Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presojalo utemeljenost zahtevka na podlagi 96. člena SPZ, saj ima po tej določbi zahtevek za povračilo plodov le lastnik. Četudi tožnik ni bil lastnik nepremičnin v času od sklenitve kupoprodajne pogodbe do vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, pa ni izključena utemeljenost njegovega zahtevka na podlagi 198. člena OZ. Vendar pa bi za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine tožnik moral trditi tudi, da je imel pred pridobitvijo lastništva pravni naslov za posest oziroma pravico uporabe spornih nepremičnin.

Za opredelitev izgubljenega dobička je potrebna tudi navedba izdatkov, nastalih v zvezi s pridobivanjem prihodkov.

Izrek

I. Pritožbi zoper zamudno sodbo se delo ugodi, izpodbijana sodba se v III. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se zamudna sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I. in II. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tožencu naložilo, da mora tožniku izročiti v posest zemljišči s parc. št. 1 ter 2 k.o. X. (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožencu v bodoče prepovedalo s takimi in podobnimi ravnanji kot je sajenje, gnojenje, oranje in vznemirjanje posegati v lastninsko pravico tožnika na zemljiščih z ID znakom 3 in 4. V III. točki izreka pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odmeno za uporabo zemljišč s parc. št. 1 in 2 obe k.o. X. v višini 3.500,00 EUR in mu plačati nastalo škodo zaradi nezmožnosti uporabe teh dveh zemljišč v višini 62.600,00 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zamudno sodbo vlaga pritožbo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi v celoti in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek. Opozarja, da prvostopenjsko sodišče v II. točki izreka sodbe ni navedlo parcelnih številk. Dejstva, ki so navedena v tožbi, in sicer glede lastništva nepremičnin, so v nasprotju s tožbenim zahtevkom in listinami. V točki III obrazložitve prvostopenjsko sodišče napačno povzema, da iz trditev v tožbi izhaja, da je tožnik 29. 10. 2003 sklenil kupoprodajno pogodbo s solastniki zemljišč za parc. št. 1 in 2 k.o. X., saj naj bi glede na trditveno podlago to veljalo le za parc. št. 3, ne pa tudi za parc. št. 2. Tožnik zatrjuje, da je postopek odobritve pravnega posla trajal sedem let, kar pomeni, da je tožnik postal zemljiškoknjižni lastnik šele po sedmih letih. Tožnik ni predložil zemljiškoknjižnih izpiskov kot dokaza lastništva nepremičnin, pač pa le kupoprodajno pogodbo. Ker se lastništvo pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je tožnik postal lastnik s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. Na podlagi navedenih dejstev tožnik ni upravičen zahtevati odmene za uporabo zemljišč, kakor tudi ne domnevne škode, ki naj bi mu nastala zaradi njene neuporabe za obdobje sedmih let. Sodišče v nasprotju z listinami zaključuje, da je tožnik lastnik nepremičnin, saj ni predložil zemljiškoknjižnih izpiskov. Brez odločbe upravnega organa, potrditve pogodbe na davčni upravi, plačila davka in notarske overitve podpisov prodajalcev na pogodbi tožnik ni mogel izvesti veljavnega vpisa v zemljiško knjigo. Zato vse do 22. 2. 