Jedro

Tožnica, ki ji je bila na podlagi petega odstavka 173. člena SZ-1 odločba o upravičenosti pridobitve nadomestila iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1 izdana že 10. 8. 2011, je stanovanje v decembru 2014 na lastno voljo zapustila, to je osem mesecev pred vložitvijo zahteve za izplačilo sredstev (v tem času, po navedbah v tožbi 5. 6. 2015, pa je tudi formalno prenehalo najemno razmerje), zato je toženka zahtevo utemeljeno zavrnila, saj glede na navedene okoliščine tožnica ni izkazala, da z nakupom solastniškega deleža na enostanovanjski hiši razrešuje stanovanjsko razmerje, ki izvira iz stanovanjske pravice na nekdaj družbenem, sedaj denacionaliziranem stanovanju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil tožničino zahtevo za izplačilo nepovratnih državnih gotovinskih sredstev v višini 6.366,81 evrov, ugotovljenih z odločbo št. 35203-31/2009-jv z dne 10. 8. 2011, ki jo uveljavlja kot bivša najemnica denacionaliziranega stanovanja.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica zahtevku priložila prodajno pogodbo, katere predmet je 1/4 solastniškega deleža prodajalca oziroma 1/8 celotne nepremičnine, in da je na nepremičnini vknjižena hipoteka. Organ pojasnjuje dvofazno ureditev postopka pridobitve nepovratnih in kreditnih sredstev po določbah 173. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in se sklicuje na sodno prakso tega (I U 1158/2009) in Vrhovnega sodišča (X Ips 300/2010). Navaja, da je tožnica samovoljno zapustila denacionalizirano stanovanje, prenehala plačevati stroške najemnine in obratovalne stroške ter ji je zato prenehalo najemno razmerje iz krivdnih razlogov. To izhaja tudi iz tožničinih navedb, da je stanovanje zapustila decembra 2014 in da naj bi tako ravnala, ker lastnik ni bil zainteresiran za prodajo stanovanja in za dodatna vlaganja vanj. Organ opisuje možnosti, ki jih imajo najemniki v primeru, ko lastnik stanovanja ne vzdržuje v primernem stanju, in meni, da ga tožnica ni bila prisiljena zapustiti, niti je k temu in nakupu drugega stanovanja ni zavezovala odločba o upravičenosti in višini sredstev. Meni, to pa naj bi izhajalo tudi iz osmega odstavka 173. člena SZ-1, da je zakonodajalec predvidel, da najemnik, ki prosi za pomoč v obliki nepovratnih sredstev, prebiva v denacionalizacijskem stanovanju v trenutku podaje zahtevka za izplačilo sredstev.

3. Navaja še, da so zaradi ti. nadomestne privatizacije iz 173. člena SZ-1 v veljavi ostale privatizacijske določbe Stanovanjskega zakona iz 1991 (v nadaljevanju SZ), iz katerih izhaja, da mora biti stanovanje, ki je predmet prodaje, prosto bremen. Nadomestna privatizacija je trajna rešitev stanovanjskega vprašanja za prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, država pa je dolžna z davkoplačevalskimi sredstvi razpolagati kot dober gospodar, zato nepovratnih javnih sredstev ne more izplačati najemniku - prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ki je iz krivdnih razlogov izgubil svoj status pred podajo zahtevka za realizacijo izdane odločbe in ki stanovanjsko vprašanje rešuje z nakupom dela nepremičnine, ki v naravi ni zaključena funkcionalna celota v smislu SZ-1 in Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (v nadaljevanju Pravilnik), ter je obremenjen s hipoteko.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Organu med drugim očita, da je prezrl njene navedbe in dokaze ter se do njih ni opredelil. Sodišču predlaga, naj samo odloči o stvari, ker ima za to zanesljivo in jasno dejansko ter pravno podlago in ker toženka v morebitnem ponovnem postopku ne bo sprejela drugačne odločitve, vsaj dokler bo postopek vodila A.A., tožnica pa bi bila v primeru ponovnega postopka primorana zahtevati njeno izločitev, kar bi podaljšalo postopek.

