Jedro

V obravnavani zadevi ni bilo dokazano, da tožnik ob podpisu sporazuma ni imel sposobnosti razsojanja, temveč je bila ta sposobnost le bistveno okrnjena, s čimer pa neveljavnosti sporazuma ni mogoče utemeljiti. Pri tožniku je bil stik z realnostjo ohranjen, iz ugotovitev izvedenke pa tudi izhaja, da je vedel, da podpis sporazuma zanj pomeni izgubo zaposlitve. Tudi sicer je sporazum v primeru, če delavec ni bil sposoben za razsojanje, ničen, tožnik pa takega tožbenega zahtevka niti ni uveljavljal.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z datumom 3. 2. 2020, sklenjen dne 4. 2. 2020, je neveljaven in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2020 ni prenehalo z dnem 5. 2. 2020 in da delovno razmerje še traja od vključno 6. 2. 2020 dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 1. 2019. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati delovno razmerje od vključno 6. 2. 2020 dalje, jo pozvati nazaj na delo in jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od vključno 6. 2. 2020 do vrnitve na delo, prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji priznati delovno dobo ter ji obračunati nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 1.376,38 EUR in ji izplačati ustrezne neto zneske mesečnih nadomestil plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (I. točka izreka sodbe) in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo 5. 2. 2020, temveč še traja od vključno 6. 2. 2020 dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (II. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da ga pozove nazaj na delo, mu od 6. 2. 2020 dalje prizna delovno razmerje, ga prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, mu obračuna nadomestilo mesečne bruto plače 1.376,38 EUR in po odvodu dajatev izplača ustrezne neto zneske z obrestmi (III. točka izreka sodbe). Zavrglo je tožbo za izplačilo vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, kot so regres in eventualna božičnica, z obrestmi (IV. točka izreka sklepa). Tožencu je naložilo, da tožniku plača 2.841,28 EUR stroškov postopka (V. točka izreka sodbe).

2. Toženec se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita kršitev 8. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje glede okoliščin o podpisovanju sporazuma sledilo izključno tožniku, čeprav je izpovedoval drugače kot vse ostale priče, z izpovedbo pa je tudi spreminjal nekatere trditve (npr. glede tresenja avtomata, ali je 3. 2. 2020 odnesel sporazum s seboj domov, kakšno tableto je vzel ...). Iz izpovedi A. A. in B. B. izhaja, da tožniku ni nihče grozil ali se z njim pogovarjal o višini škode, a izpovedi teh prič sodišče ni dokazno ocenilo. Z ugotovitvijo, da je bila na strani tožnika odločilna okoliščina za podpis sporazuma zmota o višini nastale škode, je sodišče prekoračilo tožnikovo trditveno podlago, niti ni to izhajalo iz njegove izpovedi. Zmoto in prevaro je sodišče ugotovilo samovoljno in nista dokazani. Hkratna ugotovitev napak volje in neobstoja prave volje za sklenitev sporazuma pomeni nasprotje v razlogih sodbe in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi se moralo do izvedenskega mnenja vrednostno opredeliti in ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da tožnik ob podpisu sporazuma ni bil nerazsoden. Toženec predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljena dejstva zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojo o neveljavnosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi oprlo na ugotovitev, da tožnik ob podpisu ni mogel izjaviti prave poslovne volje in popolnoma razumeti njenega pomena in posledic, ter na ugotovitev, da ga je podpisal zaradi napak volje. Pritožba očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi o neobstoju prave volje v nasprotju z razlogi o obstoju napak volje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da neveljavnosti sporazuma resda ni mogoče hkrati utemeljiti z neobstojem prave volje in obstojem napak v volji (takšna tožba ni sklepčna). Čeprav je sodišče prve stopnje storilo prav to, pa je v 8. točki obrazložitve vendarle zavzelo sklepno stališče, da se sporazum razveljavi zaradi napak volje. Pritožbeno sodišče zato ni štelo, da je podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot bo obrazložilo v nadaljevanju, pa je prvostopenjska presoja o neveljavnosti sporazuma materialnopravno napačna v vsakem primeru, tako glede ugotovljenega neobstoja prave volje kot glede ugotovitve obstoja napak volje.

