Jedro

Tožniku je bila z izpodbijano odločbo za leto 2010 odmerjena letna dohodnina. Letna dohodnina je napovedni in odmerni davek, pri čemer veljajo določene posebnosti, tj. informativni izračun dohodnine po tretjem odstavku 267. člena ZDavP-2 velja za napoved, če pa davčnemu zavezancu informativni izračun ni bil vročen do predpisanega roka, mora davčni zavezanec rezident do 31. julija tekočega leta za preteklo leto vložiti napoved za odmero dohodnine po šestem odstavku istega člena. Tožniku informativni izračun dohodnine do 15. 6. 2011 ni bil vročen, zato bi bil moral, do 31. 7. 2011 vložiti napoved za odmero dohodnine, česar ni storil. Po presoji sodišča je s tem jasno izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 125. člena v zvezi s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2: dan, ko bi bilo treba dohodnino v tožnikovem primeru napovedati, je 31. 7. 2011, to pa je hkrati dan, ko je zastaranje odmere prvič začelo teči.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4210-13358/2021-9 z dne 13. 10. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 2010 v znesku 59.547,44 EUR ter mu razliko med tako odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami, ki znaša 33.622,56 EUR, naložil v plačilo.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ z avtomatično izmenjavo podatkov prek mednarodnega upravnega sodelovanja izvedel, da je tožnik leta 2010 od izplačevalca iz Litve prejel dohodek v višini 172.666,01 EUR. Kljub večkratnim pozivom (v letih 2014-2018) tožniku, naj vloži napoved za odmero dohodnine za leto 2010, tožnik tega ni storil, čeprav se je na pozive odzval in podal pojasnila, češ da bo napoved vložil, ko mu denar nakazan. Naknadno je organ s strani litvanske banke pridobil dokazila, da je tožnik sporne prilive že prejel v času od februarja do oktobra 2010. S strani davčnih organov iz Litve pa je prejel podatek o celotnem prihodku v letu 2010 ter o tožnikovem plačanem dokončnem davku. V tej zvezi je bila avgusta 2021 tožniku v Nemčijo posredovana seznanitev o nameri odmere dohodnine za leti 2010 in 2011. Tožnik je prek pooblaščenca podal pripombe, ki jih davčni organ zavrne: zapisnik v zadevi ni bil izdan, ker ne gre za postopek davčnega nadzora; zastaranje odmere pa ni nastopilo, ker mora biti odločba po 276. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izdana do 31. oktobra za preteklo leto, zato je zastaranje začelo teči 1. 11. 2011 (absolutni rok za zastaranje je torej 1. 11. 2021), ne pa 1. 8. 2011, saj tožnik ni vložil napovedi. Dohodki, ki jih je tožnik prejel, predstavljajo preostale dohodke iz drugega pogodbenega razmerja, na podlagi pravil o izogibanju dvojnega obdavčevanja pa je bil tudi odštet znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Vztraja, da je zastaranje odmere v primerih, ko je vložena napoved, upoštevaje 276. člen ZDavP-2 začelo 1. 11. 2011, deset bi poteklo 1. 11. 2021. V konkretnem primeru pa napoved ni bila vložena, čeprav bi jo bilo treba vložiti do 31. 7. 2011, dohodnino pa bi bilo treba odmeriti do 31. 10. 2011. Zastaranje torej tudi v tem primeru izteče 1. 11. 2021. Zato je bila izpodbijana odločba z dne 13. 10. 2021 izdana pravočasno. Dodaja, da je določba 267. člena ZDavP-2 posebna določba (glede na drugi odstavek 65. člena istega zakona), ki omogoča ugotovitev dohodnine z odločbo na podlagi podatkov, s katerimi razpolagata organ in davčni zavezanec rezident. Ker je v konkretnem primeru organ razpolagal z relevantnimi podatki in z njimi seznanil tožnika, ta pa jim ni oporekal, je bila tožniku z izpodbijano odločbo odmerjena dohodnina.