5. Navaja, da je zakonodajalec ohranil v veljavi privatizacijske določbe SZ tudi še po sprejemu SZ-1 zaradi postopkov, ki so bili takrat še v teku, obravnavano situacijo pa je na novo normiral v 173. členu SZ-1, ki je v razmerju do privatizacijskih določb SZ lex specialis, kar izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 702/2014. Da so pogoji za izplačilo pripadajočih sredstev, določeni le v 173. členu SZ-1, izhaja tudi iz X Ips 300/2010. Sodna praksa, ki jo v potrditev svojega stališča navaja toženka, pa tega ne potrjuje.

6. Meni, da si toženka zmotno razlaga, kaj je predmet odločanja v posamezni fazi postopka po 173. členu SZ-1. Trdi, da v prvi fazi organ odloča, ali je vlogo podal najemnik - prejšnji imetnik stanovanjske pravice, in določi višino sredstev. V drugi fazi pa se ne presojajo več ponovno vsebinski pogoji za pridobitev pravice do nadomestila, temveč se opravi le kontrola izpolnjevanja pogojev iz sedmega odstavka 173. člena SZ-1, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 300/2010. Meni, da organ v drugi fazi ugotavlja le, ali je vlagatelj hkrati upravičenec do konkretne višine nadomestila iz pravnomočne odločbe, izdane na podlagi petega odstavka 173. člena SZ-1, in ali je predložil overjeno kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja, ni pa več mogoče vsebinsko odločanje o pravnomočno pridobljeni pravici. Trdi, da je na podlagi pravnomočne odločbe z dne 10. 8. 2011 upravičena do odmerjenega nadomestila za rešitev svojega stanovanjskega vprašanja. Da se vloga za izplačilo sredstev šteje za popolno s predložitvijo overjene kupoprodajne pogodbe ali pravnomočnega gradbenega dovoljenja, izhaja tudi iz toženkinega poziva tožnici.

7. Navaja, da toženka ne pojasni podlage za ugotovitev o neplačani najemnini. Meni, da te ugotovitve sicer niso pomembne za odločitev, je pa toženka storila absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko je poizvedovala pri upravniku in ugotavljala, da je prodajalec zunajzakonski partner njene hčere. Kot nepomembne ocenjuje v izpodbijani odločbi navedene možnosti za izboljšanje pogojev bivanja in da tožnica ni bila prisiljena zapustiti neprofitnega najemnega stanovanja, ob tem da tožnica ne pozna tožničine celovite življenjske situacije.

8. Uveljavlja, da je materialno zmotno stališče, da bi morala biti še v času vložitve zahtevka za izplačilo najemnica oziroma da bi moralo obstajati najemno razmerje ter da bi morala še bivati v stanovanju, saj sta bili ti dve dejstvi relevantni v prvi fazi odločanja v postopku po 173. členu SZ-1. Zakon tega pogoja ne določa za drugo fazo postopka, niti ni na tak način mogoče razlagati osmega odstavka 173. člena SZ-1. Poleg tega v tej fazi odločanja tudi ni mogoče uporabljati privatizacijskih določb SZ-1. 9. Res je kupila s hipoteko obremenjeno stanovanje, vendar toženka temu pripisuje napačen materialnopravni pomen. Toženka se ne more sklicevati na določbe 117. člena SZ, po katerih mora biti predmet odkupa bremen prosta nepremičnina. SZ-1 za nadomestno privatizacijo tega ne določa. Obremenjenost stanovanja v času sklenitve prodajne pogodbe ne pomeni, da ga ni mogoče uživati kot trajne rešitve stanovanjskega problema. Toženka brez pravne podlage prejudicira izgubo stanovanja na račun unovčene hipoteke.

