Jedro

Nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami glede posameznih elementov kaznivega dejanja pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega Ž.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega Ž.J. za krivega poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 172. člena KZ RS-77, storjenega v sostorilstvu, v zvezi z 22. in 25. členom KZ in mu izreklo po 50. členu KZ pogojno obsodbo z določeno kaznijo štirih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Hkrati je temu obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer priročno izdelanega boksarja, ter mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, odmerjene na 112.295,00 SIT, in na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbi zagovornikov obsojenega Ž.J. in soobsojenca kot neutemeljeni in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter pri tem obsojenemu Ž.J. naložilo v plačilo kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Zagovornika obsojenega Ž.J. sta dne 15.07.1998 vložila na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obe uvodoma navedeni sodbi iz razlogov 1., 2. in 3. točke 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da pritožbi zagovornikov obsojenega Ž.J. ugodi oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da očitane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodbe, vložnik ne obrazlaga. V zahtevi za varstvo zakonitosti ni povedano, katere določbe kazenskega postopka naj bi sodišče kršilo in na kakšen način ter iz česa je to razvidno. V zahtevi tudi ni povedano, o katerem odločilnem dejstvu naj sodba ne bi vsebovala razlogov in v čem naj bi bili ti razlogi med seboj v nasprotju. Dejanje obsojenca, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ima vse znake kaznivega dejanja. Iz pravnomočne sodbe pa tudi ni razvidno, da bi sodišče zagrešilo kršitev določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnika zahtevo za varstvo zakonitosti obrazlagata z naslednjim: Že sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti pa so ti razlogi med seboj v nasprotju z zapisniki o izpovedbah v postopku. Tako je prvostopno sodišče v celoti prezrlo nekatere dele izpovedi tako oškodovanca kot tudi posameznih prič, ki so nedvomno v korist obsojenca. Na to je obsojenec opozoril že v svoji pritožbi, vendar drugostopno sodišče v tem delu sploh ni odgovorilo na pritožbena izvajanja. Podana naj bi bila zato absolutno bistvena kršitev določb postopka. Podana pa je tudi kršitev materialnega zakona, saj za očitano kaznivo dejanje niso izpolnjeni zakonski znaki. Za tako kaznivo dejanje mora biti izkazana resna grožnja, nastati mora škoda na premoženju, prav tako pa mora biti podana protipravna premoženjska korist. Resna grožnja s strani obsojenca J. nikakor ni mogla obstajati glede na prej omenjeno celotno izpoved oškodovanca. V zvezi s tem tudi zgolj pojava obdolženca kot osebna lastnost, ki jo prvostopno kot tudi drugostopno sodišče nedopustno upoštevata kot element kaznivega dejanja, ni mogla za oškodovanca predstavljati resne grožnje, zlasti upoštevajoč oškodovančevo izjavo. Po mnenju vložnikov je nesprejemljivo, da sodišče pri svoji odločitvi upošteva le posamezne dele izjav oškodovanca kot tudi drugih prič. Kar pa se tiče samega elementa protipravnosti, pa je po mnenju vložnika prvostopno sodišče zelo nekritično in neprepričljivo obrazložilo, zakaj izpovedim nekaterih prič verjame, drugim pa ne, na kar je opozorila že pritožba, vendar v tem delu pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe ni odgovorilo.

Gornja izvajanja vložnikov zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče presojalo v naslednjem zakonitem okviru: V 2. odstavku 420. člena ZKP je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, očitno iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, naj bi bila po mnenju vložnika podana, ker že sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti pa naj bi bili ti razlogi med seboj v nasprotju z zapisniki o izpovedbah prič v postopku. Prvostopno sodišče naj bi v celoti prezrlo nekatere dele izpovedi tako oškodovanca kot tudi posameznih prič, ki so nedvomno v korist obsojenca, na kar je opozoril v svoji pritožbi, pa drugostopno sodišče na pritožbena izvajanja v tem delu sploh ni odgovorilo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsebujeta tako sodba sodišča prve stopnje kot sodba pritožbenega sodišča razloge, skladne z rezultati dokaznega postopka. Nestrinjanje vložnikov z dokazno oceno, sprejeto v prvostopni sodbi in sodbi pritožbenega sodišča, je uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP), zato v tej smeri vložnika s svojo zahtevo nista mogla imeti uspeha. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložnika v zahtevi sploh nista obrazložila, ampak le pavšalno navrgla očitek o izostanku razlogov oziroma nasprotju med razlogi in izvedenimi dokazi v obeh napadenih sodbah. Zgolj sklicevanje na pritožbena izvajanja ne zadošča, ker je v nasprotju z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP.

Prav tako ni podana uveljavljana kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila v tem, da za očitano kaznivo dejanje niso izpolnjeni zakonski znaki. Tako naj ne bi bila izkazana resna grožnja s strani obsojenca J. glede na celotno izpoved oškodovanca (priče), ko se zunanji izgled obsojenca vsekakor ne sme upoštevati kot element kaznivega dejanja, tudi protipravnost kot element kaznivega dejanja izsiljevanja, je prvostopno sodišče po oceni vložnikov obrazložilo nekritično in neprepričljivo, kar so vložniki uveljavljali že v pritožbi, pa jim pritožbeno sodišče v tem delu prav tako ni odgovorilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so vsi elementi kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 172. člena KZ RS-77 v obeh napadenih sodbah ugotovljeni skladno z izvedenimi dokazi in sicer resna grožnja, uporabljena z namenom drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist in s tem prisiliti oškodovanca, da bi plačal neobstoječ dolg. Vsi navedeni elementi so ugotovljeni v krivdoreku prvostopne sodbe in pravilno pravno ovrednoteni tudi v sodbi pritožbenega sodišča. Nestrinjanje vložnikov z dejanskimi ugotovitvami glede posameznih elementov kaznivega dejanja ni uveljavljanje razloga kršitve kazenskega zakona ampak gre za očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki, kot že rečeno v tej sodbi, glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP, ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato tudi v tej smeri vložnika z zahtevo za varstvo zakonitosti nista mogla imeti uspeha.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od uveljavljanih kršitev zakona v zahtevi vložnikov, zahteva za varstvo zakonitosti pa tudi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato jo je skladno z 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.