2010, ko se je tožnik vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik, toženec ni mogel kršiti pravice tožnika do uporabe nepremičnin. Iz tožbenih trditev pod točko III izhajajo v povezavi s točko I protislovne navedbe, da je imel tožnik v obdelavi 11.801 m2 ravne njive in da je zemljišči uporabljal. Iz teh trditev izhaja, da je posest imel tožnik, sodišče pa kljub temu zaključi, da so bile nepremičnine v posesti toženca. Napačno je tudi izračunan hektarski donos na njivi. Po navedbah naj bi le-ta znašal 1.815,00 EUR letno, kar znaša za sedem let skupaj 12.705,00 EUR in ne 12.706,19 EUR. Sodišče bi moralo preveriti matematični izračun. Trditvena podlaga glede višine letnega donosa za sedem let v višini 60.500,00 EUR je povsem nerazumljiva in se tudi ne da preizkusiti. Številke, ki jih navaja tožnik, so nerealne in nepreverljive. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je toženec dolžan plačati odmeno za uporabo v višini 3.500,00 EUR za obdobje sedmih let (500 EUR/leto), kar je tudi obrazložilo; za znesek 62.600,00 EUR odškodnine pa ni podalo nobene obrazložitve, zaradi česar se višine ne da preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče bi moralo upoštevati, da se v znesek odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe zemljišča ne more upoštevati samo prihodek, kot ga navaja tožnik, saj je splošno znano, da gre pri obdelavi tudi za odhodke – stroške, ki bi se morali odšteti od prihodkov. Tudi glede odmene za nezakonito uporabo zemljišč v višini 500,00 EUR letno ni trditvene podlage, da gre za sedemletno obdobje, prvostopenjsko sodišče pa je kljub temu priznalo odmeno v višini 3.500,00 EUR. Tudi znesek letne uporabe, ocenjen na 500,00 EUR, je pretiran. Nezanemarljivo je dejstvo, da sta tožnik in toženec po prejemu tožbe sklenila izvensodno poravnavo glede plačila uporabnine in stroškov tega postopka v višini 3.000,00 EUR, kar je toženec tožniku plačal, iz tega razloga pa toženec tudi ni podajal odgovora na tožbo, saj je menil, da bo tožnik tožbo umaknil. 3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe. Priznava, da je v I. točki tožbe strojepisna napaka v navedbi parc. št. 3 namesto 2 v vseh nadaljnjih navedbah in v zahtevku pa je navedena pravilna parcelna številka. Tako iz navedb tožbe kot tudi iz zahtevka jasno izhaja, kaj je predmet tožbenega zahtevka. Tožnik ne zatrjuje sedemletnega lastništva v tožbi. Zmotna je trditev toženca, da tožnik ni dokazal prehoda lastninske pravice, ker ni predložil zemljiškoknjižnih izpiskov, saj je prehod lastninske pravice na tožnika dokazan z listino o dokončanem razpolagalnem pravnem poslu (overjena pogodba, ki je bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice). Prereka navedbe toženca, da zaradi dogovora s tožnikom ni vložil odgovora na tožbo. Po prejemu tožbe so res potekali dogovori med pravdnima strankama, vendar se toženec dogovora ni držal ter je preoral njive in zasadil obe zemljišči v času dogovarjanja; zato tožnik ni umaknil tožbe. Toženec ni vrnil nepremičnin v posest tožniku, niti za to ni plačal odškodnine. Plačal mu je zgolj 3.000,00 EUR odmene, medtem ko zemljišč ni hotel izročiti v posest. 4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o stroških postopka na prvi stopnji in tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 2.072,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

