Jedro

Za določbe o vročanju je bistveno, da se na njihovi podlagi dokazuje, ali je upravičenec osebno prejel njemu namenjeno pisanje in da je imel možnost povedati svoje mnenje in zavarovati svoje pravice. Za te določbe je manj pomembno, da so spoštovane samo formalno, bistveno bolj je pomembno, da so spoštovane vsebinsko in da upravičencu omogočijo udeležbo v postopku in mu dajo možnost braniti svoje interese. Zato tudi morebiten drugačen način vročitve, kot je predpisan, če je dokazan, pomeni, da je bila vročitev v redu opravljena in da samo morebitna formalna kršitev kakšne določbe ne pomeni tudi absolutnega razloga za nezakonitost celotnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvotožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da se sklep pritožbenega organa prve tožene stranke z dne 25.10.1994 razveljavi in da se ugovoru tožnika zoper sklep disciplinske komisije delno ugodi tako, da se sklep disciplinske komisije z dne 21.9.1994 o odgovornosti tožnika za kršitve storjene po 22.8.1994 oziroma po zaključenem kolektivnem dopustu razveljavi in se disciplinski postopek v tem delu ustavi. V preostalem delu je ostal sklep disciplinske komisije v veljavi. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 25.10.1994 ampak je trajalo do pravnomočnosti sodbe. V presežku je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti pa zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika na delo in mu omogočiti opravljanje dela pomočnika direktorja. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka vpisati v tožnikovo delovno knjižico obstoj delovnega razmerja po 25.10.1994, prijaviti obstoj delovnega razmerja ZPIZ in ZZZS ter poravnati vse prispevke ter tožniku obračunati in izplačati pripadajoče nadomestilo plače od 25.10.1994 do 30.5. 2003 in zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko.