4. Tožnik vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je postopek odmere v njegovem primeru tekel več kot 10 let, izdaja izpodbijane odločbe pa je zastarana. Izdana je bila v rednem odmernem postopku na podlagi 267. člena ZDavP-2, ne pa v postopku davčnega nadzora. Vendar pa za postopanje organa po cit. členu niso bili podani pogoji, saj ni šlo niti za primer, ko bi bil izdan informativni izračun dohodnine, zoper katerega bi bil vložen ugovor, niti za primer, ko bi tožnik sam vložil napoved.; zato tudi ni relevanten rok, ki ga za izdajo odločbe vsled situacij iz 267. člena ZDavP-2 predpisuje 276. člen istega zakona, tj. 31. 10. 2011. Če zavezanec ne vloži napovedi, namreč ni mogoča izdaja odločbe po 267. členu ZDavP-2, temveč je možno izdati odmerno določbo le v postopku nadzora oz. z oceno davčne osnove. V takšnem primeru pa glede zastaranja velja drugače: edini datum, od katerega se lahko v konkretnem primeru šteje tek zastaralnega roka, je 31. 7. 2022, ko je bil rok za oddajo tožnikove napovedi za odmero dohodnine za leto 2010. To pa pomeni, da je do absolutnega zastaranja pravice do odmere prišlo 1. 8. 2021, izpodbijana odločba z dne 13. 10. 2021 pa je bila torej izdana prepozno. Tako izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča (I U 765/2015) ter prakse davčnega organa (v zadevah 0610-6825/2016-84, 0610-703/2015-54). Primer revizijskega sodišča, na katerega se sklicuje toženka (X Ips 189/2015), pa je po prepričanju tožnika drugačen od njegovega (šlo za ureditev, ki še ni poznala informativnih izračunov, prav tako je tamkajšnji zavezanec vložil davčno napoved).

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svojih razlogih ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. V zadevi je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je sodišče s strankama razpravljajo o različnih pravnih aspektih instituta zastaranja v davčnem pravu. Prav tako je vpogledalo v upravni spis, natančneje v popis upravnega spisa, podatke o tožnikovem prejemu dohodkov iz leta 2011, izpiske prilivov na tožnikov bančni račun, nadaljnje podatke o tožnikovem prejemu dohodkov, pozive za vložitev napovedi za odmero dohodnine za leto 2010, in sicer dvakrat iz leta 2014 ter trikrat iz leta 2017. 7. Tožba je utemeljena.

8. V prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 je določeno, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Nadalje pa peti odstavek 126. člena ZDavP-2 določa, da, ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči. 9. Z izpodbijano odločbo, izdano 13. 10. 2021, je toženka v postopku, začetem po uradni dolžnosti, tožniku odmerila dohodnino za leto 2010, v odločbi pa se je sklicevala na 276. člen ZDavP-2, ki določa izdajo odločbe o odmeri dohodnine do 31. oktobra za preteklo leto. V tem upravnem sporu je odprto vprašanje, kdaj je v tožnikovem primeru prvič začelo teči zastaranje odmere.

10. Pri tem je jasno in med strankama ni sporno, da se vprašanje, kdaj je zastaranje odmere prvič začelo teči, veže na prvi odstavek 125. člena ZDavP-2, medtem ko sam 10-letni rok po petem odstavku 126. člena ZDavP-2 ni vprašljiv. Sodno presojo je tako uvodoma treba začeti z **analizo prvega odstavka 125. člena ZDavP‑2**. Besedilo te določbe opredeljuje iztek in začetek teka relativnega zastaralnega roka v zvezi s pristojnostjo (oz. pravico, kot jo zakon neustrezno imenuje) organa za odmero davka. Konec oz. iztek tega roka med strankama v tej zadevi ni sporen; jedro tega spora je v vprašanju začetne časovne točke, ki jo zakon imenuje "dan, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti".