5. V pritožbi zoper sklep se toženec sklicuje na kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno pa, da vrne zadevo v nov postopek Pri tem navaja, da je bila zoper zamudno sodbo vložena pritožba, kar pomeni, da zamudna sodba še ni postala pravnomočna, zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka najmanj preuranjena. Toženec vlaga pritožbo zoper sklep z namenom, da le-ta ne bi postal pravnomočen, saj bi bila v primeru ugoditve pritožbi zoper zamudno sodbo izpodbijana odločitev o stroških postopka nepravilna.

6. Pritožba zoper zamudno sodbo je delno, pritožba zoper sklep pa v celoti utemeljena.

O pritožbi zoper zamudno sodbo.

7. Toženec v pritožbi omenja sklenitev izvensodne poravnave, ki pa na podlagi prvega odstavka 274. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ne predstavlja procesne ovire za vsebinsko obravnavanje tožbe. Pritožbeno sodišče zato uvodoma zavrača to pritožbeno navedbo (ki je tudi sicer toženec z ničemer ne izkaže), kot neutemeljeno.

8. Toženec v pritožbi opozarja na odsotnost navedbe parc. št. 2 k.o. X. v II. točki izreka sodbe, kar na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva, saj sta obe nepremičnini, tudi parc. št. 2 k.o. X. v tej točki izreka opredeljeni z identifikacijskim znakom. V skladu z 12. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) se nepremičnine v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom. Ker identifikacijska oznaka nepremičnine vsebuje tako oznako parcelne številke nepremičnine kot tudi šifro katastrske občine (prvi odstavek 18. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin), je nepremičnina, na katero se nanaša izvršilni naslov (izpodbijana sodba), ustrezno opredeljena z navedbo ID znaka.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede napačne označbe nepremičnine parc. št. 2 k.o. X. v tožbenih navedbah. Nasprotij med listinami in tožbenimi navedbami oziroma zahtevkom v tem delu ni. Glede na to, da tožnik le v I. točki tožbe govori o parc. št. 3 v vseh nadaljnjih tožbenih navedbah, kjer tudi ponovi vse navedbe iz I. točke, pa pravilno navaja parc. št. 2 je jasno, da gre pri navedbi parcelne številke v I. točki tožbe za očitno pomoto tožnika, ki ne predstavlja pomanjkljivosti iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo navedbe iz II. točke tožbe, da je tožnik sklenil kupoprodajno pogodbo tako za parc. št. 1 kot tudi za parc. št. 2 zato ne drži, da je to dejstvo sodišče prve stopnje upoštevalo mimo tožbenih navedb.

11. V obravnavanem primeru je bila izdana zamudna sodba. Zamudna sodba je izraz t.i. afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da zaradi pasivnosti toženca, ki odgovora na tožbo ne vloži, velja absolutna domneva, da toženec priznava trditve, na katere tožnik opira svoj zahtevek. To v posledici pomeni, da sodišče v postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, pač pa le presoja ali med tožnikovimi trditvami in predloženimi dokazi ni nasprotja. Ker je tožnik v tožbi navedel, da je po pravnomočni odobritvi pravnega posla pridobil vknjižbeno dovoljenje ter se vpisal v zemljiško knjigo, glede na predhodno omenjeno domnevo teh dejstev ni bil dolžan dokazovati. Tako tudi ni bil dolžan v dokaz dejstva, da se je kot lastnik vpisal v zemljiško knjigo, predložiti zemljiškoknjižnih izpiskov.

12. Tožbena trditvena podlaga je zadoščala za pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik lastnik parc. št. 1 in 2 k.o. X. Zahtevek za izročitev zemljišč in prepoved bodočih posegov v tožnikove nepremičnine je tako na podlagi 92. in prvega odstavka 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) utemeljen in odločitev sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka zamudne sodbe pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženca v tem delu zavrnilo in I. in II. točko izreka sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

13. Pritožba pa pravilno opozarja, da odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve in iz naslova odškodnine ni pravilna.

14. Lastnik spornih zemljišč je postal tožnik šele z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ). To pa je bilo po tožbenih navedbah šele v letu 2010. Sodišče prve stopnje je ob takšnih trditvah zmotno presojalo utemeljenost zahtevka na podlagi 96. člena SPZ, saj ima po tej določbi zahtevek za povračilo plodov le lastnik. Ker je tožnik sam zatrjeval, da do vpisa njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo ni prišlo pred letom 2010, tako ne more biti aktivno legitimiran za zahtevek na podlagi 96. člena SPZ za čas pred tem.

