Jedro

Tožnik, pri katerem je ugotovljeno, da je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 % že vse od 1. 7. 2016, je dne 15. 10. 2018 s tem, ko se je zaposlil skladno z ugotovljeno dela zmožnostjo, izpolnil še nadaljnji pogoj oziroma oba zahtevana pogoja, določena v 100. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Od tedaj dalje, tj. od 15. 10. 2018 je tudi upravičen do tega denarnega prejemka, ne pa že od 1. 7. 2016, kot uveljavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 10. 2019 in št.: ... z dne 24. 2. 2017 in da se tožeči stranki prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo 1. 7. 2016 do 14. 10. 2018 v znesku 292,11 EUR na mesec (I. točka izreka). S sklepom pa je umik tožbe v delu, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 6. 2019 in pod isto št. zadeve in dosjeja z dne 14. 2. 2019 vzelo na znanje in postopek v tem obsegu ustavilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo prvi odstavek 100. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) s tem, ko je odločilo, da ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo od 1. 7. 2016 do 16. 10. 2018, ker v tem obdobju dela zaradi začasne nezmožnosti ni opravljal. V nasprotju s sodiščem meni, da pogoje zaposljivosti, primerno delovnim zmožnostim zavarovanca, ne gre enačiti s pogojem, da zavarovanec opravlja delo. Za takšno razlago ZPIZ-2 podlage ne daje, saj pravice do dodatka za pomoč in postrežbo z ničemer ne pogojuje z dela zmožnostjo ali z dejanskim nastopom na delo, temveč omogoča, da se pravica prizna tudi aktivnemu zavarovancu, ki je sicer na bolniški, v kolikor je v tem času zaposlen na primernem delovnem mestu. Stališče sodišča prve stopnje bi pomenilo, da oseba, ki že ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, to pravico izgubi zaradi neizpolnjevanja pogojev, če je zaposlena, primerno svojim delovnim zmožnostim, a dela začasno ne opravlja, ker je na primer na bolniški. Namen dodatka za pomoč in postrežbo je pravica iz invalidskega zavarovanja in se prizna zavarovancu, ki ne more samostojno opravljati vseh ali večino osnovnih življenjskih potreb. Če je zaposlen zavarovanec na bolniški, takšno pomoč potrebuje še toliko bolj, kot če delo opravlja. Prav tako ne vzdrži stališče, da bi moral zavarovanec že dejansko nastopiti delo, da se mu takšna pravica prizna. Zakonska določba "zaposlen primerno" se nanaša na okoliščino, ali je oseba v delovnem razmerju in ne pomeni opravljati dela, kot to tolmači sodišče prve stopnje. Takšno tolmačenje potrjuje tudi šesti odstavek 100. člena ZPIZ-2, ki določa, da imajo pravico do dodatka tudi zavarovanci, katerih zmožnost premikanja je zmanjšana za več kot 70 %, če niso v delovnem razmerju, a pridobijo pravico do poklicne rehabilitacije. Podobno navaja tudi strokovna literatura, in sicer, da je za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pri nepokretnih zavarovancih relevantna pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere se presodi, ali je zaposlitev primerna. Po ZPIZ-2 se dodatek za pomoč in postrežbo ne izplačuje le v primeru, če je upravičenec v bolnišnici, ali kakšnem drugem stacionarnem zavodu za več kot 6 mesecev. Omenjena pravica tako pri tožniku ne pripada za obdobje, ko je bil nameščen v bolnišnični oskrbi ali v času več kot polletne rehabilitacije v bolnišnici za rehabilitacijo A. Ne strinja se tudi, da se je tožena stranka sklicevala na sodno prakso in konkreten primer opr. št. Psp 50/2014, saj je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno. Tožnik je že od leta 2014 zaposlen na istem delovnem mestu in je enake naloge opravljal tako pred nesrečo kot po njej.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik s tožbo najprej uveljavljal odpravo dokončne odločbe tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 6. 2019, s katero je zavrnila njegovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 14. 2. 2019. S slednjo je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v višini 292,11 EUR od 22. 11. 2018 dalje. Z drugo tožbo pa je tožnik izpodbijal dokončno odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 10. 2019 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 24. 2. 2019. S citirano dokončno odločbo z dne 10. 10. 2019 je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo z dne 24. 2. 2019 in odločila, da ima tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi od 15. 10. 2018 do 21. 11. 2018 v znesku 292,11 EUR na mesec.

Glede na to, da je tožnik tožbo v delu, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 17. 6. 2019 in z dne 14. 2. 2019 umaknil, sodišče pa je postopek v tem obsegu ustavilo, sta predmet sodne presoje le še dokončna odločba tožene stranke z dne 10. 10. 2019 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 24. 2. 2017. Tako je odprto sporno vprašanje, od kdaj dalje je tožnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo oziroma, ali je dodatka za pomoč in postrežbo upravičen že pred 14. 10. 2018, konkretno v obdobju od 1. 7. 2016 do 14. 10. 2018. 6. Pravna podlaga za odločanje je podana v 100. členu ZPIZ-2. Ta določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi zavarovanci, ki so sklenili delovno razmerje, ali začeli opravljati samostojno dejavnost kot slepi ali slabovidni, opredeljeni v drugi skupini definicije slepote, zavarovanci, ki postanejo med delovnim razmerjem ali opravljanjem samostojne dejavnosti slepi ali slabovidni ter nepokretni zavarovanci, ki so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj s polovico polnega delovnega časa, če nimajo pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na kakšni drugi podlagi. Glede na tretji odstavek citirane določbe se za nepokretnega zavarovanca šteje zavarovanec, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %.