11. Najprej se bo sodišče posvetilo vprašanju, kakšen je **pomen veznika "in"** v tej besedni zvezi. Jezikovno velja, da ta veznik v besedilih povezuje več členov v stavku: primarno se uporabi za vezanje dveh istovrstnih členov, pri naštevanju pa za vezanje predzadnjega in zadnjega člena.1 V pravnih besedilih bi se ta veznik praviloma moral uporabiti v kumulativnem pomenu.2,3 Vendar pa v obravnavanem primeru prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 po presoji sodišča, kljub temu, da zakonsko besedilo torej vsebuje veznik "in", dejansko ne gre niti za to, da bi zastaranje nastopilo v petih letih od dneva, ko bi nastopile vse štiri naštete procesne situacije, ki jih to zakonsko določilo omenja (torej bi moralo iti za dan, ko bi bilo (hkrati) treba davek in napovedati, in obračunati, in odtegniti, in odmeriti), niti za to, da bi šlo za vezanje le predzadnjega in zadnjega od naštetih členov (torej da bi moralo iti za dan, ko bi bilo (hkrati) treba davek in odtegniti in odmeriti).

12. Takšna jezikovna razlaga bi bila namreč v zvezi s konkretnim zakonskim besedilom nesmiselna, kajti noben davek se ne izračunava na način, da bi se ga in napovedalo, in obračunalo, in odtegnilo, in odmerilo. Prav tako pa se davki hkrati ne odtegnejo in odmerijo. Po presoji sodišča se besede oz. instituti, ki so našteti v prvem odstavku 125. člena ZDavP-2, vežejo na različne **načine, kako se izračuna davek** skladno z ZDavP-2. Po tretjem in četrtem odstavku 49. člena, drugem odstavku 65. člena ter šestem odstavku 61. člena ZDavP-2 se namreč davek izračuna bodisi v obračunu davka (tj. v davčnem obračunu, obračunu davčnega odtegljaja oz. obračunu prispevkov za socialno varnost) ali ugotovi z odmerno odločbo (ki jo organ izda v postopku davčnega nadzora ali na podlagi napovedi, v določenih primerih pa tudi ne da bi bila vložena davčna napoved).

13. Hkrati pa se predmetne besede oz. instituti vežejo na posamezno fazo davčnega postopka, in sicer na njegov začetek.4 Skladno z drugim odstavkom 72. člena se namreč **davčni postopek, ki teče po uradni dolžnosti, začne,** ko davčni organ prejme davčno napoved ali drug dokument ali ko davčni organ opravi kakršnokoli procesno dejanje z namenom uvedbe davčnega postopka. Ti instituti, ki so našteti v prvem odstavku 125. člena ZDavP-2, so tako po presoji sodišča sprožilci začetka davčnega postopka, kar je tudi logično, saj je določilo o zastaranju namenjeno opredelitvi maksimalnega trajanja odmernega postopka. Trajanje postopka pa pomeni čas med dvema časovnima točkama, v konkretnem primeru med začetkom postopka in koncem postopka, ki rezultira v izdaji odmerne odločbe (le-ta pa je lahko izdana bodisi v rednem odmernem postopku ali postopku davčnega nadzora). Uporaba dikcije, da "bi bilo treba" davek napovedati, obračunati, odtegniti oz. odmeriti, kaže, da gre za procesno dejanje, ki je lahko tudi umanjkalo, čeprav bi se po rednem teku dogodkov moralo zgoditi.

14. Tako se redni davčni postopek **v zvezi z odmernimi davki** praviloma začne na podlagi **vložene napovedi** in davčni organ nato (tudi) na njeni podlagi izda odmerno odločbo. V takšnih primerih davčni zavezanec v rokih, predpisanih z ZDavP-2 za posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju, vloži davčno napoved pri davčnem organu (četrti odstavek 61. člena ZDavP-2). **V teh primerih je po presoji sodišča dan, ko bi bilo treba davek napovedati, dan, ko je prvič začelo teči zastaranje odmere.** Drugače pa velja v primeru odmernih davkov, ki se ne napovedujejo, ter samoobdavčitvenih in odtegnitvenih davkov.