10. Odločba nima razlogov o tem, zakaj premet prodajne pogodbe ne ustreza pravnemu standardu stanovanja, saj toženka ne pojasni pomena Pravilnika. Ugotovitev, da solastniški delež ne predstavlja posamezne funkcionalne celote z enim vhodom, ne more zadostovati, niti se ne opredeli do obveznosti prodajalca iz aneksa. Trdi, da ima kupljena nepremičnina vse elemente stanovanja iz 4. člena SZ-1, gre namreč za sobo v prvem nadstropju, kopalnico in bivalno podstrešje, vse v skupni izmeri 50 m2, s tem pa za funkcionalno celoto skupine prostorov, ki so med seboj povezani in namenjeni trajnemu bivanju, prodajalec pa se je zavezal izdelati ločene merilne števce za plin, elektriko in vodo. Razlog za zavrnitev tudi ne more biti dejstvo, da stanovanje še nima ločenega vhoda, saj se je tudi tega prodajalec zavezal izdelati. Ovira ni niti dejstvo, da stavba ni etažirana.

11. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in glede na tožbene navedbe dodatno pojasnjuje stališča, ki jih je zavzela v izpodbijani odločbi.

12. Tožnica v vlogah z dne 10. 7. 2017 in 11. 9. 2017 vztraja pri dosedanjih stališčih in odgovarja na toženkine navedbe, med drugim ji tudi očita, da zanemari sodno prakso, po kateri za izpolnjenost pravnega standarda stanovanja ni treba, da je v zemljiški knjigi vknjiženo kot etažna lastnina. Izraža tudi dvom v nepristranost uradne osebe, ki vodi upravni postopek in ponovno predlaga, naj sodišče samo odloči o stvari.

13. Tudi toženka v nadaljnjem odgovoru z dne 8. 8. 2017 in 28. 9. 2017 vztraja pri stališčih iz izpodbijane odločbe.

14. Tožba ni utemeljena.

15. V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa o tožničini zahtevi za izplačilo nadomestila, ki je bila vložena na podlagi sedmega odstavka 173. člena SZ-1. Ni sporno, da je bila na podlagi petega odstavka navedenega člena SZ-1 10. 8. 2011 tožnici že izdana odločba o upravičenosti pridobitve nadomestila iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1, sporno pa je, ali tožnica izpolnjuje pogoje za izplačilo tega nadomestila.

16. Toženka je svojo odločitev o neizpolnjevanju pogojev utemeljila z ugotovitvami, da je tožnica v času vložitve obravnavane zahteve ni več imela statusa najemnika - bivšega imetnika stanovanjske pravice ter da je predmet predložene kupoprodajne pogodbe solastniški delež, ki ne predstavlja posamezne funkcionalne celote v smislu stanovanja, ter da je obremenjen s hipoteko.

17. Ni utemeljen tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

18. Tožbeni očitek absolutne bistvene kršitve iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP je pavšalen, saj ga tožnica v ničemer ne pojasni. Kršitev po tej določbi je sicer podana, če se odločbe ne da preizkusiti, za kar po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre, saj je toženka vsakega od treh razlogov, na katerega je oprla svojo odločitev o zavrnitvi tožničine zahteve, obrazložila na način, ki omogoča seznanitev stranke in sodišča z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi naziranji organa in s tem vsebinski preizkus pravilnosti ali nepravilnosti razlogov za izpodbijano odločitev. Če se tožnica s toženkinimi ugotovitvami in naziranji ne strinja, pa to ni razlog za bistveno kršitev pravil postopka, temveč s tem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar bo sodišče presojalo v nadaljevanju.