15. Četudi tožnik ni bil lastnik nepremičnin v času od sklenitve kupoprodajne pogodbe do vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, pa ni izključena utemeljenost njegovega zahtevka na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Navedeni člen daje imetniku (ki ni nujno lastnik), ne glede na pravico do odškodnine, proti osebi, ki je stvar uporabila v svojo korist, zahtevek za nadomestilo koristi od uporabe. Takšen zahtevek je tožnik postavil s tem, ko je zahteval plačilo 500,00 EUR letno, kar ustreza ceni zakupa takšnih zemljišč ter ob tem navedel, da je toženec nepremičnine ves čas uporabljal brez pravnega temelja in jih pri tem obdeloval in prideloval vrtnine za nadaljnjo prodajo; navedel pa je tudi, da bi sam, če bi nepremičnine uporabljal, imel določene prihodke od prodaje pridelkov. Vendar pa bi za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine v višini 3.500 EUR moral tožnik trditi tudi, da je imel pred pridobitvijo lastništva pravni naslov za posest oziroma pravico uporabe spornih nepremičnin. Samo dejstvo, da je bila med tožnikom in prodajalci sklenjena kupoprodajna pogodba, še ne pomeni, da je tožnik pravico do posesti nepremičnin pridobil še pred pravno formalnim prenosom lastništva. To pridobitev pravice bi tožnik moral izrecno zatrditi, saj bi bilo le v takšnem primeru mogoče govoriti o prikrajšanju tožnika in nenazadnje tudi o zvezi med toženčevo obogatitvijo in tožnikovim prikrajšanjem. Ker tožnik tega dejstva ni zatrdil, je bila tožba v tem delu nesklepčna, pri čemer gre za odpravljivo nesklepčnost, ki bi terjala od sodišča prve stopnje ravnanje po tretjem odstavku 318. člena ZPP. Ker iz dejstev, ki so navedene v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), pogoji za izdajo zamudne sodbe v tem delu niso bili podani.

16. Pritožba pravilno opozarja na pomanjkanje razlogov v zvezi s prisojenim zneskom v višini 62.600,00 EUR. Medtem ko sodišče prve stopnje v izreku opredeli ta del zahtevka kot odškodnino, brez navedbe razlogov, kaj navedeni znesek predstavlja, ta del zahtevka obravnava kot zahtevek po 96. členu SPZ oziroma 193. in 198. členu OZ. V izpodbijani sodbi je tako glede tega dela zahtevka nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, prav tako pa obstaja tudi pomanjkanje razlogov v zvezi s samo višino navedenega zneska, kar vse onemogoča preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe. S tem pa je podana kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Na tem mestu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tudi glede očitka, da je trditvena podlaga, v kateri tožnik zatrjuje prihodke, ki bi jih imel od pridelave krompirja in krme, nerazumljiva, saj vsota zatrjevanih prihodkov ni 60.500 EUR, kot v nadaljevanju trdi tožnik. Drži pa tudi, da je ta del zahtevka glede na trditve tožnika šteti kot zahtevek za povračilo izgubljenega dobička, ki pa ne more biti opredeljen zgolj kot višina prihodkov. Za opredelitev izgubljenega dobička je potrebna tudi navedba izdatkov, nastalih v zvezi s pridobivanjem teh prihodkov. Izgubljeni dobiček je namreč razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, in med tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali.(1)

18. Ker je sodišče prve stopnje glede odločitve o uporabnini in odškodnini zamudno sodbo izdalo v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP, poleg tega pa tudi za del svoje odločitve ni podalo razlogov, delno pa so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi zoper sodbo delno ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo v III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitev glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti.

O pritožbi zoper sklep.

19. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o stroških postopka na prvi stopnji in tožnikove stroške glede na uspeh v postopku naložilo v plačilo tožencu. Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo zamudno sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je posledično moralo ugoditi tudi pritožbi zoper sklep, ki vsebuje stroškovno odločitev. Katera stranka in v kakšnem delu je uspela, od česar bo, v skladu s 154. členom ZPP, odvisna odločitev o stroških postopka, bo namreč znano šele, ko bo sodišče odločilo o vseh zahtevkih.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del, 1. knjiga, GV Založba, 2003; str. 949.