15. Tudi **evolucija zakonskega določila** o zastaranju davčne odmere po presoji sodišča utemeljuje, da veznik "in" v prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 dejansko pomeni "ali". V izvornem ZDavP-2 iz leta 2006 je prvi odstavek 125. člena glasil: "Pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati." Četrti odstavek 126. člena je bil enak sedanjemu petemu odstavku 126. člena. Čeprav je tedaj zakon začetek teka relativnega zastaralnega roka torej vezal na nekoliko drugačne začetne časovne trenutke (zadnja izmed naštetih besed je bila "plačati", ki je v današnjem besedilu ne srečamo, ni pa bilo vsebovane besede "napovedati"), pa je pri njihovem naštevanju uporabil veznik "ali". Z novelo ZDavP-2B iz leta 2009 pa je bil prvi odstavek 125. člena ZDavP-2 spremenjen tako, da odtlej glasi: "Pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. " Beseda "plačati" je bila torej tedaj izpuščena, dodana je bila beseda "napovedati", namesto veznika "ali" pa je bil uporabljen veznik "in". Vendar pa iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2B)5 izhaja, da s spremembo zakona pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti ali6 odmeriti. Nadalje pa iz tega predloga izhaja tudi, da po dotlej veljavni ureditvi ni bil opredeljen začetek zastaranja za tiste davčne obveznosti, ki se morajo napovedati z napovedjo zavezanca za davek, saj je dotlej pravica do odmere davka zastarala v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek plačati, in ne v primeru, ko bi bilo treba davek napovedati.

16. K tako predlaganemu spremenjenemu zakonskemu določilu v zakonodajnem postopku ni bilo amandmajev, zato je po presoji sodišča moč zaključiti, da je bila volja zakonodajalca, da s to spremembo prvega odstavka 125. člena ZDavP-2, tj. z vpeljavo besede "napovedati", uveljavi oz. specialno uredi zastaranje odmere tudi za primere davkov, ki jih je treba napovedati; in sicer začne zastaranje odmere takšnih obveznosti torej teči tedaj, ko bi bilo treba davek napovedati. Kolikor bi zakonodajalec za primere davkov, ki jih je treba napovedati, želel, da zastaranje njihove odmere začne teči tedaj, ko bi jih bilo treba odmeriti, ne bi bilo treba spreminjati prvega odstavka 125. člena ZDavP-2, saj je beseda "odmeriti" v njem bila vsebovana že dotlej.

17. Nadalje pa je bil z drugim odstavkom 37. člena ZDavP-2B dodan nov **drugi odstavek v 125. člen ZDavP-2**, namreč: "Pravica do odmere davka na promet nepremičnin in davka na darilo zastara v desetih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, pravica do odmere davka na dediščine pa zastara v desetih letih od pravnomočnosti sklepa o dedovanju." V tej zvezi iz prej citiranega zakonskega predloga izhaja, da je ta nov drugi odstavek 125. člena ZDavP-2 namenjen drugačni, specialni opredelitvi roka zastaranja odmere davka na pomet nepremičnin ter na darila: daljši relativni rok, ki je enak absolutnemu zastaralnemu roku, je bil potreben zaradi posebnih okoliščin pri odmeri davka na promet nepremičnin in davka na darila (češ da je v teh primerih odmera davka vezana na sodelovanje davčnega zavezanca, ki seznani davčni organ s podatki, potrebnimi za odmero, in davčni organ lahko le na podlagi napovedi, ki jo vloži davčni zavezanec, izda odločbo o odmeri davka).

18. Pravica do odmere davka na promet nepremičnin in davka na darilo tako po drugem odstavku 125. člena ZDavP-2 zastara v desetih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, in ne morebiti v desetih letih od dneva, ko bi bilo davek treba napovedati _in še odmeriti_. Ta primerjava z zastaranjem odmere davka na promet nepremičnin in davka na darilo po presoji sodišča prav tako utemeljuje tezo, da zastaranje odmere tudi pri drugih napovednih davkih, ob odsotnosti drugačnih določil, začne teči tedaj, ko bi bilo posamezni davek treba napovedati.