6. Tožnik je neveljavnost sporazuma primarno utemeljeval z nerazsodnostjo ob podpisu. Ker Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) posebnosti glede (ne)veljavnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ne določa, se v zvezi s tem uporabljajo splošna pravila Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Da je pogodba oziroma v tem primeru sporazum veljavno sklenjen, mora biti med drugim na strani subjektov izpolnjena predpostavka sposobnosti razsojanja.

7. V izpodbijani sodbi so povzete naslednje ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke: tožnik se v stresnih situacijah odziva s strahom, umikom in močnimi čustvi; po sestanku 3. 2. 2020, na katerem je bil pozvan k podpisu sporazuma, je doživel akutno stresno reakcijo, ki se je kazala z utesnitvijo polja zavesti, osuplostjo, zbeganostjo, nesposobnostjo doumeti zunanje vtise, pri čemer ga je bilo strah in se je pričel umikati, kar je spremljala tesnobnost in nespečnost; ta simptomatika je ob podpisu sporazuma 4. 2. 2020 vztrajala, bil je v prehodnem patološkem psihičnem stanju, njegove voljne sposobnosti so bile močno okrnjene, stik z realnostjo je bil sicer ohranjen, vendar je bil vpliv notranjega čustvenega doživljanja na mišljenje in vedenje tako močan, da se ni mogel odločati racionalno, torej popolnoma razsodno, in posledično ni mogel izjaviti svoje prave poslovne volje in popolnoma razumeti pomena izjavljene poslovne volje ter pravnih posledic1, ki jih podpis sporazuma povzroči; zaradi vpliva močnih čustev je bila njegova sposobnost razsojati oziroma oblikovati in izjaviti svojo poslovno (pravo) voljo ter razumeti pomen izjavljene poslovne volje ter njenih pravnih posledic pomembno oziroma bistveno okrnjena, ne pa popolnoma; popolna nerazsodnost je značilna zgolj za „hude“ duševne motnje, ki pri tožniku niso bile podane.

8. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 34/2019 obrazložilo, da je pravna razlaga dejstev, ki so ugotovljena s pomočjo strokovnjaka (izvedenca), pridržana sodišču, ki napolni pravni standard (ne)razsodnosti z upoštevanjem hipotetičnega stanja, kot da bi imelo pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevajoč ugotovitve izvedenke zaključilo, da sporazum ni bil veljavno sklenjen. Le oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje in njena izjava nima pravnih učinkov; za nesposobnost razsojanja ne zadostuje ugotovitev, da so bile voljne sposobnosti stranke samo bistveno zmanjšane (prim. VIII Ips 16/2020). V obravnavani zadevi ni bilo dokazano, da tožnik ob podpisu sporazuma ni imel sposobnosti razsojanja, temveč je bila ta sposobnost le bistveno okrnjena, s čimer pa neveljavnosti sporazuma ni mogoče utemeljiti. Pri tožniku je bil stik z realnostjo ohranjen, iz ugotovitev izvedenke pa tudi izhaja, da je vedel, da podpis sporazuma zanj pomeni izgubo zaposlitve. Tudi sicer je sporazum v primeru, če delavec ni bil sposoben za razsojanje, ničen, tožnik pa takega tožbenega zahtevka niti ni uveljavljal. 9. Tudi prvostopenjska presoja o obstoju napak volje (zmota v nagibu oziroma bistvena zmota in prevara) je materialnopravno zmotna. Za prevaro se v skladu s prvim odstavkom 49. člena OZ zahteva, da ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. Napaka volje glede zmote pa je podana, če je zmota bistvena, torej če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila (prvi odstavek 46. člena OZ).

10. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je A. A., ki je tožniku ponudil v podpis sporazum, temu predstavil, da je zaradi njegovega ravnanja na avtomatu nastala škoda večje vrednosti, in sicer v skupnem znesku 2.200,00 EUR, od tega 200,00 EUR iz naslova odtujenih artiklov, medtem ko iz dopisa lastnika avtomata po ugotovitvi sodišča prve stopnje izhaja, da je zaradi dogodka s tresenjem avtomatov nastala na avtomatu le materialna škoda v znesku 200,00 EUR in da je bilo odtujenih za 50,00 EUR artiklov. Prvostopenjsko sodišče je zmoto v nagibu oziroma bistveno zmoto utemeljilo s tem, da je višina domnevno nastale škode predstavljala odločilno okoliščino, zaradi katere je tožnik štel, da mu grozi kazenski pregon z odvzemom prostosti in zaradi katere je sklenil sporazum, pri čemer pa nastanek škode v višini 2.200,00 EUR po ugotovitvi sodišča sploh ni dokazan. Da je tožnik sklenil sporazum tudi v prevari, je obrazložilo s tem, da je A. A.najmanj do sklenitve sporazuma držal tožnika v zmoti oziroma je pri njem povzročil zmoto z namenom sklenitve sporazuma.

11. To, da naj bi škoda, ki je nastala s tresenjem avtomatov, pri katerem je bil udeležen tudi tožnik, znašala manj, kot naj bi mu bilo predočeno ob ponujenem podpisu sporazuma, po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja ustreznega dejanskega stanu za ugotovitev napak volje. Da dejanska višina nastale škode za obstoj pravno relevantne bistvene zmote v smislu prvega odstavka 46. člena OZ ne more biti odločilnega pomena, dodatno potrjuje prvostopenjska ugotovitev, da je tožnik podpisal sporazum, čeprav je sam pri sebi vedel in tudi štel, da za domnevno povzročeno škodo na avtomatu sploh ni kriv, prav tako se mu je zdelo nenavadno, da naj bi škoda glede odtujenih artiklov znašala 200,00 EUR, saj ta znesek po njegovi oceni dosega ali presega vrednost vseh artiklov v avtomatu. Prvostopenjska obrazložitev, da je bil odločilen razlog za sklenitev sporazuma ta, da je tožniku zaradi domnevno nastale škode grozil policijski pregon in odvzem prostosti in da sicer sporazuma ne bi podpisal, ne utemeljuje niti bistvene zmote niti zmote v nagibu; pomemben je le za presojo nedopustne grožnje (45. člen OZ), a je obstoj te napake volje že sodišče prve stopnje pravilno izključilo. Ob upoštevanju vsega navedenega je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje o prevari. Ugotovitev o zmoti, v kateri naj bi A. A. držal tožnika najmanj do sklenitve sporazuma in ga tako prevaral, je namreč sodišče prve stopnje oprlo na iste okoliščine, na katere je oprlo zaključek o bistveni zmoti oziroma zmoti v nagibu, za kateri je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da nista dokazani.

12. Sodišče prve stopnje je (sicer v okviru dokazovanja obstoja ustrezne skrbnosti iz drugega odstavka 46. člena OZ) še poudarilo, da se tožnik zaradi akutne stresne reakcije ob podpisu sporazuma ni mogel odločiti racionalno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne more vplivati na drugačno presojo napak volje. Kot je bilo že obrazloženo, tožnik pri podpisu sporazuma ni bil nerazsoden, imel je ohranjen stik z realnostjo in je vedel, da podpis sporazuma pomeni izgubo zaposlitve.

13. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno razveljavilo sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, saj pogoji za to niso bili podani. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma, ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. Ker tožnik v sporu ni uspel, krije sam svoje stroške prvostopenjskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

14. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker niso bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

1 Tudi v zadevah VIII Ips 34/2019 in VIII Ips 16/2020 je izvedenec med drugim ugotovil, da delavec ni bil sposoben racionalnega premisleka o tem, kakšne posledice ima lahko njegovo dejanje, vendar nerazsodnost ni bila ugotovljena.