Drugostopenjsko sodišče je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in izpodbijano sodbo deloma spremenilo deloma pa razveljavilo. Izpodbijano sodbo je spremenilo v točki 1. izreka tako, da se sklep disciplinskega organa prvotožene stranke z dne 21.9.1994 potrjen s sklepom 25.10.1994 razveljavi v delu, v katerem je ugotovljena odgovornost tožnika za hujšo kršitev delovne obveznosti, ki se nanaša na odločitev o odgovornosti za kršitve, storjene po 22.8.1994, ko tožnik ni prišel opraviti primopredaje poslov in kršitve, storjene s tem, da ni pripravil odločbe o razrešitvi direktorja in se postopek v tem delu ustavi. V preostalem delu pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke. Spremenilo je sodbo sodišče prve stopnje v prvem odstavku 2. točke izreka in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 25.10.1994, ampak je trajalo do 7.11.1994 in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja po 7.11.1994. Spremenilo je izpodbijano sodbo v točki 4 izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku vpisati v delovno knjižico obstoj delovnega razmerja za čas od 25.10.1994 do 7.11.1994 in za navedeno obdobje prijaviti obstoj delovnega razmerja ZPIZ in ZZZS in za ta čas poravnati prispevke. V točki 5 izreka pa ta del spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestil mesečnih zneskov plače po 7.11.1994. Sodišče druge stopnje je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v točki 5 izreka v zvezi z izplačilom mesečnega nadomestila plače v času od vključno septembra 1994 do 7.11.1994 in v točki 8 izreka glede stroškov postopka in v tem delu zato zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu, kjer sodba sodišča prve stopnje ni bila spremenjena ali razveljavljena, je sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik po pooblaščencu vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, sam pa je vložil še dopolnitev revizije. Z revizijo je izrecno izpodbijal sodbo sodišča druge stopnje v celoti. Prva navedba v revizji je, da delovnopravna zakonodaja izključuje prisotnost političnih primesi pri zagotavljanju delavčevih pravic in obveznosti, pri tožniku pa je šlo prav za tako opredelitev. Dalje je navajal, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sklicevanje sodišča na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje ne zadošča, zato je ostalo brez odmeva tudi stališče revizijskega sodišča, da ima stranka v postopku pravico do obravnavanja in ovrednotenja njenih trditev. Tožniku ni bila vročena niti zahteva za uvedbo disciplinskega postopka niti vabilo za obravnavo v disciplinskem postopku. Postopek vročitve je bil izveden napačno, zato je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker so njegove ugotovitve drugačne. Prva tožena stranka je bila državni organ in postopek zato ni bil voden pravilno. Ne glede na to je sodišče še zmotno uporabilo materialno pravo, ker v.d. direktorica ni imela pristojnosti za odločanje v disciplinskem postopku na drugi stopnji. Ker gre za državni organ je zmotna sodba tudi v delu, kjer je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper Republiko Slovenijo. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V dopolnitvi revizije je tožnik navajal, da je namen dopolnitve revizije osvetliti razloge zaradi katerih je revizija vložena. Navajal je, da bi bilo možno z izvedbo dokazov ugotoviti dejanske razmere in razjasniti okoliščine primera v celoti, pa tudi v zvezi z vročanjem pošiljk. Sporna je bila predvsem razrešitev direktorja in imenovanje v.d. direktorice, pa to sodišča ni dosti zanimalo. Šlo je za odstranitev vodstva tožene stranke. V postopku ni sodeloval sindikat. Opozoril je še, da mu pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki sploh še ni bila odpovedana.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, na revizijo je odgovorila prvotožena stranka, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Prvotožena stranka je prerekala revizijske navedbe in navedbe iz dopolnitve revizije in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu (predvsem iz dopolnitve revizije), kjer se revizija nanaša ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkusilo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi pri uveljavljanju tožnikovih pravic iz delovnega razmerja in odločanju o njih, bili prisotni politični razlogi. Sodišči sta ugotavljali, kaj so bile revidentove delovne naloge, ali jih je izvršil ali ne, če je bil pravilno izpeljan disciplinski postopek in če je bila disciplinska sankcija izrečena v skladu z veljavnimi predpisi, kar je običajno pri ugotavljanju zakonitosti vsakega disciplinskega postopka.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba sodišča druge stopnje ima pomankljivost (sklicevanje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje), ki jo sodišču očita revizija, da pa ta pomanjkljivost ni taka, da bi predstavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da tožnik v pritožbi sodbe sodišča prve stopnje ni izpodbijal glede "očitanih kršitev delovnih dolžnosti" na straneh 11, 12, 13, 14 in 15, za pritožben postopek ta dejstva niso bila odločilna. Ker ta del ni bil več sporen, ni mogoče ugotoviti, da sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato ne bi bilo mogoče preizkusiti. Glede na povedano tudi ni sprejemljiva trditev revizije, da je brez odmeva ostalo stališče revizijskega sodišča, da ima stranka pravico do obravnavanja in ovrednotenja njenih trditev, ker tovrstnih trditev (o kršitvah delovnih obveznosti) v pritožbi zoper sodba sodišča prve stopnje ni bilo. Že pritožba je dejanske ugotovitve sodišča poizkušala speljati v razpravljanje o politiki, ugotovitve o kršitvah delovnih obveznosti pa ni grajala. Zato revizijsko sodišče tovrstne očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Vprašanje pravilnosti vročanja pošiljk v disciplinskem postopku je v sodnem postopku vprašanje uporabe materialnega prava, ne pa procesnega prava. Kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka se v sodnem postopku lahko obravnavajo samo tiste kršitve, ki so tudi nastale v tem postopku. Zato v zvezi z vročanjem v disciplinskem postopku revizijsko sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Za določbe o vročanju je bistveno, da se na njihovi podlagi dokazuje, ali je upravičenec osebno prejel njemu namenjeno pisanje in da je imel možnost povedati svoje mnenje in zavarovati svoje pravice. Za te določbe je manj pomembno, da so spoštovane samo formalno, bistveno bolj je pomembno, da so spoštovane vsebinsko in da upravičencu omogočijo udeležbo v postopku in mu dajo možnost braniti svoje interese. Zato tudi morebiten drugačen način vročitve, kot je predpisan, če je dokazan, pomeni, da je bila vročitev v redu opravljena in da samo morebitna formalna kršitev kakšne določbe ne pomeni tudi absolutnega razloga za nezakonitost celotnega postopka. Ker iz dejanske ugotovitve obeh sodišč (na 11. strani sodbe sodišča prve stopnje) izhaja, da je bilo tožniku dne 14.9.1994 vročeno: zahteva za uvedbo disciplinskega postopka in vabilo za sejo disciplinske komisije, sklep disciplinske komisije, vabilo na sejo pritožbenega organa in sklep pritožbenega organa (na tako dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče zaradi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano), to pomeni, da je tožnik v skladu z določbami od 61. do 67. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/98 in nadalj) bil ustrezno obveščen o poteku disciplinskega postopka, obenem pa mu je bila zagotovljena možnost izrabiti svoje pravice, ki jih je imel kot udeleženec disciplinskega postopka. Zato v tem delu ni ugotoviti take zmotne uporabe materialnega prava, ki bi povzročila nezakonitost odločanja v disciplinskem postopku.