19. Tako sodišče na tem mestu zaključuje, da čeprav bi bila nomotehnično pravilna ubeseditev v prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 takšna, ki bi začetek zastaranja odmere vezala na dan, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti _ali_ odmeriti, do tega iz neznanega razloga ni prišlo, ampak je bil neustrezno uporabljen veznik "in", ki pa ga je zaradi te zmote treba tolmačiti kot "ali".7

20. Tožniku je bila z izpodbijano odločbo, kot rečeno, za leto 2010 odmerjena letna dohodnina. **Letna dohodnina je napovedni in odmerni davek**, pri čemer veljajo določene posebnosti, tj. informativni izračun dohodnine po tretjem odstavku 267. člena ZDavP-2 velja za napoved, če pa davčnemu zavezancu informativni izračun ni bil vročen do predpisanega roka (15. junija tekočega leta za preteklo leto), mora davčni zavezanec rezident do 31. julija tekočega leta za preteklo leto vložiti napoved za odmero dohodnine po šestem odstavku istega člena. Tožniku informativni izračun dohodnine do 15. 6. 2011 ni bil vročen, zato bi bil moral, kot opisano, do 31. 7. 2011 vložiti napoved za odmero dohodnine, česar ni storil. Po presoji sodišča je s tem jasno izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 125. člena v zvezi s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2: **dan, ko bi bilo treba dohodnino v tožnikovem primeru napovedati, je 31. 7. 2011, to pa je hkrati dan, ko je zastaranje odmere prvič začelo teči**.8 Tako ima tožnik tudi po presoji sodišča prav, ko izpostavlja, da je instrukcijski rok za izdajo odločbe v 276. členu ZDavP-2 predpisan le za dve okoliščini, in sicer za primer iz sedmega odstavka 267. člena ZDavP-2 (torej primer ugovora zoper informativni izračun oz. za primer vložene napovedi za odmero dohodnine) ter 269. člena ZDavP-2 (torej za druge primere vložitve napovedi). Nobena od teh dveh situacij pa ni predmet obravnave v tem upravnem sporu.

21. Glede na to, da je zastaranje namenjeno varstvu položaja davčnega zavezanca, je ta institut po presoji sodišča treba tudi tolmačiti v tej luči. Posledično pa sodišče ne vidi razlogov za sprejem interpretacije, za katero se zavzema toženka in ki bi v obravnavanem primeru pomenila zastaranje tri mesece kasneje kot pa interpretacija, za katero se zavzema tožnik. Tako dejstvo, da tožnik ni vložil napovedi za odmero dohodnine, čeprav bi jo po šestem odstavku 267. člena ZDavP-2 moral vložiti do 31. julija, po presoji sodišča ne pomeni, da je tožnik podvržen podaljšanju zastaralnega roka, temveč v tem primeru (lahko) odgovarja prekrškovno (1. točka 394. člena ZDavP-2), prav tako pa ga v nadzornem postopku lahko zadane obrestna posledica (95. člen ZDavP-2) ali denimo odmera davka s cenitvijo davčne osnove (68. člen ZDavP-2).

22. Nenazadnje pa po presoji sodišča tudi vpogled v upravni spis ne upravičuje izdaje izpodbijane odločbe šele 13. 10. 2021. Popis upravnega spisa (v sodni spis prevzeto v fotokopiji pod C1) pokaže, da je toženka s podatki o tožnikovem prejemu dohodkov razpolagala že leta 2011 (zaporedna št. 1 v upravnem spisu, C2 v sodnem spisu), nato je enkrat med leti 2018 in 2019 prejela še izpiske prilivov na tožnikov bančni račun (zaporedna št. 19 v upravnem spisu, C3 v sodnem spisu), leta 2019 pa je prejela še nadaljnje podatke o tožnikovem prejemu dohodkov (zaporedna št. 20 v upravnem spisu, C4 v sodnem spisu). Kljub temu pa je tožniku pozive za vložitev napovedi za odmero dohodnine za leto 2010 pošiljala več let, in sicer dvakrat leta 2014 (C5 in C6 v sodnem spisu) ter trikrat leta 2017 (C7-9 v sodnem spisu). Po presoji sodišča glede na opisan potek postopka ni videti razlogov, zakaj toženka ni pristopila k odmeri dohodnine prej.

