Jedro

Prav ima toženka, da organ za BPP odloča na podlagi dejanskega stanja v upravnem spisu do izdaje odločbe, vendar zgolj iz razloga, ker v spisu ni bilo pooblastila odvetnika, organ za BPP ni mogel sklepati na stopnjo pravnega znanja prosilca, ne da bi se o tem dodatno prepričal z izvedbo še drugih dokazov, ki bi njegovo prepričanje utrdili.

Organ za BPP je zaključil, da je tožnik pravno iznajdljiv in zato pooblaščenca ne potrebuje tudi v obravnavani zadevi. Ob presoji teh razlogov, ki se nanašajo na kazenski postopek, toženka na njihovi podlagi ni mogla izpeljati sklepa, da bo tožnik lahko enako pravno iznajdljiv tudi v civilnem postopku, kjer so vloge strank in sodnika drugačne glede na postopkovna pravila ZPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 16/2014 z dne 24. 1. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Toženka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Organ za BPP Okrožnega sodišča v Novem mestu je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč z dne 16. 1. 2014 (v zvezi s popravnim sklepom z dne 26. 2. 2014), za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 239/2010 z dne 26. 11. 2013, ker je ocenil, da bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale, saj se prosilec na pravo dobro spozna. Organ je vpogledal v več kazenskih postopkov ter pri odločitvi upošteval tudi razloge, zaradi katerih je bil sprožen pravdni postopek, v katerem želi prosilec vložiti pritožbo ter ob presoji strokovno dopolnjene prošnje obravnavane BPP, z dne 22. 1. 2014, ugotavlja, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Pri tem se sklicuje na novejšo upravnosodno prakso I U 1764/2013 z dne 16. 12. 2013, v kateri je kot stranka nastopal prosilec.

Tožnik v tožbi navaja, da je zavrnitev nesprejemljiva. Toženka je izrecno zahtevala informacije in podatke, na podlagi katerih naj bi ugotavljala, ali ima pritožba verjetne izglede za uspeh, nato pa je na podlagi teh istih informacij in podatkov odločila, da ni upravičen do BPP. Odločitev je neživljenjska, kajti tožnik se je o razlogih za vložitev pritožbe posvetoval z odvetnikom, po prejemu zahteve za dopolnitev vloge pa še dodatno in v skladu z navodili vlogo ustrezno dopolnil. Za vložitev utemeljene pritožbe, ko se zatrjuje kršitev vseh treh pritožbenih sklopov, je potrebno pravno znanje ter poznavanje sodne prakse, česar pa tožnik nima. Nerazumljiva je navedba toženke „da pri vsem skupaj ni nepomembno dejstvo, da sta tožnika tožila njegov sin in snaha“ in to zaradi telesnih poškodb, ki jima jih je zadal, zaradi česar zoper njega teče več kazenskih postopkov. Toženka ni upoštevala dejstva, da so edine „telesne poškodbe“, na podlagi katerih je bila vložena odškodninska tožba, le rana na sluznici ter udarnina desne podlahti, sploh pa toženka z ničemer ne pojasni, zakaj so ta dejstva za odločanje o upravičenosti relevantna. Toženka z navajanjem kazenskih postopkov primerja popolnoma neprimerljive stvari, ter se neupravičeno sklicuje na sodbo I U 1764/2013, kjer je bilo govora o kazenskem postopku. V celotni 4. točki obrazložitve odločbe je toženka navajala dejstva, ki bi se jih lahko upoštevalo kvečjemu za kazenski postopek. Obravnavan pravdni postopek je edini pravdni postopek, v katerem se je znašel tožnik. V pravdnem postopku sodišče nima takšne vloge, kot jo ima v kazenskem postopku. Tožnik je tako mnenja, da njegove eventualne izkušnje v okviru kazenskega postopka nimajo nobenega pomena za presojanje, ali bi bilo v skladu z načeli pravičnosti in morale, ali se bo tožniku dodelila BPP v zvezi s podajanjem pritožbe zoper odškodninsko sodbo, izdano v edinem pravdnem postopku, v katerem je bil tožnik udeležen. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da je odločila na podlagi dejstev, ki izhajajo iz upravnega spisa do izdaje upravne odločbe in so bila organu do takrat poznana. Če se je tožnik glede dopolnitve prošnje pri odvetniku res pozanimal, ne razume, zakaj tega v dopolnitvi ni navedel oziroma ne razume, zakaj odvetnik v BPP spis ni predložil pooblastila, kot to zahtevajo določbe ZUP. Če bi tožnik ta dejstva toženki sporočil do odločitve, bi bila lahko odločitev toženke drugačna. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku omogoča sklep, kot ga je naredila toženka, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP, določenega v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, da je zadeva očitno nerazumna, ker je pričakovanje ali zahteva tožnika v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Do spremembe določb ZBPP, Uradni list RS št. 23/2008, je ZKP urejal položaje, ko si prosilec (osumljenec; obdolženec, obsojenec) (v primeru fakultativne obrambe), glede na gmotne razmere, zagovornika ni mogel zagotoviti sam, na njegovo zahtevo in stroške države pa je sodišče le-tega postavilo, če je bilo to v interesu pravičnosti. Ob spremembi določb ZBPP/08, ko je vstopil v veljavo sedanji prvi odstavek 24. člena ZBPP, so se navedene določbe ZKP prenehale uporabljati, dodelitev zagovornika v primerih fakultativne obrambe je bila prenesena v ZBPP kot krovni zakon, kar pa ne pomeni, da se določba kot kriterij lahko uporablja zgolj za kazenske zadeve, kot ugovarja tožnik. Naveden ugovor bi lahko držal, kolikor bi bila določba uvrščena v tretji odstavek 24. člena ZBPP šele s spremembami v letu 2008 (uporaba zgodovinske razlage).

