Jedro

Ni sodne presoje o tem, ali so udeleženci kršili obveznosti pri postopku za sklenitev kolektivne pogodbe in odločanja o razveljavitvi pobude za sklenitev nove kolektivne pogodbe. Vodenje, nadaljevanje postopka pomirjanja in neuspešno pomirjanje ne more biti pogoj za pisno odpoved kolektivne pogodbe in tudi ni mogoče govoriti o obveznem postopku za mirno reševanje spora, katerega izvedba bi bila pogoj za sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje razveljavi, razen glede odločitve o zavrženju predloga predlagateljev v zvezi z zahtevkom za ugotovitev kršitev obveznosti pri postopku za sklenitev nove Kolektivne pogodbe za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo Slovenije in razveljavitev pobude za sklenitev nove kolektivne pogodbe ter se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem obsegu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu (odločitvi o zavrženju predloga v zvezi z zahtevkom za ugotovitev kršitev obveznosti pri postopku za sklenitev nove Kolektivne pogodbe za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo Slovenije in razveljavitev pobude za sklenitev nove kolektivne pogodbe) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo predlog predlagateljev z zahtevki za ugotovitev, da sta nasprotna udeleženca kršila obveznosti pri odpovedi Kolektivne pogodbe za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo Slovenije (KPKNG, Ur.l. RS št. 37/94), določene po uvodni določbi te pogodbe pod točko D in po 71. in 72. členu te kolektivne pogodbe z odpovedjo kolektivne pogodbe in njene tarifne priloge (Ur.l. RS št. 44/95) in pri postopku za sklenitev nove KPKNG in za razveljavitev odpovedi KPKNG in pobude za sklenitev nove KP nasprotnih udeležencev z dne 27.9.1996, po kateri se KPKNG odpoveduje z dnem 1.1.1997, tarifna priloga za leto 1995 pa z dnem 31.3.1997. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da udeleženci postopka niso izvedli postopka pomirjevanja, ki ga izrečno določa KPKNG v členih 72 do 77, zaradi česar v skladu s 1. odst. 15. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) sodno varstvo ni dopustno.

Zoper odločbo se pritožujeta predlagatelja, ki uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagata njeno spremembo in ugoditev zahtevku predlagateljev, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sta KPKNG in njeno tarifno prilogo nesporno odpovedala nasprotna udeleženca, ki tudi nista bila zainteresirana za sprožitev postopka pomirjenja, čeprav jima panožna kolektivna pogodba to obveznost izrečno nalaga. Tako sta kršila obveznosti v zvezi s postopkoma odpovedi kolektivne pogodbe, ki sta jih z njeno sklenitvijo sprejela. Smiselno je potrebno šteti, da je postopek za mirno rešitev spora tudi vseskozi tekel, saj sta predlagatelja na vsako pobudo in predlog nasprotnih udeležencev odgovorila v roku 30 dni, vendar do dogovora in mirne rešitve ni prišlo. Zato je potrebno uporabiti 2. odst. 15. člena ZDSS, ki določa, da se šteje, da postopek za mirno rešitev spora ni bil uspešen, če med strankama ali udeleženci ni bil dosežen sporazum v roku 30 dni od dneva, ko je bil postopek sprožen. Predlagatelja se sklicujeta tudi na drugačno odločitev sodišča prve stopnje v zadevi I Kd .../96. V odgovoru na pritožbo nasprotna udeleženca predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločbe. Med drugim navajata, da ni nobenih ovir, da v primeru, ko sklenitelj kolektivne pogodbe nima pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pomirjanjem, ker želi generalno prenovo kolektivne pogodbe in jo zaradi tega odpove, sproži predhodni postopek za mirno rešitev spora nasprotna stranka. Ravnanje nasprotnih udeležencev je bilo v skladu s kolektivno pogodbo in odločitvijo komisije za njeno razlago.

Pritožba je delno utemeljena.

Predlagatelja sta s predlogom v tem kolektivnem delovnem sporu med drugim zahtevala, da se ugotovi, da sta nasprotna udeleženca kršila obveznosti pri postopku za sklenitev nove KPKNG, pa tudi razveljavitev pobude za sklenitev nove KPKNG. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog predlagateljev zavrglo, pri čemer pa se pritožbeno sodišče ne strinja z obrazložitvijo te odločitve. V navedenem obsegu (ugotovitvi kršitve obveznosti pri ali v postopku za sklenitev nove kolektivne pogodbe in razveljavitvi pobude za sklenitev nove kolektivne pogodbe) sodno varstvo namreč sploh ni predvideno. To izhaja iz določbe 6. člena ZDSS, ki opredeljuje stvarno pristojnost delovnih sodišč za odločanje v kolektivnih delovnih sporih. Gre za odločanje o sporih med strankami kolektivnih pogodb ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami o obstoju ali neobstoju kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju (ne za spore o postopkih ali pobudah za sklenitev nove pogodbe), za spore glede pristojnosti za kolektivno pogajanje, medsebojno skladnost kolektivnih pogodb oz. skladnost kolektivnih pogodb z zakonom, spore o zakonitosti stavke, spore, ki izvirajo iz zakona o sodelovanju delavcev pri opravljanju, o pristojnosti, ki jih ima sindikat v zvezi z delovnimi razmerji, v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata in za katere tako določa zakon.