Zmožnost premikanja je zmanjšana za 70 % pri tistih zavarovancih, ki se zaradi prizadetosti okončin ali preostalega gibalnega sistema ob pomoči ortopedskih pripomočkov ali tudi brez njih, kjer jih ni mogoče aplicirati, premikajo z veliko težavo in morajo v to aktivnost vlagati prekomerne napore.

7. Glede na takšno pravno podlago in ureditev imajo torej pravico do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi 100. člena ZPIZ-2 nepokretni zavarovanci, pri katerih je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 % in so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj s polovico polnega delovnega časa in nimajo pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na kakšni drugi podlagi.

8. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Ta je po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, pridobitvi zdravstvenega kartona in po opravljenem pregledu tožnika menil, da je bila pri tožniku od 1. 7. 2016 do 14. 10. 2018 zmožnost premikanja zmanjšana za najmanj 70 %. V tem obdobju je bil tožnik v bolniškem staležu zaposlen za nedoločen čas pri istem delodajalcu in na istem delovnem mestu. Po zaključku bolniškega staleža se je tožnik reaktiviral na istem delovnem mestu pri istem delodajalcu, skladno s preostalo dela zmožnostjo, ki izhaja iz odločbe tožene stranke in ocene izvajalke medicine dela.

9. Po mnenju sodnega izvedenca je pri tožniku zmanjšana zmožnost premikanja za 70 % podana od 1. 7. 2016 dalje, ko je bil v bolniškem staležu, po zaključenem bolniškem staležu pa se je zaposlil skladno s preostalo delazmožnostjo in oceno specialistke medicine dela. Gre za oceno tožnikove delazmožnosti z dne 8. 5. 2019, po katerem je tožnik od 26. 9. 2018 dalje zmožen za delo vodja ... pod pogojem, da dela v 4 urnem delovniku, ob pomoči osebnega asistenta in le za tista opravila, ki jih lahko opravlja od doma, le z govorno komunikacijo in uporabo računalnika ter telefona.

10. Kot izhaja iz dokumentacije, je tožnik dne 15. 10. 2018 z delodajalcem družbo B. d. d. sklenil aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2014, na podlagi katerega bo opravljal z omejitvami delo na domu za polovični delovni čas, konkretno s polovico polnega delovnega časa delo na delovnem mestu vodja ..., tržnih analiz in direktnega marketinga z omejitvami tako, da ga bo opravljal ob pomoči osebnega asistenta in le tista opravila, ki jih lahko izvaja od doma in zahtevajo le govorno komunikacijo in uporabo računalnika ter telefona.

11. Navedeno pomeni, da se je tožnik skladno z delazmožnostjo, ki jo je ugotovila specialistka medicine dela, zaposlil dne 15. 10. 2018, ko je z delodajalcem sklenil aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2014. Iz citiranega aneksa k pogodbi med drugim izhaja, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enota C. izdal odločbo št. ... z dne 26. 9. 2018, v kateri je opredeljeno, da je delavec (to je tožnik) od 15. 10. 2018 do 14. 11. 2018 zmožen za delo s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno. Pomeni, da je v tem obdobju tožnik začasno nezmožen za delo s skrajšanim delovnim časom, preostale 4 ure pa je zmožen za delo z omejitvami. Za odločitev, od kdaj dalje je tožnik na podlagi 100. člena ZPIZ-2 upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo je odločilno prav dejstvo, da se je tožnik dne 15. 10. 2018 zaposlil skladno z ugotovljeno dela zmožnostjo, to je 4 ure dnevno na delu z omejitvami.

12. Tožnik, pri katerem je ugotovljeno, da je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 % že vse od 1. 7. 2016, je dne 15. 10. 2018 s tem, ko se je zaposlil skladno z ugotovljeno dela zmožnostjo, izpolnil še nadaljnji pogoj oziroma oba zahtevana pogoja, določena v 100. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Od tedaj dalje, tj. od 15. 10. 2018 je tudi upravičen do tega denarnega prejemka, ne pa že od 1. 7. 2016, kot uveljavlja.

13. Čeprav je bil tožnik ves čas (vse od 1. 1. 2014) zaposlen na delovnem mestu vodja ..., tržnih analiz in direktnega marketinga, od 15. 10. 2018 ne gre za enako delo, ampak za delo z omejitvami, ki ustrezajo tožnikovi delazmožnosti. Zato ni mogoče govoriti, da je bil tožnik ves čas od 1. 7. 2016 in tudi od 15. 10. 2018 zaposlen na enakem delu, in na delu, ki ustreza njegovi delazmožnosti, še manj, da je delo ves čas enako, kar potrjuje dne 15. 10. 2018 sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2014. 14. Pritožbene navedbe, da je bil tožnik vse od leta 2014 zaposlen na istem delovnem mestu in je opravljal enake naloge kot pred nesrečo, so zato neutemeljene. Glede na vse obrazloženo, pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja priznanje dodatka za pomoč in postrežbo od 1. 7. 2016 dalje oziroma pred 15. 10. 2018, ko mu je tožena stranka z odločbo z dne 10. 10. 2019 priznala dodatek za pomoč in postrežbo.

15. Ker je za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo tožnik pogoje, določene v 100. členu ZPIZ-2, izpolnil 15. 10. 2018, ko se je glede na ugotovljeno delazmožnost specialistke medicine dela, zaposlil na delovnem mestu vodja ... tržnih raziskav in direktni marketing z omejitvami, mu je toženec pravilno od tega dne dalje priznal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče prve stopnje je takšno odločbo utemeljeno na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) štelo za pravilno in zakonito in tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.