Sodišče zato v nadaljevanju presoja razloge toženke za sklep, da je prosilčeva prošnja za dodelitev BPP v nasprotju z načelom pravičnosti in morale. Sprejema toženkino razlago načela pravičnosti in morale, kot kriterija za odklonitev BPP zaradi očitne nerazumnosti, v povezavi s stopnjo pravnega znanja, ki zagotavlja, da prosilec ne bo kot laik izgubil pravic, ki bi mu drugače šle. Nosilni argument odločbe je, da prosilec pravo dobro pozna, saj je zakonske razloge za pritožbo v dopolnitvi navedel natančno in jih tudi dovolj natančno opisal, zato bi bilo v nasprotju z načeli pravičnosti in morale, da bi se mu za zastopanje s pritožbo, pred sodiščem druge stopnje, dodelil odvetnik na račun davkoplačevalcev. Tožnik ugovarja, da toženkin sklep, da se na pravo dobro spozna, ni pravilen, kajti tožnik se je o razlogih za vložitev pritožbe posvetoval z odvetnikom, po prejemu zahteve za dopolnitev vloge pa se je o razlogih z odvetnikom posvetoval še dodatno in temu ustrezno vlogo dopolnil. Tožnik torej ugovarja, da je sklep toženke o njegovem pravnem znanju, ki temelji na presoji vloge, napačen, ker je ni sam sestavil. Zatrjuje, da pravnega znanja, ki se mu ga pripisuje, nima, torej da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje. Sodišče soglaša s tožnikom. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da je odločila na podlagi dejstev, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in so izhajala iz upravnega spisa, iz katerega pa ne izhaja, da naj bi prosilca v postopku odobritve brezplačne pravne pomoči zastopal odvetnik. Prav ima toženka, da organ odloča na podlagi dejanskega stanja v upravnem spisu do izdaje odločbe, vendar sodišče meni, da zgolj iz razloga, ker v spisu ni bilo pooblastila odvetnika, organ ni mogel sklepati na stopnjo pravnega znanja prosilca, ne da bi se o tem dodatno prepričal z izvedbo še drugih dokazov, ki bi njegovo prepričanje utrdili.

Toženka je navedla še druge razloge in sicer da se je prosilec v več kazenskih postopkih obširno zagovarjal sam, podal pisni zagovor, predlagal dokaze, v zadevi, za katero mu je bila dodeljena BPP za pritožbeni postopek, pa je kljub temu, da se je pritožil njegov zagovornik, pritožbo vložil tudi sam. Iz navedenih dejstev zaključuje, da je pravno iznajdljiv in zato pooblaščenca ne potrebuje tudi v obravnavani zadevi. Ob presoji teh razlogov, ki se nanašajo na kazenski postopek, pa sodišče meni, da toženka na njihovi podlagi ni mogla izpeljati sklepa (v povezavi z dopolnitvijo vloge), da bo tožnik lahko enako pravno iznajdljiv tudi v civilnem postopku, kjer so vloge strank in sodnika drugačne glede na postopkovna pravila ZPP.

V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala torej toženka upoštevati mnenje sodišča, ki se nanaša na presojo dokazov, na podlagi katerih je sprejela odločitev ter dejansko podlago dopolniti, npr. z zaslišanjem tožnika in odvetnika, ki naj bi mu pri sestavi vloge pomagal. Pri presoji tožnikovega pravnega znanja pa bo morala upoštevati njegovo formalno izobrazbo in ugotoviti njegove dosedanje sodelovanje v pravdnih postopkih (predvsem odškodninskih, kot je konkreten).

Ker je dejansko stanje v postopku nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu četrtega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR, povišane za 22 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07, 107/13). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.