Odločanje o tem, ali so udeleženci kršili obveznosti že v postopku za sklenitev kolektivne pogodbe in odločanje o razveljavitvi pobude za sklenitev nove kolektivne pogodbe, ni predvideno in je izključeno tudi po naravi stvari. Nesmiselno bi bilo namreč odločati o razveljavitvi pobud za sklepanje nove kolektivne pogodbe, ali o kršitvi obveznosti v postopku za sklenitev nove kolektivne pogodbe, torej za odločanje v fazi, ko kolektivna pogodba še ne obstaja, temveč o njej potekajo šele pogajanja oz. obstaja le pobuda za njeno sklenitev. V takšni fazi udeležencev pogajanj oz. pobudnikov ni mogoče usmerjati s sodnimi odločbami in s tem posegati v njihovo pravico svobodnega odločanja o tem, ali se bodo in kako pogajali o novi kolektivni pogodbi in kako bodo ta pogajanja potekala. Ker je torej dopustnost spora o tem že pojmovno izključena, v logični posledici tega pa je ne določa niti ZDSS, je v tem obsegu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga predlagateljev.

V ostalem obsegu je pritožba utemeljena. Gre za spor, ki ga ZDSS v 1. točki 6. člena opredeljuje kot spor med strankami kolektivne pogodbe o obstoju ali neobstoju kolektivne pogodbe in o njenem izvrševanju, saj odločitev o razveljavitvi odpovedi kolektivne pogodbe dejansko pomeni odločitev o njenem obstoju ali neobstoju in o tem, ali se po odpovednem roku ta kolektivna pogodba še vedno izvršuje. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja tudi na določbo 2. odst. 41. člena ZDSS, ki določa, da sodišče vzame predlog v obravnavo tudi, če ne vsebuje določenega zahtevka; če ga vsebuje, pa nanj ni vezano. Opozorilo se nanaša na to, da sta predlagatelja postavila tudi zahtevek za ugotovitev, da sta nasprotna udeleženca kršila obveznosti pri odpovedi KPKNG, kar pa je predvsem stvar obrazložitve odločbe, v zvezi z zahtevkom za ugotovitev obstoja kolektivne pogodbe, zaradi neveljavne odpovedi. Nadalje ugotovitev, da so nasprotne stranke kršile obveznost pri odpovedi kolektivne pogodbe, še ne pomeni, da je tudi sama odpoved neveljavna, saj je potrebna tudi dodatna presoja o tem, ali imajo kršitve absoluten ali zgolj relativen značaj, kar vpliva na veljavnost odpovedi in s tem obstoj kolektivne pogodbe.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbo 1. odst. 15. člena ZDSS, v povezavi z 71.-74. členom KPKNG. To bi namreč pomenilo, da sicer v skladu z uvodno določbo o časovni veljavnosti kolektivne pogodbe, vsaka stranka to pogodbo lahko pisno odpove, pred odpovedjo pa je stranka, ki pogodbo odpoveduje, dolžna pričeti in tudi izvesti postopek za spremembo oz. dopolnitev pogodbe vse do postopka pred komisijo za pomirjevanje oz. do tega, da pomirjevanje velja za neuspešno (v skladu z 71. in 75. členom KPKNG). Gre za vzpostavitev medsebojne povezave med odpovedjo kolektivne pogodbe in postopkom spremembe oz. dopolnitve pogodbe, do faze, ko pomirjevanje velja za neuspešno (zaradi česar sodno varstvo pred to fazo ne bi bilo dopustno), s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