Tožena stranka ni bila (in tudi danes ni) državni organ. Samo organi, ki v ožjem pomenu sestavljajo državo, so državni organi. Že po teoriji se izraz državni organ uporablja za individualno ali kolegijsko organizirane delovne enote, katerih delo se prišteva k državi. Kateri so ti organi je določeno z ustavo in organizacijskimi zakoni. Po nobenem od teh se tožena stranka, kot to pravilno ugotavljata tudi obe nižji sodišči, ne uvršča med državne organe. Dejstvo, da je ustanovitelj sklada Republika Slovenija in da se sklad financira iz državnega proračuna, še ne pomeni, da gre za državni organ. Zato je bilo treba disciplinski postopek zoper revidenta voditi po določbah ZTPDR (in tudi ZDR) in po določbah pravilnika o delovnih razmerjih, osebnih dohodkih in disciplinski odgovornosti (pravilnik) tožene stranke.

Prav ima revizija, da določbe 34. člena statuta prvotožene stranke ne dejejo opore za stališče o direktorjevi pristojnosti za odločanje o delavčevem ugovoru zoper izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Je pa opora za tako stališče v 50. členu pravilnika tožene stranke, ki določa, da zoper odločitev disciplinskega organa delavec lahko vloži ugovor in da o ugovoru odloča direktor. V spornem obdobju je zaradi pomembnih sprememb v statusu gospodarskih družb res bilo nekaj nejasnosti v zvezi s pristojnostmi direktorjev tudi v zvezi z vodenjem oziroma odločanjem v disciplinskih postopkih, vendar so bile nejasnosti odpravljene s podpisom splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo v letu 1993, ki je v 22. členu določila, da v organizacijah z manj kot 50 delavci sprejemajo odločitve o pravicah delavcev na drugi stopnji vsi delavci ali organ, ki je določen s statutom oziroma drugim splošnim aktom. Ker je prvotožena stranka imela v pravilniku, ki je splošen akt, določeno, da o ugovoru odloča direktor (oziroma v.d. direktorja), je na drugi stopnji odločal o ugovoru tožnika zoper sklep disciplinskega organa pristojen organ in zato ugovori revidenta v zvezi z nepristojnim organom, ki naj bi odločal v disciplinskem postopku, niso sprejemljivi.

V zakonu o razvoju malega gospodarstva (Uradni list RS, št. 18/91) je izrecno določeno, da je prvotožena stranka pravna oseba, ki posluje v svojem imenu in na svoj račun. Zato revizijsko sodišče v celoti soglaša z odločitvijo nižjih sodišč, da je bil tožnikov tožbeni zahtevek proti Republiki Sloveniji neutemeljen, saj je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odgovor na revizijo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato je sodišče o stroških odločalo na podlagi določb 155. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).