Jedro

Inšpekcijske ukrepe za neskladno gradnjo je mogoče izreči, kadar je mogoče tisti del objekta, ki je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, odstraniti in vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju, ali pa zanj pridobiti spremembo gradbenega dovoljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje zidanega objekta L oblike na zemljišču s parc. št. 1887/1 k. o. …, v tlorisni izmeri 9,1 m x 7,7 + 2,9 m x 3,5 m, s kletno etažo višine 2,3 m ter izkoriščeno podstreho s kolenčnim zidom višine 1,5 m, pokrito z nesimetrično dvokapno streho z dvema trapeznima frčadama. V 1. točki izreka jima je naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavita nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da morata objekt odstraniti do 26. 9. 2012 in o tem skladno s 4. točko obvestiti pristojnega inšpektorja, sicer se bo v skladu s 5. točko izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. V 3. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). S 6. in 7. točko pa je organ ugotovil še, da stroških v postopku niso bili zaznamovani in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve.

V obrazložitvi organ navaja, da je iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 6. 3. 2012 in iz zapisnika o zaslišanju stranke z dne 26. 3 2013 ter iz uradnega zaznamka istega dne razvidno, da sta tožnika inšpekcijska zavezanca navedene gradnje brez gradbenega dovoljenja. Po ugotovitvah inšpekcijskega organa gre za nelegalno gradnjo, saj obravnavanega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, ki se lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju obrazložitve pojasnjuje, da je sicer prejšnja lastnica zemljišča pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo zidanice št. 351-99/78 z dne 29. 6. 1978, vendar obravnavanega objekta kljub temu ni mogoče šteti za neskladno gradnjo, saj je že osnovni objekt zgrajen dimenzijsko drugače (z vzdolžno stranico je obrnjen za 90 stopinj glede na izdano gradbeno dovoljenje), poleg tega bi bilo treba objekt skrajšati za 0,8 m ter zožiti za 0,5 m. Vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju, po mnenju organa zaradi posegov v konstrukcijo objekta ni izvedljiva. Šlo naj bi za tako odstopanje zgrajenih gabaritov od izdanega gradbenega dovoljenja, da uskladitev objekta z njim ni mogoča. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Pritožbene navedbe, da ne gre za nelegalno gradnjo po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, temveč za neskladno gradnjo po 12.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, zavrača kot neutemeljene s sklicevanjem na razloge, ki jih je navedel že organ prve stopnje. Pojasnjuje tudi, da sta tožnika pravna naslednika prvotnega investitorja in da se zato ne moreta sklicevati na okoliščino, da sta leta 2006 kupila že zgrajen objekt in da nista mogla vplivati na gradnjo. Obrazloženo zavrača tudi njun očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je upravni organ pravilno ugotovil, da je bilo leta 1978 izdano gradbeno dovoljenje, da pa je napačno ugotovil dejansko stanje objekta, zaradi česar je napačno uporabil materialno pravo in izrekel nepravilen ukrep. Menita, da ne gre za nelegalno gradnjo, temveč kvečjemu za neskladno gradnjo. Navajata, da sta že pristopila k sanaciji obstoječega stanja tako, da sta zaprosila za gradbeno dovoljenje, ki bo legaliziralo obravnavani objekt. V postopku je že bilo zaprošeno za mnenje o možnosti za legalizacijo objekta, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je objekt mogoče legalizirati pod določenimi pogoji. Menita, da tudi odstopanja od izdanega gradbenega dovoljenja niso takšne narave, da objekta ne bi bilo mogoče legalizirati, to pa naj bi pomenilo, da gre za neskladno in ne za nelegalno gradnjo, zaradi česar bi jima inšpektor lahko naložil pridobitev novega oz. spremenjenega gradbenega dovoljenja. Zato inšpekcijskemu organu očitata kršitev 153. člena ZGO-1. Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pa mu očitata, ker menita, da bi jima morala biti dana možnost, da najprej skušata legalizirati obstoječi objekt. Sodišču predlagata, naj odpravi odločbi organov prve in druge stopnje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je utemeljeno, zakaj gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo, v primeru katere je treba izreči inšpekcijski ukrep in prepovedi v skladu z določbami ZGO-1. V zadevi namreč ni sporno, da tožnika za gradnjo obravnavanega objekta nista pridobila gradbenega dovoljenja, zato se sodišče sklicuje na razloge upravnih aktov in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Nepravilno je tudi stališče, da bi moral upravni organ z izdajo odločbe počakati do konca postopka legalizacije. Glede na 152. člen ZGO-1 je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati, ko ugotovi, da je bil objekt zgrajen brez zahtevanega gradbenega dovoljenja (nelegalna gradnja). V skladu z njegovo določbo gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja nelegalnega objekta takoj ustavi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Zakon torej ne določa nikakršnega „čakanja“ – drugače kot pri neskladni gradnji, ko gradbeni inšpektor na podlagi 153. člena ZGO-1 le odredi ustavitev gradnje do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja oz. do konca postopka za pridobitev spremembe. Navedeno je razumljivo, saj je namen zakonodajalca, izražen v prvem odstavku 3. člena ZGO-1, jasen: gradnja novega objekta, rekonstrukcija in odstranitev objekta se lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

