in tožene stranke je zato sodišče tudi v tem delu zavrnilo.

Stroški terenske kontrole

25. Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke glede zavrnitve zahtevka za plačilo stroškov, ki so tožeči stranki nastali s terenskim preverjanjem pri toženi stranki, saj je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je odločitev sodišče prve stopnje materialnopravno pravilna. ZASP v prvem odstavku 153. člena namreč določa, da mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za avtorske honorarje članov in za pokrivanje stroškov poslovanja, v skladu z letnim načrtom, ki ga sprejme skupščina kolektivne organizacije. Ena izmed obveznosti tožeče stranke kot kolektivne organizacije je, da nadzoruje uporabo del iz repertoarja (5. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Tovrstno obveznost pa lahko tožeča stranka izpolni bodisi sama, bodisi lahko to s pogodbo zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi (2. odstavek 146. člena ZASP). V konkretnem primeru je tožeča stranka ta nadzor zaupala drugi gospodarski družbi, s čimer je tudi privolila v nastanek stroškov, oziroma v to, da bo te storitve drugi družbi morala tudi plačati.

26. V tem delu sodišče pripominja, da sta pritožbi priložena dokaza, in sicer izpiska iz finančnih poročil tožeče stranke za leto 2010 in 2011, upoštevajoč določbo 1. odstavka 337. člena ZPP prepozna. Tožeča stranka namreč ni ustrezno obrazložila oziroma pojasnila, zakaj natančno teh dokazov ni mogla predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo, oziroma v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP do konca glavne obravnave(1).

Odločitev o stroških postopka

27. Ker je sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na glavno terjatev potrdilo, se v navedenem postopku končni uspeh pravdnih strank ni spremenil. Tudi sicer pa je sodišče ugotovilo, da pritožbi tožeče in tožene stranke nista utemeljeni v delu, kjer se nanašata na pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je namreč stroške odmerilo pravilno in se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. Glede na navedeno je sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo tudi v tem delu.Pritožbeni stroški28. Ker niti tožeča niti tožena stranka s pritožbama nista uspeli, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 1. odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.29. Glede na navedeno je sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo v točkah I., III.b, IV.a, IV.b, V. in VI. izreka (353. člen ZPP).

(1) Tako tudi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, stran 238, 239.