Jedro

Šele od uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur.l. RS št. 56/2003, ki je začel veljati

28.6.2003) dalje ni več dopustna konformna metoda obračunavanja zamudnih obresti. Do navedenega datuma je potrebno uporabiti konformni način izračuna in ne linearni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. odstavek 1. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko obračunati razliko v plači za november 1992 v bruto višini 128.942,00 SIT, od tega zneska odvesti davke in prispevke in od neto zneska 73.366,00 SIT obračunati zakonske zamudne obresti za čas od 19.12.1992 do

17.4.2002 ter obračunati razliko v plači za december 1992 v bruto višini 132.537,00 SIT, od tega zneska odvesti davke in prispevke in od neto zneska 75.675,00 SIT obračunati zakonske zamudne obresti za čas od 19.1.1993 do 17.4.2002, nato od vsote teh dveh glavnic in izračunanih zakonskih zamudnih obresti na dan

17.4.20002 odšteti 171.694,31 SIT in tožeči stranki plačati znesek, kot bo izračunan od tako nastale razlike, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska za čas od 18.4.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti

131.407,00 SIT stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v celoti oziroma sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v prisojenem delu, toženi stranki pa prizna vse stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. Navaja, da ni več sporno, da tožniku pripada razlika nadomestila bruto plače za november 1992 v znesku 128.942,00 SIT in za december

132.537,00 SIT, zato se zoper ta del ne pritožuje, kakor tudi ne zoper oba neto zneska, kot jih je izračunalo sodišče. Še vedno pa je sporno, kaj je 17.4.2002 plačala. Po njenem mnenju je plačala neto zneska plače in bi se zato moral tožbeni zahtevek zavrniti.

Plačala je celo več in je s tem plačala obresti iz naslova obeh neto zneskov. Tožnik je na obravnavi 20.12.2004 ponovno spremenil zahtevek tako, da je zahteval plačilo razlike plače za november in december 1992 ter obresti od 19.12.1992 oz. 19.1.1993 ter, da naj se pri obračunu zakonitih zamudnih obresti upošteva že plačani znesek 171.694,31 SIT. Sodišče je kljub takšnemu tožbenemu zahtevku odločilo tako, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Navaja, da terjatev iz naslova zakonitih zamudnih obresti še ni zapadla in zato zneska 171.694,31 SIT ni mogoče upoštevati pri obračunu obresti. Z navedenim zneskom je mogoče "zapirati" obe neto glavnici, ki sta na dan 17.4.2002 zapadli v plačilo. Če bi tožnik na ta dan opravil obračun obresti in toženo stranko pozval na plačilo, bi le-te tudi zapadle. Sodišče je odločilo tudi več in drugače, ker je prisodilo tudi zakonite zamudne obresti od 18.4.2002, ki jih tožnik ni zahteval. Posledično je tudi odločitev o stroških postopka napačna, saj bi tožnik uspel le s sorazmerno nizkim delom zahtevka, zato je potrebno tudi odločitev o stroških postopka spremeniti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo, zadnjikrat s sklepom opr. št. Pdp 1018/2004 z dne 28.10.2004 tako, da je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku delno ugodilo zahtevku tožnika. Ugotovilo je, da je upravičen do neto plače za november 1992 v višini 73.366,00 SIT in za december 1992 v višini

75.675,00 SIT. Navedena zneska v tem postopku nista več sporna.

Od navedenih zneskov je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od 19.12.1992 oz. 19.1.1993 do 17.4.2002. Navedenega dne je tožena stranka plačala tožniku na račun glavnice neto znesek

171.694,31 SIT. Odločilo je, da je od vsote neto razlik v nadomestilu in izračunanih zakonskih zamudnih obresti do

17.4.2002 potrebno odšteti že plačani znesek, tožniku pa je tožena stranka dolžna plačati znesek, ki bo tako izračunan, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2002 dalje do plačila.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je v tem postopku še vedno sporno, kaj je tožena stranka dne 17.4.2002 plačala. Znesek

171.694,31 SIT, ki ga je tožena stranka tožniku plačala 17.4.2002 je predstavljal plačilo razlike do neto plače za november in december 1991. Tudi če dolžnik z zamudo plača terjatev in pri plačilu izrecno navede, da gre za plačilo glavnice, ima upnik pravico najprej s tem plačilom poračunati obresti, ki so se natekle do dneva plačila in šele nato preostanek porabiti za poplačilo glavnice.

Preostalo neplačano glavnico pa dolguje dolžnik z obrestmi od plačila dalje. Znesek, ki je bil tožniku plačan 17.4.2002, je v celoti pokril plačilo glavnice, ne pa tudi zamudnih obresti, ki so se natekle do dneva plačila. Iz obrazložitve, ki je sicer v resnici nekoliko nerodna, je nedvomno razvidno, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto razlike v plači do plačila ter od plačila dne

17.4.2002 še zakonske zamudne obresti od tako izračunane razlike.

Dejstvo je, da se tožena stranka ne strinja z načinom obračunavanja zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da šele od uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur. l. RS št. 56/2003), ki je začel veljati 28.6.2003, konformna metoda obračunavanja zamudnih obresti ni več dopustna. Do navedenega datuma pa je potrebno uporabiti konformni način izračuna in ne linearni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo do plačila, zato sodišče prve stopnje z odločitvijo v 1. točki izreka ni preseglo tožbenega zahtevka.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je tudi odločitev o stroških postopka pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka krije sama.