19. Tudi očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP je pavšalen. Za kršitev po tej določbi gre sicer, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ta kršitev je podana tudi takrat, če stranka ne dobi odgovora na pravno odločilne navedbe in ugovore, podane v postopku izdaje odločbe, saj to pomeni, da so strankine navedbe ostale prezrte in da se je v posledici tega izvotlila njena pravica do izjave v postopku. Tožnica pa v tožbi le posplošeno navaja, da se organ v izpodbijani odločbi ni opredelil do navedb in dokazov, ki jih je podala v „izjasnitvi“ z dne 27. 12. 2016, saj ne pove, do katerih tožničinih pravno odločilnih navedb in dokazov v navedeni vlogi se organ ni opredelil. Ni pa naloga sodišča, da samo analizira navedeno tožničino vlogo in na tej podlagi ugotavlja, na katere njene pravno pomembne navedbe in v zvezi s tem predlagane dokaze je organ odgovoril oziroma na katere ni odgovoril. 20. Sodišče sodi, da je organ glede na ugotovljene pravno odločilne dejanske okoliščine tudi pravilno uporabil materialno pravo. Med strankama ni sporno, da je tožnica po tem, ko ji je bila 10. 8. 2011 izdana odločba o upravičenosti pridobitve nadomestila iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1, stanovanje zapustila decembra 2014, da je najemno razmerje prenehalo 5. 6. 2015 ter da je zahtevo za izplačilo sredstev na podlagi sedmega odstavka 173. člena SZ-1 vložila 31. 7. 2015. 21. Za pravilno razlago uporabljenih določb 173. člena SZ-1 je pomembno, da te določbe spadajo v ti. tranzicijsko zakonodajo po spremembi družbenega sistema s sprejemom Ustave Republike Slovenije in da je njihov namen urejanje oziroma razreševanja stanovanjskih razmerij, ki so nastala po transformaciji družbeno lastniških razmerij v zasebna razmerja. S Stanovanjskim zakonom iz leta 1991 (v nadaljevanju SZ) se je namreč v skladu z novo ustavno in družbeno ureditvijo izvedlo lastninjenje in privatizacija družbenih stanovanj. Stanovanjska pravica, ki je bila pred tem temeljno družbeno stanovanjsko razmerje in ki po prejšnjih predpisih ni zajemala pravice do odkupa stanovanja, se je z obvezno sklenitvijo najemne pogodbe preoblikovala v trajno najemniško razmerje (141. ter prvi in drugi odstavek 147. člena SZ), imetnikom stanovanjske pravice in pod določenimi pogoji tudi njegovim ožjim družinskim članom pa je zakonodajalec s SZ omogočil tudi odkup stanovanja s popustom (ti. privatizacijski odkup po določbah 117. člena SZ).

22. V 173. členu SZ-1 je urejen položaj bivših imetnikov stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih po vrnitvi stanovanja bivšim lastnikom, in sicer s prvim odstavkom, v katerem je določeno, da najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom-prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije ali tistemu, ki mu je bilo vrnjeno zaplenjeno stanovanje oziroma njunim pravnim naslednikom, vključno s kupci in prodajalci.

23. Pravico do nadomestila za nakup denacionaliziranega ali drugega stanovanja ali za gradnjo hiše, ki jo v tej zadevi uveljavlja tožnica, SZ-1 ureja v drugem do osmem odstavku 173. člena. Ta ureditev je sad teženj po izravnavi položajev bivših imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih s položajem bivših imetnikov stanovanjske pravice v drugih stanovanjih glede pravice do nakupa stanovanja in pomeni nadomestilo za nemožnost odkupa stanovanja po določbah 117. člena SZ, do katere imetniki stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih niso bili upravičeni. Navedena ureditev tako s pomočjo javnih sredstev bivšim imetnikom stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih olajšuje nakup (drugega) stanovanja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 224/2015) kot razrešitev stanovanjskega razmerja, ki je nastalo po transformaciji njihove stanovanjske pravice v najemno razmerje.

24. Ker je torej namen nadomestila iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1 razrešitev stanovanjskega razmerja, ki je nastalo po transformaciji družbeno lastniških razmerij v zasebna razmerja, je logična zahteva, da ob uveljavljanju te pravice razmerje, ki se z njem razrešuje, še obstaja, saj sicer tako razreševanje razmerja, ki več ne obstaja, ni več potrebno. Če pa imetnik pravice v denacionaliziranem (nekdaj družbenem) stanovanju več ne prebiva, ni več pravnega razmerja, ki ga zakonodajalec z navedenim zakonskim upravičenjem razrešuje. Za uveljavljanje pravice do obravnavanega nadomestila je torej bistvena stroga namenskost porabe odobrenih javnih sredstev zgolj za razrešitev iz družbenolastninskih razmerij izvirajočega stanovanjskega razmerja. Ta pa se preverja prav ob obravnavi zahteve za izplačilo po sedmem odstavku 173. člena SZ-1, to je v tako imenovani drugi fazi postopka izplačila nadomestila.

25. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 300/2010 (na katerega se Vrhovno sodišče sklicuje še v sklepu X Ips 2015/2017) je namreč postopek za izplačila nadomestila po 173. členu SZ-1 dvofazen. V prvi fazi se ugotovi, ali je vlogo podal najemnik - prejšnji imetnik stanovanjske pravice in določi višina sredstev, ki bi mu pripadla. O tem se izda odločba v skladu s petim odstavkom 173. člena SZ-1. Ta odločba pa še ne daje upravičencu pravic, ki bi jih bilo mogoče neposredno uveljavljati. Vrhovno sodišče v navedeni sodbi ob uporabi jezikovne in teleološke razlage celotnega 173. člena SZ-1 ter upoštevanju namena zakonodajalca (ki je v tem, da se sredstva prejšnjim najemnikom določajo strogo namensko) presodilo, da odločba iz petega odstavka 173. člena SZ-1 zavezancev dejansko še ne zavezuje k izplačilu sredstev najemnikom, saj se v drugi fazi postopka v skladu s sedmim odstavkom istega člena ugotovi upravičenost do izplačila sredstev, in sicer po tem, ko upravičenec predloži popolno dokumentacijo, iz katere je razvidno, ali za reševanje stanovanjskega vprašanja s pomočjo državnih sredstev izpolnjuje predpisane pogoje, ki jih določa zakon.

26. Sodišče se zato strinja s toženko, da je bila pri odločanju o zahtevi na podlagi sedmega odstavka 173. člena SZ-1 v okviru preverjanja namenske porabe odobrenih javnih sredstev dolžna preveriti tudi, ali tožnica še prebiva v denacionaliziranem (nekdaj družbenem) stanovanju. Ker je organ ugotovil, da je tožnica, ki ji je bila na podlagi petega odstavka 173. člena SZ-1 odločba o upravičenosti pridobitve nadomestila iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1 izdana že 10. 8. 2011, stanovanje v decembru 2014 na lastno voljo zapustila, to je osem mesecev pred vložitvijo zahteve za izplačilo sredstev (v tem času, po navedbah v tožbi 5. 6. 2015, pa je tudi formalno prenehalo najemno razmerje), je zahtevo utemeljeno zavrnila, saj glede na navedene okoliščine tožnica ni izkazala, da z nakupom solastniškega deleža na enostanovanjski hiši razrešuje stanovanjsko razmerje, ki izvira iz stanovanjske pravice na nekdaj družbenem, sedaj denacionaliziranem stanovanju. Na drugačno presojo pa ne vpliva niti stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu X Ips 212/2015, ki se sicer nanaša na izdajo odločbe o upravičenosti do pridobitve nadomestila iz petega odstavka 173. člena SZ-1 v zvezi s 175a. členom SZ-1 glede pravic iz bivših hišniških stanovanj. Za pravilno precedenčno uporabo (prim. 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-545/11, Up-544/11 z dne 7. 6. 2012) stališč iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča je namreč poleg dejstva, da je šlo tam za specifičen položaj prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju, za uveljavljanje katerega 175a. člen SZ-1 določa posebne pogoje, po presoji sodišča odločilno še, da se je bil (med dolgotrajnim postopkom odločanja o njegovi zahtevi za priznanje pravice) tožnik v navedeni zadevi iz stanovanja prisiljen izseliti na podlagi dogovora iz izvensodne poravnave, sklenjene z lastniki stanovanja, za kar pa v obravnavani zadevi očitno ne gre.

27. Ker je glede na navedeno organ tožničino zahtevo utemeljeno zavrnil, se sodišče ni ukvarjalo s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na preostala razloga, ki ji organ navaja kot dodatna samostojna razloga za svojo odločitev, saj to za odločitev o tožbi ni bilo potrebno.

28. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker dejstva, ki so glede na pojasnjeno razlago prava pomembna za odločitev (to je, da je tožnica osem mesecev pred vložitvijo zahteve za izplačilo sredstev po lastni volji zapustila stanovanje), med strankama niso sporna, ostala v tožbi navedena dejstva in dokazi pa glede na povedano za odločitev v zadevi niso pravno pomembna, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

29. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.