23. Glede na navedeno je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo pa je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj odloči skladno s stališči iz te sodbe. Tožnik je sicer predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče na to ni vezano9 in je izdalo ugodilno sodbo kot bi bila vložena izpodbojna tožba.

24. Odločitev o tožnikovih stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je tožnika zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena po opravljeni glavni obravnavi, se mu prizna 385,00 EUR stroškov ter davek na dodano vrednost 22 %.

1 Povzeto po portalu Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, https://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=in, (13. 9. 2024). 2 Prim. Nomotehnične smernice. - 3., spremenjena in dopolnjena izdaja - Ljubljana : Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, 2018, https://www.google.si/url?sa=t&source=web&rct=j&opi=89978449&url=https://www.gov.si/assets/vladne-sluzbe/SVZ/f50d0f6d15/Nomotehnicne_smernice-2018.pdf&ved=2ahUKEwiQhPzn9r-IAxVNhv0HHZHUCLgQFnoECAgQAQ&usg=AOvVaw2WJM2EuhZT5fqlZYr8WyC1, (13. 9. 2024), str. 77 in 98. 3 Enako tudi nemški Handbuch der Rechtsförmlichkeit, https://hdr.bmj.de/page_b.1.html, (13. 9. 2024), robna št. 90. 4 Začetek postopka je ključno dejanje, ki vpliva tudi na zastaranje - prim. Polonca Kovač, komentar k 72. členu v Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem 70. - 90. člena ZDavP-2, ULRS, Ljubljana, 2021, str. 327. 5 EVA: 2009-1611-0041, Obrazložitev k 37. členu, https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/zakonodaja/izbran/!ut/p/z1/04_Sj9CPykssy0xPLMnMz0vMAfIjo8zivSy9Hb283Q0N3E3dLQwCQ7z9g7w8nAwsnMz1w9EUGAWZGgS6GDn5BhsYGwQHG-pHEaPfAAdwNCBOPx4FUfiNL8gNDQ11VFQEAAXcoa4!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?uid=C12565D400354E68C1257641002976AD&db=kon_zak&mandat=V&tip=doc, (12. 9. 2024). 6 Op.: poudarila avtorica. 7 Drugačno stališče je bilo zavzeto v sodbah tukajšnjega sodišča I U 486/2020 (tč. 10) ter I U 1421/2021 (tč. 28). 8 Drugače pa se sodišče opredeli v zadevi IV U 165/2018 (tč. 26), ko za izhodišče zastaranja vzame 31. oktober tekočega leta za preteklo leto, pri čemer tožbene navedbe tamkajšnje tožeče stranke niso bile primerljive tožbenim navedbam v tem upravnem sporu. V zadevi II U 449/2016, na katero se je toženka tudi sklicevala, je bil predmet sodne presoje drugačen, in sicer se je nanašal na vprašanje pretrganja zastaranja. Sklep revizijskega sodišča X Ips 189/2015, na katerega se tudi sklicuje toženka, pa je po presoji sodišča bil izdan v zadevi, ki je drugačna od tu obravnavane. Šlo je za dohodke iz leta 2002, ko se je uporabljal tedaj veljavni ZDavP (ki je v 96. členu določal, da pravica do odmere davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo treba davek odmeriti), na katerega se je sodišče tudi sklicevalo v zadnji povedi tč. 10 obrazložitve, četudi se je glede opredelitve zastaralnega roka sklicevalo na besedilo prvega odstavka 125. člena ZDavP-2, kot je bilo le‑to spremenjeno z novelo B iz leta 2009. 9 Prim. Mira Dobravec Jalen et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.