Narava kolektivnih pogodb je dejansko specifična, v zvezi z njihovo časovno veljavnostjo pa je potrebno ugotoviti, da so namenjene trajnejšemu urejanju pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev in delodajalcev, na kar napotuje tudi določba 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), ki tudi v primeru kolektivnih pogodb, ki so sklenjene za določen čas, določa, da se njihova veljavnost podaljša, če jo pogodbeni stranki ne odpovesta. Tudi v primeru kolektivnih pogodb, sklenjenih za določen čas torej po preteku tega časa te še vedno veljajo, če niso izrečno odpovedane. Kljub namenu trajnejšega urejanja medsebojnih razmerij med delavci in delodajalci pa pozitivna zakonodaja, niti same kolektivne pogodbe, ne določajo posebnih ovir oz. omejitev v zvezi z njihovo odpovedjo. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) določa v v 87. členu v zvezi s tem le, da se kolektivna pogodba sklene pisno za določen ali nedoločen čas, sicer pa dopušča kolektivni pogodbi sami, da ta določi način, postopek in primere, ko se lahko zahteva njena sprememba, ter pogoje, roke in način za njeno odpoved. V skladu s to določbo je Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93, 23/94, 22/95) v določbi o njeni veljavnosti izrečno opredelila, da jo vsaka stranka lahko pisno odpove tri mesece pred potekom roka njene veljavnosti, če v tem roku ni odpovedana, pa se podaljša za eno leto. Ostalih omejitev pri odpovedi ne določa, teh omejitev pa ne vsebuje tudi kasneje sprejeta SKPG (Ur.l. RS št. 40/97), ki vsebuje določbo o odpovedi v 67. členu in ki prav zaradi stabilizacije razmer v primeru odpovedi določa tudi, da se po njenem prenehanju, do sklenitve nove kolektivne pogodbe, vendar najdlje 6 mesecev, uporabljajo določbe normativnega dela te pogodbe. SKGP, v skladu z 87. členom ZTPDR, torej v zvezi z načinom odpovedi govori le o pisni odpovedi kolektivne pogodbe, v zvezi z roki odpovedi določa rok treh mesecev pred potekom njene veljavnosti, ne vsebuje pa dodatnih pogojev za odpoved. To ne pomeni, da panožne oz. t.i. podjetniške kolektivne pogodbe teh pogojev (glede na določbo 87. člena ZTPDR) ne morejo vsebovati. KPKNG poleg skoraj identične določbe kot SKPG o načinu in roku odpovedi določa tudi, da je pred odpovedjo stranka, ki pogodbo odpoveduje, dolžna pričeti postopek za njuno spremembo oz.

dopolnitev. O posledicah te opustitve ne govori, prav od odgovora na to vprašanje pa je lahko odvisna veljavnost same odpovedi. Vsekakor pa KPKNG ne določa, da bi morala stranka, ki kolektivno pogodbo odpoveduje pred odpovedjo ne le pričeti, temveč tudi nadaljevati postopek (v primeru nesprejema oz. neopredelitve druge stranke) o njenem predlogu za spremembo oz. dopolnitev pogodbe pred komisijo za pomirjevanje (71. člen KPKNG, katere sestava je točno določena, zaradi česar pritožbene navedbe o tem, da je postopek mirne rešitve smiselno potekal, niso utemeljene) in čakati toliko časa, da pomirjevanje velja za neuspešno (75. člen). Takšno razlogovanje bi namreč pomenilo, da bi morala stranka, ki želi pisno odpovedati kolektivno pogodbo, kar lahko stori najkasneje tri mesece pred potekom tekočega koledarskega leta, že dalj časa pred tem pričeti tudi postopek za spremembo oz. dopolnitev pogodbe, saj bi se ta postopek lahko zavlekel, morda po začetnem uspešnem poteku in dobrih začetnih obetih in pogajanjih končal neuspešno, kar pa bi lahko časovno onemogočilo pisno odpoved najkasneje tri mesece pred potekom tekočega koledarskega leta. Sploh pa bi bila odpoved onemogočena v primeru nenadne večje spremembe razmer, en mesec pred začetkom oktobra tekočega leta. To bi močno omejilo možnosti pisne odpovedi kolektivne pogodbe, kar bi bilo tudi v nasprotju z naravo pisne odpovedi pri trajnih pogodbenih razmerjih. Zato vodenje, nadaljevanje postopka pomirjevanja in neuspešno pomirjevanje ne more biti pogoj za pisno odpoved kolektivne pogodbe, v posledici tega pa tudi ni mogoče govoriti o obveznem postopku za mirno rešitev spora, katerega izvedba bi bila pogoj za sodno varstvo (1. odst. 15. člena ZDSS).

Tako je zaradi napačne interpretacije določb KPKNG sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tudi določbo 15. člena ZDSS o tem, da obstaja ovira za sodni postopek, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 369. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo, odločbo razveljavilo in jo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem obravnavanju zadeve se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti predvsem do narave in posledic določbe KPKNG o tem, da vsaka stranka lahko pogodbo pisno odpove, pred odpovedjo pa je stranka, ki odpoveduje, dolžna pričeti postopek za njeno spremembo oz. dopolnitev.