Tožnika v tožbi sicer trdita, da gre za neskladno in ne za nelegalno gradnjo, vendar je ta tožbeni ugovor neutemeljen. Dejstvo, da je bilo leta 1978 izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo zidanice, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev, da je obravnavana gradnja neskladna s tem gradbenim dovoljenjem. Inšpekcijske ukrepe za neskladno gradnjo je namreč mogoče izreči, kadar je mogoče tisti del objekta, ki je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, odstraniti in vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju, ali pa zanj pridobiti spremembo gradbenega dovoljena (drugi odstavek 173. člena ZGO-1). Inšpekcijski organ je ugotovil, da vzpostavitev stanja, določenega v omenjenem gradbenem dovoljenju, ni mogoča. Tožnika s tožbenimi navedbami temu ne oporekata in ne ugovarjata ugotovitvam inšpekcijskega organa o legi in dimenzijah obravnavanega objekta. Prav tako ne navajata, da bi šlo za take spremembe, da bi bila lahko izdana sprememba gradbenega dovoljenja.

Z navajanjem potrebnih sprememb obstoječega objekta, ki bi omogočale njegovo legalizacijo, utemeljujeta ravno nasprotno. Možnost legalizacije po spremembah, ki bi jih bilo treba izvesti, namreč pomeni le, pod kakšnimi pogoji je sploh mogoče izdati novo gradbeno dovoljenje in ne možnost izdaje gradbenega dovoljenja za že izvedene spremembe.

Nesporno je torej, da ima obravnavana gradnja tlorisne dimenzije 9,1 m x 7,7 m + 2,9 m x 3,5 m, s kletno etažo in izkoriščeno podstreho s kolenčnim zidom 1,5 m. Nesporno je tudi, da objekt zgrajen dimenzijsko in prostorsko drugače od objekta (zidanice), ki je predmet gradbenega dovoljenja iz leta 1978. Upoštevanje vseh teh ugotovitev, ki jim tožnika ne nasprotujeta, pa tudi po presoji sodišča pomeni, da pri obravnavani gradnji ne gre zgolj za prekoračitev pogojev iz upravnega dovoljenja (12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), temveč da objekt, ki je predmet tega postopka, ni predmet gradbenega dovoljenja, na katerega se tožnika sklicujeta. Po navedenem je ugotovitev upravnega organa, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno in ne za neskladno gradnjo, pravilna, zato je pravilna tudi odločitev o ukrepih na podlagi 152. člena ZGO-1. Ker možnost legalizacije obravnavanega objekta ne more vplivati na odločitev o izbiri inšpekcijskega ukrepa, je že zato neutemeljeno tudi sklicevanje tožnikov na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poleg tega je pravica iz 22. člena ustavnoprocesno jamstvo, da bi jima bile v postopku kršene procesne pravice, pa tožnika ne zatrjujeta.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.